Oddaja Dialogos je posvečena vrednotam prihodnosti. Svoje poglede na družbo gostje podajajo odprto in vsebinsko. Odpiramo dialog, ne prerekanja. Pogovarjamo se o vsebini, ne o dnevno-političnih temah.
Politična korektnost postaja vse bolj prisotna v javni komunikaciji tudi pri nas, posebej pa še v zahodnem svetu. Čeprav daje vtis, da je namenjena boljši vključenosti marginalnih skupin, v praksi običajno ustvarja moralni piedestal, na katerem stojijo kreatorji politično-korektnega besednjaka, ki svoje nasprotnike diskreditirajo že na podlagi besedišča, tako da do soočenja argumentov niti ne pride. V skrajnosti potem pridemo že do kulture izbrisa, rušenja spomenikov in prepobedi osnovnih besed, kot so božič, mama in oče.
Kako gledata na politično korektnost? Komu koristi in komu škodi ter kako se z njo soočiti na družbenih omrežjih? Odgovore na vprašanja išče tokratni Dialogos o politični korektnosti.
Gosta: Dr. Bernard Nežmah in Marko Crnkovič
Politična korektnost je cenzura. Manjšina narekuje kaj je prav in kaj ni prav. Kaj se sme in kaj ne.
Za takšno početje si jemlje pravico s tem, da je manjšina. Manjšine so ogrožene in ker so ogrožene imajo pravico izraziti svojo voljo.
To je popolno nasprotje od demokracije, ki jo poznamo, ko na demokratičen način, običajno z volitvami, dobimo večino in potem ta vlada. Večina sprejema zakone, posebna večina celo ustavo in tako dobimo okvir, ki določa, kaj je prav in kaj ne.
Vse bolj pa se rušijo temelji te ureditve, saj obstajajo manjšine, ki nikoli ne morejo računati, da bodo prišle na oblast po demokratični poti in družbo preprečujejo tako, da bodo postale večina.
To, da so mnajšine jih pekli in zato uporabljajo najrazličnjša sredstva, da bi kljub temu, da ne zmorejo prepričati večine, uveljavljajo svojo voljo s politično korektnostjo..
Na ta način nastaja politika v politiki, družba v družbi in končno nastaja kaos in anarhija, kar je pogoj za revolucijo ,ki je pot na oblast..
Podobno taktiko so začeli uporabljati anarhisti. Če se ne motim so bili prvi znani ruski anarhisti, ki so se uveljavljali z nasiljem, z atentati. Vsako toliko časa so komu postavili bombo, ali ga pihnili.
“Politični korektniki” ubirajo drugačno taktiko. Od družbe in posameznikov zahtevajo nekaj, kar v družbi ne obstoja. Zahtevajo politično korektnost.
Njaprej zahtevajo, da se iz normalnega komuniciranja izločijo vsi grobi izrazi, ki so sicer običajni, so pa seveda grobi, robati in za nežna ušesa nesprejemljivi. Med te zanesljivo sodijo kurci, pičke, kurbe, posranci in še mnogi drugi. Potrebno je priznati, da takšni in podobni izrazi res ne sodijo v omikano družbo. Včasih so bili popolnoma izključeni iz ženskega govora, otrokom pa najstrožje prepovedani. Celo so bili šteti kot greh.
Razmere so se spremenile, liberalizirale in danes je preklinjanje splošna navada, ki jo v Sloveniji pospešujejo južni vetrovi.
Dokler je preklinjanje izraz izrednega stanja človeka, izraz jeze nad nekim neprijetnim dogodkom, je to normalna reakcija, tako kot so solze ob nekem žalostnem dogodku.
Potem , ko ni takšno izrazoslovje več greh, se ga nakateri poslužujejo kot mašilo in tako namesto vejice, ki je sicer ne izgovarjamo, nekateri uporabljajo besedo pička, z južnjaškim navdihom pa pička ti materna. Takšno izrazoslovje nekatere tako prevazame, da se sploh ne znajo dugače izražati. Razni neprimerni izrazi dobijo pomen za števimne predmete in pojme. Znano je recimo: daj mi onega kurca. To lahko pomeni, daj mi krožnik, daj mi škarje, daj mi čevlelj, nogavico, ali telefon.
Seveda je normalno, da takšna govorica ne sodi v družbo, posebn ne, kadar se uporablja za točno določeno osebo, recimo. ona pička je domišljava, pa se ve, na katero govorec misli, ali pa oni kurc je nesposoben.
Takšno kvantaško stanje je res neprijetno in je korektnost primerna in hvale vredna.
Seveda pa se korektnost kaj hitro prelevi v politični arzenal. Ko korektnost zagrabijo manjšine, ki so napol teroristično organizirane in jim je primarni cilj vladati, to postane zelo hud problem.
Z lahkoto izvržejo vse nepreimerne izraze. kar je celo pohvale vredno, vendar pa se s tem ne zadovoljijo, saj ni njihov namen očistiti družbo grešnih izrazov. Namen agresivnih manjšin je vladati in zavladati.
Recimo, da se že sami izogibamo neprimernemu izrazoslovju, nam čiščenje govore ne pride do živega, kljub temu pa ne odobravamo program manjšine. Potem si takšna manjšia začne izmišljati nove izraze in običajno poimenovanje predmetov in pojmov postane kletvica, neprimeren izraz. To pa je izumetničenje, to je celofan, v katerega nasilne manjšine zavijajo svojo politično agendo. To je perverzija. To je nasilje. To je prevrantsvo. To je nesorejemljivo.
Pika!
Tudi če nam Violeta Tomič še tako sladko žgoli, je njeno pačenje nesprejemljivo. Prav tako tudi podobno pačenje Nataše Sukič ali Nika Kovač.
Potrebno se je temu upreti in razkrinkati te ptičice pevke, ki žgolijo le zato, da bi se dokopale oblasti in s svojimi prismojenimi idejami zavladale.
Na dolgo ste lepo razložili, da “neotesane” žaljive besede, ter kletvice, niso primerne. V preteklosti smo ljudem, ki so take izraze uporabljali, rekli, da so “uordnar”, ali neolikan.
Med LJUBLJANSKIMI protestniki, so vsi pretežno neolikani, to pokaže tudi “snežena skulpturo”, ki so jo naredili pred parlamentom. Ta veliki “Ku.c”, jasno pove, kakšni so bili “ustvarkalci” – vredni en “k..c”
Slovenci smo veljali za olikane ljudi in v preteklosti svojih KLETVIC niti nismo imeli.
Na Primorskem so se pojavile le ITALIJANSKE.
V Titovi Jugoslaviji, pa smo se “oplemenitili” z balkanskimi kletvicami. Sovražni vzkliki po Ljubljani, tudi ne zvenijo SLOVENSKO, kot so: “Ubi Janšu”!
Jaz gledam iz Primorske strani. Sicer pa mi je nek Trbovelčan rekel, da pri njih uporabljajo tudi besedo SVINJA – v pozitivni prispodobi. Ko zagledajo lepotico, rečejo: “Mat kurja, ta pa je lepa ko svinja”!
Razumi, kdor more?
Sonaravna iskrenost in spoštljivost, brez politike ( politična korektnost) v medsebojnih odnosih, je enostavna in prava formula za pozitivne, resnicoljubne in poštene ter ustvarjalne medsebojne odnose.
Zanimiva sogovornika. Tema pa je neizčrpna. Besede ne morejo nikdar zaobjeti vsega, kar hočemo povedati. Vedno je prostor za interpretacijo. Zato, ker so besede same simboli realnosti. Zato bo vedno nesporazum, dobesedno, in vedno nekaj nekorektnega.
Pri komunikaciji, pa tudi v vseh drugih dejavnostih se človek sprašuje, kaj je primerno v kakih okoliščinah. Ocenjujemo in izbiramo jezik, delo, obleko, sodelovce… Vseskozi ocenjujemo in izbiramo. V tem je kultura. Kdor ne ocenjuje in ne izbira glade na okpliščine, se kaže kot nekultiviranec, neotesanec, robatež… Vsaka kultivirana družba in vsak posameznik torej ocenjuje in izbira. Ocenjujevanje je cenzura (lat. censeo – ocenjujem). Vse družbe poznajo cenzuro. Politično korektno pa je lagati sebi in drugim, da cenzure ni. Cenzura izhaja iz meril, ki jih narekujejo vrednote. Če mi je spoštovanje človekovega dostojanstva vrednota, ne bom žalil bližnjega z zmerljivkami. Besede imajo same na sebi neko magično moč. Pomislimo, kakšni bi postali, če bi namesto rožnega venca, kjer se ponavlja neke svete besede, ponavljali najhujše kletvine kot hudičeve litanije.
Torej, da, govoriti o vsem, a primerno okoliščinam. Greh je v imenu korektnosti prikrivati resnoco, greh pa je tudi prostaško govoriti. Greh je v nezmernosti.
Priznam, da nisem poslusal celotnega intervjuja. Ze v zacetku pa opazim, da je definicija “politicne korektnosti”, ki se uporablja v tem programu, preozka. Politicna korektnost ne pomeni le prepovedi prostastva, zaljivosti in neolikanosti, ceprav je to dovoljeno v svobodi govora. Vsaj v zacetku govorita intervjuvanca o prostastih in zaljivih besedah. Politicna korektnost je pa sirsa. Gre za dejansko prepoved nekaterih idej in to najvec, kadar niso vsec levici. Take debate se skusa hitro koncati z obtozbo, da je sogovornik rasist, ksenofob ali fasist, in se s tem prepreci soocenje mnenj.
Naj omenim nekaj primerov. Potem, ko se je pojavilo gibanje “Black Lives Matter”, so nekateri zaceli govoriti o tem, da “All Lives Matter”, in so bili zaradi tega celo ob sluzbo. – Neki duhovnik je v pridigi rekel, da je Bog ustvaril moza in zeno, in je bil kaznovan, ker je “uzalil” nekatere, ki mislijo drugace. – Studenti, ki sirijo ali podpirajo konservativne ideje, so sikanirani in celo odpusceni z univerz. – Oceta, ki je na javnem sestanku oporekal CRT (Critical Race Theory), so aretirali pod pretvezo, da je delal nered. – Dvomi o cepljenju proti virusu COVID ter o podnebnih sporemembah so na druzbenih omrezjih pogosto cenzurirani.
S prepovedjo ali spreminjanjem besed, se uravnava tudi misli. To je cilj teh razsvetljenih narekovalcev – kontrola misli. Zapoved, kaj lahko in česa ne smeš misliti, ter kakšno mnenje moraš imeti.
Za ekstremen primer – Yeonmi Park, severna korejka, pripoveduje, da sta besedi ”svoboda” in ”pobeg” šli iz rabe, ne obstajata.
Waw, poslušati g. Nežmaha je res vedno odlično unovčen čas, ne glede na to, kaj je tema pogovora. Hvala, Domovina, za te oddaje. In tudi za to, da daste prostor mladim novinarjem. Čestitke Petru za vodenje!