Desetletnica plesa s hudičem mariborske nadškofije

POSLUŠAJ ČLANEK
Pred dnevi je odjeknila novica, da je eden glavnih igralcev finančne afere Nadškofije Maribor, gospod Mirko Krašovec, pred državo Slovenijo oproščen vseh obtožb. To je zanj, za mariborsko nadškofijo in za slovensko Cerkev seveda dobra novica.

Po desetletju sodnih bitk je sedaj obveljala verzija zgodbe, ki pravi, da so pravno gledano gospodje mariborske nadškofije nedolžni, da je bila nadškofija prevarana in ogoljufana, žrtev zlonamernih zunanjih akterjev pravzaprav ter da je Mirko Kraševec grešni kozel (kar vsekakor tudi je).

Vseh podrobnosti te zloglasne finančne afere laiki seveda ne poznamo. Pozna jih Mirko Krašovec, ki jih je opisal v 600 strani dolgi knjigi. Gotovo bo napeto branje in morda bodo po prebranem tudi majhni vlagatelji imeli boljši vpogled v to, kam je izginil njihov denar. Morda bodo upravičeni celo do kakšnega popusta pri nakupu. Da bodo imeli vsaj nekaj od svojih certifikatov.

Ker pa to ni zgolj interna nadškofijska zadeva, ampak je zadeva, ki je ranila celotno slovensko Cerkev in je še danes zelo priročno orožje v rokah nasprotnikov Cerkve, si drznimo zapisati tudi nekaj laičnih pomislekov na to temo …
Njihov glavni greh ni to, da se je finančni konstrukt izjalovil. Tudi ni zaigran denar in proračunska luknja. To je zgolj posledica prvotnega greha. In ta prvotni greh je pravzaprav izvirni greh

Pomislek št. 1: Žena, ki si mi jo dal, mi je dala jesti …


To, da mariborska škofija ni kriva, za nas vernike ni neka strašna novost. Ne poznamo vseh podrobnosti, smo pa vedeli, da prvotni namen vsega tega ni bila goljufija in propad, pač pa gospodarski preporod mariborske nadškofije.

Njihov glavni greh ni to, da se je finančni konstrukt izjalovil. Tudi ni zaigran denar in proračunska luknja. To je zgolj posledica prvotnega greha. In ta prvotni greh je pravzaprav izvirni greh, Adamov greh (kot je simpatično v Odmevih ponazoril voditelj Igor E. Bergant).

Njihov greh je v tem, da so šli na ples s hudičem. Z mamonom. Z bogom kapitala.

Kako je možno, da za ta greh ni obžalovanja? Obžaluje se le to, da ples ni uspel kot je bilo predvideno. Padli so na zelo staro hudičevo finto, ki je učinkovala že v rajskem vrtu.

Pomislek št. 2: Ranjeno občestvo …


Od tega plesa je ranjeno celotno občestvo, ne samo bančni račun škofije in ponos gospodov.

Ker ni šlo samo za denar. Ta je le sredstvo. Za dobro ali za hudo. V primeru mariborske nadškofije žal za hudo. Če denar ne bi prevzel vloge malika, ne bi nikoli prišlo tako daleč, da bi sodelovali v sumljivih finančnih špekulacijah, zamižali na obe očesi ob spornih praksah, tvegali osnovni kapital malih vlagateljev, nenazadnje tudi sodelovali s spornimi osebami … vse z namenom, da si pridobimo več denarja. Če bi denar ostal denar, bi bili zadovoljni s povprečnimi donosi, ker pa je bil postavljen na oltar, se je podpisovalo in kimalo vsemu, kar naj bi služilo kapitalski rasti.

Tudi ni prav, da je Mirko Krašovec postal simbol gospodarskega poloma mariborske nadškofije. En sam človek ne more biti problem. Problem je bila dolgoletna temeljna naravnanost ključnih oseb na (nad)škofiji, ki se jim je zdelo, da je bistvenega pomena, da postane mariborska (nad)škofija gospodarsko zelo močna in da je način, kako priti do tega, manj pomemben. Pred duhovnim preporodom so izbrali gospodarski preporod. In problem je napuh, ki še danes pravi: Nisem kriv. Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel …

Pomislek št. 3: Se je Jezus le šalil …


... ko je učencem naročil, da naj najprej iščejo božje kraljestvo, vse drugo pa jim bo navrženo? Se zavedamo, da pristnost in nora predanost Bogu kot magnet privlači duše, igra po pravilih tega sveta pa jih odbija?

Cerkev ne bo obubožala. Verniki jo bomo vedno podprli. Če kdo, smo laiki poklicani, da v tem svetu služimo in obračamo denar. Tukaj mora tudi duhovščina preveriti in poglobiti svoje zaupanje do Boga. Potrebno je zapustiti najcenejšo sobo v Gospodovi hiši, ki je strah (prosto po Hafisu) in se prepustiti v Božje varstvo. Na svetu je veliko denarja. Jezus ga ni potreboval v svoji mošnji, da je vrgel svet s temeljev in ga spet postavil.

Ali se je Bog šalil, ko nam je vernikom obljubil blagoslov, če bomo desetino od svojega zaslužka dali za tempelj-Cerkev? Ni se šalil, prav tako kot se ni šalil, ko je apostolom naročil, naj se ukvarjajo z oznanjevanjem in naj se ne pečajo z mamonom. Smo morda eni in drugi malo pozabili na to?

Toda če božji služabniki razmišljajo po logiki tega sveta, h komu naj vendar gremo verniki? Kdo ima besede večnega življenja?

Pomislek št. 4: Kaj pa, če bi uspelo …?


Bi bilo vse lepo in prav, če bi vsi ti visokoleteči finančni konstrukti uspeli in bi mariborska nadškofija močno obogatela? Bi dobil Mirko Krašovec slovensko gazelo? Bi bili laični sodelavci plačani tako, da bi lahko od tega živeli, ali zgolj simbolično, kot sedaj? Bi imeli župniki na razpolago fond iz katerega bi lahko na terenu lajšali socialne stiske? Ali bi obnovili dvorce, vozni park in kupili preproge?

Bi imela mariborska škofija cvetoče versko življenje in duhovni preporod? Verjetno ne, ker ga nimajo niti v ljubljanski škofiji, ki finančnih težav nima.

Pravo vprašanje torej ni, kako bi bilo, če ne bi padli, pač pa, kdo jih je pri tem plesu podrl?

Jih je spodnesel hudič, da bi osramotil sveto Katoliško cerkev? Ali jih je spodnesel Bog, ki ni dovolil, da se njegovi posvečeni služabniki klanjajo bogu kapitala?

In ali je to priložnost, da Cerkev, ranjena in poteptana, gre vase in se iz srca ponižno vrne k svojemu Očetu, ki ima vsega v obilju? Kaj če nam prinese najboljše oblačilo, nam natakne zlat prstan na roko in sandale na noge in nam priredi zabavo, saj se iz srca veseli, ker se je izgubljeni sin končno vrnil.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki