Foto: pixabay

Eden največjih razlogov, da je ameriški predsednik postal Joe Biden, je bilo prepričanje večine, da je on »zmerni demokrat, ki bo popeljal ZDA nazaj v normalnost«. Čeprav so mnogi opozarjali, da bo administracija »volk v ovčji koži«, prijeten starček pa le odsev politik radikalnejšega ozadja birokratskega aparata, je le redko kdo pričakoval tako obsežno in hitro spreminjanje ameriške zakonodaje.

V nekaj dneh je Biden podpisal več kot 20 izvršnih ukazov (Trump 24 v prvih stotih dneh). Med drugim je legaliziral masovne migracije, ki so povzročile zgodovinsko katastrofo na južni meji, ukazal je financiranje splavov v tujini in prepovedal ne-implikacijo LGBT agende v verskih skupnostih, pred kratkim pa tudi »reševal življenja« z omejevanjem pravice do posedovanja in nošenja orožja, ki Američanom predstavlja pravico, s katero zagotavljajo varnost svoji družini.

A če so vse te politike obrnljive v enem mandatu, je veliko daljnosežnejše (in zato bolj uničujoče) rušenje institucionalnih okvirov Združenih držav za namene političnih ciljev; poleg pristranske volilne zakonodaje so sanje radikalnega krila demokratov: ukinitev senatnega filibusterja, dodajanje zveznih držav in povečanje števila mest na vrhovnem sodišču. V prvih mesecih smo dobili konkretne predloge za kar dva od treh, nazadnje se je z »Bidnovim žegnom« ustanovila komisija, ki bo »preučila možnost povečanja vrhovnega sodišča iz 9 na 13«.

Rušenje institucije

Vrhovno sodišče je kot najvišja sodna instanca že marsikdaj omejilo apetite požrešnih voditeljev, ki so presegali svoje pristojnosti in z odločitvami kreiralo precedense, ki se uporabljajo še desetletja. Število sodnikov v ustavi ni določeno, v celotni zgodovini države pa se je številka malokrat spremenila – nazadnje leta 1869.

Posnetek komentarja Nejca Povirka je na voljo na koncu prispevka.

Na kakšen način pa bodo demokrati utemeljili prvo spremembo v številu sodnikov po več kot 150 letih?

Progresivni politiki v osnovi zavračajo trditev, da »povečanje števila sodnikov« sploh pomeni povečanje števila sodnikov. Zelo spretno spreminjajo terminologijo in se izogibajo izrazu »Pack the Court« (ang. natrpati, napolniti sodišče), temveč uporabljajo njegovo nikalnico »Un-Pack the Court«, saj bodo s tem le »rešili« institucijo pred posledicami Donalda Trumpa, ki je imenoval kar tri nove sodnike.

Seveda pa je resnico videti z neba – demokrati se bojijo, da bodo njihove radikalne politike padle na vrhovnem sodišču, zato je najbolj enostavno dodati sodišču štiri nove liberalne sodnike. S tako večino na sodišču si obetajo, da bo sodišče delovalo kot super-zakonodajalec (ang. Superlegislator), neizvoljeni podaljšek izvršne veje oblasti, ki odloči o stvareh, o katerih izvršna oblast ne more.

Demokrati se bojijo, da bodo njihove radikalne politike padle na vrhovnem sodišču, zato je najbolj enostavno dodati sodišču štiri nove liberalne sodnike.

Zelo jasno je, da nikoli niso vsi zadovoljni z odločitvijo kateregakoli sodišča in povsem sprejemljiva je razprava o sodnih odločitvah. A nekaj je javno kritizirati odločitev sodišča, nekaj pa je rušiti institucionalno ureditev in jo politično podrediti sebi, ker ti neka odločitev ni všeč. To je še dosti huje od izjave nezadovoljne slovenske poslanke v parlamentu, češ da ko bomo pa »mi« na oblasti, bomo pa nastavili »naše« ustavne sodnike. Povečanje števila sodnikov ima dolgoročnejše posledice že zaradi dosmrtnega mandata, ki ga imajo ameriški vrhovni sodniki.

Institucionalno rušenje vrhovnega sodišča s strani progresivcev zaradi nezadovoljstva z odločitvami ima že dolgo brado. Franklin D. Roosevelt je leta 1937 želel povečati sodišče s starostno omejitvijo sodniških mandatov (na 70 let), ker je sodišče zavrnilo nekatere njegove zakone v sklopu New Deala. Takrat je kongres to preprečil in postavil integriteto institucije pred politične sanje. Bi bilo tokrat drugače?

Bumerang, ki te lahko zadene v glavo

Rušenje institucij s strani ene politične opcije pa najverjetneje privede do verižne reakcije, saj bo nasprotna opcija na nek način kompenziarala to odločitev. Bidnov (republikanski) naslednik bo imenoval štiri nove sodnike, naslednji spet štiri svoje itn.

Da se take odločitve vrnejo kot bumerang, je opozoril Mitch McConnel, ko so demokrati leta 2013 sprejeli t. i. »Nuclear Option«, možnost da lahko imenovanja na visoke uradniške in sodne položaje senat sprejme z navadno večino in ne več s super-večino (60). Takrat je to pomagalo določenim imenovanjem v Obamovo administracijo. Čez štiri leta je McConnel ta precedens razširil in ga uporabil pri imenovanju predlogov za Trumpovega vrhovnega sodnika, ki sta mu sledila še dva. To pa je ravno »razlog«, zakaj bi demokrati tokrat povečali število mest na vrhovnem sodišču. Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade!

Sodišče kot politično orodje?

Na takšno rušenje institucij opozarja veliko tudi veliko liberalnih strokovnjakov. »Če bodo ljudje sodnike videli kot politike, bo to izničilo njihovo zaupanje, prizadelo bo vladavino prava in zmožnost sodišča, da služi kot nadzor nad drugimi vejami oblasti,« je povečanje sodišča komentiral vrhovni sodnik Stephen Breyer, ki ga je imenoval Clinton leta 1994 in predstavlja t. i. liberalni blok na vrhovnem sodišču. Tudi demokratska »ikona«, nedavno pokojna sodnica Ginsburgova, je v nekem intervjuju dejala, da je povečanje sodišča »zelo slaba ideja«.

Če pogledamo v čase Bidnovega služenja v senatu, opazimo, da je bil tudi Biden med bolj zagrizenimi nasprotniki povečanja sodišča in podobnih posegov v demokratične institucije. To naj bi bil še tudi pred novembrskimi volitvami, čeprav je le redek novinar sploh upal vprašati to vprašanje. Takrat je bilo pač pomembneje, da Trump izgubi volitve.

Nekritično navijaštvo in politični aktivizem množičnih medijev omogoča, da administracija z zavajanji in lažmi vodi tako politiko brez večjih prask na javno podobo. Promoviranje progresivne agende in sejanje zgodb, da vedno koristijo samo demokratom, nas postavlja pred vprašanje: ali so mediji pr-služba demokratov, ali pa so oni v resnici tisti, ki narekujejo politiko.

Pri vrhovnem sodišču bodo demokrati vseeno previdnejši zaradi velikega spoštovanja s strani Američanov. Pelosijeva je povedala, da tega še ne bo dala na urnik Kongresa, da pa sicer podpira formiranje komisije, češ da je »dovolj drugega dela«.

Izjemno naivno je misliti, da bodo taki politiki branili institucionalni red. Demokrati bodo pograbili prvo priložnost rahle javne naklonjenosti svojim nameram. Glede na to, kako zelo so »hitri in učinkoviti« v prvih stotih dneh, ne bodo izgubili niti minute, da bi naredili kar je Juda storil, potem ko je slišal »kar misliš storiti, stori brž.«

5 KOMENTARJI

  1. Ali nam je sedaj tudi na podlagi gornjega članka kaj bolj jasno zakaj Švicarji nimajo ustavnega sodišča?
    Če ustavo tolmači ustavno sodišče potem to ni ustava ljudstva temveč ustava vsakokratne politične opcije, ki ji uspe doseči večino v ustavnme sodišču. Jasno kot beli dan !

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime