Demografska zima v Evropi posledica zanemarjanja družine in vere?

Italijanski državni inštitut za statistiko napoveduje, da bo v letih, ki sledijo pandemiji koronavirusa, v državi prišlo do znatnega upada rojstev. Tudi po drugih državah po Evropi se soočajo s tako imenovano "demografsko zimo".

Kaj je povzročilo 50-letno stalno upadanje rojstev po Evropi, zlasti v Italiji, in ali obstaja upanje, da se trend obrne? Strokovnjaki pravijo, da predvsem namerno zanemarjanje družine ter tudi padec vernosti v Evropi.

V julijskem poročilu je Istat dejal, da bi lahko zaradi časa negotovosti in strahu, ki ga povzroča epidemija, v letih 2020 in 2021 v Italiji prišlo do 10.000 manj rojstev na letni ravni. Večja brezposelnost povečala pa bi lahko manko rojstev še povečala.

A Italiji se ni pisalo dobro že pred epidemijo, saj je bilo že leta 2019 število rojstev v naši zahodni sosedi zgodovinsko najnižjo od združitve Italije leta 1861. Stopnja rodnosti v Italiji je bila le 1,29 otroka na žensko - pred našo zahodno sosedo sta v Evropi le še Malta in Španija z 1,23 oziroma 1,26.

Po besedah ​​Philipa Jenkinsa, zgodovinarja in profesorja na univerzi Baylor, je nemogoče natančno izolirati enega ali več vzrokov za rodnost v državi, vendar je nekaj skupnih značilnosti za države z nizko rodnostjo.

"Če pogledate države po svetu, so družbe z nizko rodnostjo tudi družbe z nizko vero; družbe z visoko plodnostjo pa družbe z visoko stopnjo vere, ne glede na o kateri veri govorimo," pravi Jenkins, ki je tematiko religije in demografije raziskoval v svoji knjigi "Plodnost in vera: demografska revolucija in preobrazba svetovnih religij".

Kot pravi, raziskava kaže, da se je, z redkimi izjemami, ko je verska praksa na Zahodu v drugi polovici 20. stoletja upadala, z njo upadlo tudi število rojstev. Italija je odličen primer, je pojasnil. V zgodnjih sedemdesetih letih je bila Italija še vedno družba z visoko vero in tudi z visoko plodnostjo. Toda sredi tega desetletja se je to spremenilo. Te spremembe je mogoče izmeriti na različne načine, na primer s stopnjo rodnosti, obiskovanjem cerkve ali versko identiteto. Kljub močnemu italijanskemu kulturnemu katoličanstvu verska praksa že nekaj časa upada.

Prav sredi sedemdesetih do začetka osemdesetih let so bili v Italiji uvedeni številni politični referendumi, ki so pokazali nasprotovanje cerkvenemu učenju. Katoliške države kot sta Italija in Španija, sta kljub nasprotovanju Cerkve legalizirale ločitve, splav in kontracepcijo. Konec 20. stoletja so se nadaljevale velike družbene spremembe, vključno s sprejemanjem drugih politik, ki jim je Cerkev nasprotovala, kot sta samomor in poroke istospolnih parov.

Leta 1970 se je v Katoliški cerkvi poročilo 97,7 od 100 Italijanov. Toda od uvedbe zakonite ločitve  leta 1974 ni le močno upadlo število zakonskih zvez v Cerkvi, temveč tudi porok na splošno. Nacionalna statistika kaže, da se je cerkveno leta 2018 poročila le še slaba polovica vseh parov v Italiji. Skoraj vsak tretji otrok se je leta 2017 rodil neporočenim staršem.

"Ločitev je oslabila razumevanje zakonske zveze, zlasti versko razumevanje zakonske zveze, ki je do takrat prevladovala v Italiji," trdi italijanski demograf Roberto Volpi. Dodal je, da je s zakonito ločitvijo zagotovilo, da je zakonska zveza nekaj, kar je "za vedno", izgubila moč. »Nesporno pa je, da je se je v Italiji začela globoka družinska kriza, ko se je sesula ideja o poroki kot o središču zakona. In nedvomno je k temu pripomogla ločitev,« je dejal Volpi.

Ker se pari običajno odločijo za otroke le v stabilnem zakonskem odnosu nedvomno sledi: če bo zakonskih zvez manj in se bodo zakonci poročali kasneje, bo otrok manj.

Ali prodružinske politike delujejo?

V Evropi nekatere države poskušajo težave zaradi nizke rodnosti rešiti z uvedbo politik, ki nudijo finančne spodbude, da se družine poročajo in imajo več otrok.

Madžarska je ena od vodilnih držav v tovrstnih politikah in je dosegla uspeh: nacionalni statistični urad ocenjuje, da je število rojstev na žensko z 1,23 leta 2011 povišal na 1,48.

Jenkins se je strinjal, da lahko politike za rojstvo prispevajo k povečanju rodnosti, vendar je dejal, da delujejo zelo počasi in so zelo drage.

Italija je uvedla nekatere manj agresivne politike, na primer otroški dodatek in subvencionirani starševski dopust, toda strokovnjak za družinsko politiko je dejal, da pri povečevanju rojstev niso imeli veliko uspeha.

Vincenzo Bassi je profesor prava, ekonomije in politologije v Rimu. Je tudi predsednik Združenja katoliških družinskih združenj v Evropi (FAFCE), krovne organizacije, ki podpira katoliške družine in spodbuja razpravo o vprašanjih družinske politike v evropskih institucijah in lokalnih upravah. "Tudi demografsko politiko je treba obravnavati kot naložbo, saj brez otrok in brez bodočih delavcev ne moremo vzdrževati generacijskega ravnovesja, ki je bistvenega pomena za prihodnost, gospodarsko prihodnost Evrope, moje države in celega sveta."

Prodružinske politike so le minimalno učinkovite, saj »če nimate nobene vizije o vlogi družine v družbi, so te politike seveda le socialne politike, politike izrednih razmer in dejansko ne vplivajo na rodnost. Če se torej politiki ne zavedajo funkcije in vloge družine v družbi, so vse te politike lahko koristne, vendar se nihče ne odloči za več otrok, ker bo s tem imel finančni bonus.«

Population growth and decline in Europe (2018 vs. 2019) pic.twitter.com/tZJ7uqJik1

— Xavi Ruiz (@xruiztru) December 22, 2020