Demografska zima v Evropi posledica zanemarjanja družine in vere?

Uredništvo
12

Italijanski državni inštitut za statistiko napoveduje, da bo v letih, ki sledijo pandemiji koronavirusa, v državi prišlo do znatnega upada rojstev. Tudi po drugih državah po Evropi se soočajo s tako imenovano “demografsko zimo”.

Kaj je povzročilo 50-letno stalno upadanje rojstev po Evropi, zlasti v Italiji, in ali obstaja upanje, da se trend obrne? Strokovnjaki pravijo, da predvsem namerno zanemarjanje družine ter tudi padec vernosti v Evropi.

V julijskem poročilu je Istat dejal, da bi lahko zaradi časa negotovosti in strahu, ki ga povzroča epidemija, v letih 2020 in 2021 v Italiji prišlo do 10.000 manj rojstev na letni ravni. Večja brezposelnost povečala pa bi lahko manko rojstev še povečala.

A Italiji se ni pisalo dobro že pred epidemijo, saj je bilo že leta 2019 število rojstev v naši zahodni sosedi zgodovinsko najnižjo od združitve Italije leta 1861. Stopnja rodnosti v Italiji je bila le 1,29 otroka na žensko – pred našo zahodno sosedo sta v Evropi le še Malta in Španija z 1,23 oziroma 1,26.

Po besedah ​​Philipa Jenkinsa, zgodovinarja in profesorja na univerzi Baylor, je nemogoče natančno izolirati enega ali več vzrokov za rodnost v državi, vendar je nekaj skupnih značilnosti za države z nizko rodnostjo.

“Če pogledate države po svetu, so družbe z nizko rodnostjo tudi družbe z nizko vero; družbe z visoko plodnostjo pa družbe z visoko stopnjo vere, ne glede na o kateri veri govorimo,” pravi Jenkins, ki je tematiko religije in demografije raziskoval v svoji knjigi “Plodnost in vera: demografska revolucija in preobrazba svetovnih religij”.

Kot pravi, raziskava kaže, da se je, z redkimi izjemami, ko je verska praksa na Zahodu v drugi polovici 20. stoletja upadala, z njo upadlo tudi število rojstev. Italija je odličen primer, je pojasnil. V zgodnjih sedemdesetih letih je bila Italija še vedno družba z visoko vero in tudi z visoko plodnostjo. Toda sredi tega desetletja se je to spremenilo. Te spremembe je mogoče izmeriti na različne načine, na primer s stopnjo rodnosti, obiskovanjem cerkve ali versko identiteto. Kljub močnemu italijanskemu kulturnemu katoličanstvu verska praksa že nekaj časa upada.

Prav sredi sedemdesetih do začetka osemdesetih let so bili v Italiji uvedeni številni politični referendumi, ki so pokazali nasprotovanje cerkvenemu učenju. Katoliške države kot sta Italija in Španija, sta kljub nasprotovanju Cerkve legalizirale ločitve, splav in kontracepcijo. Konec 20. stoletja so se nadaljevale velike družbene spremembe, vključno s sprejemanjem drugih politik, ki jim je Cerkev nasprotovala, kot sta samomor in poroke istospolnih parov.

Leta 1970 se je v Katoliški cerkvi poročilo 97,7 od 100 Italijanov. Toda od uvedbe zakonite ločitve  leta 1974 ni le močno upadlo število zakonskih zvez v Cerkvi, temveč tudi porok na splošno. Nacionalna statistika kaže, da se je cerkveno leta 2018 poročila le še slaba polovica vseh parov v Italiji. Skoraj vsak tretji otrok se je leta 2017 rodil neporočenim staršem.

“Ločitev je oslabila razumevanje zakonske zveze, zlasti versko razumevanje zakonske zveze, ki je do takrat prevladovala v Italiji,” trdi italijanski demograf Roberto Volpi. Dodal je, da je s zakonito ločitvijo zagotovilo, da je zakonska zveza nekaj, kar je “za vedno”, izgubila moč. »Nesporno pa je, da je se je v Italiji začela globoka družinska kriza, ko se je sesula ideja o poroki kot o središču zakona. In nedvomno je k temu pripomogla ločitev,« je dejal Volpi.

Ker se pari običajno odločijo za otroke le v stabilnem zakonskem odnosu nedvomno sledi: če bo zakonskih zvez manj in se bodo zakonci poročali kasneje, bo otrok manj.

Ali prodružinske politike delujejo?

V Evropi nekatere države poskušajo težave zaradi nizke rodnosti rešiti z uvedbo politik, ki nudijo finančne spodbude, da se družine poročajo in imajo več otrok.

Madžarska je ena od vodilnih držav v tovrstnih politikah in je dosegla uspeh: nacionalni statistični urad ocenjuje, da je število rojstev na žensko z 1,23 leta 2011 povišal na 1,48.

Jenkins se je strinjal, da lahko politike za rojstvo prispevajo k povečanju rodnosti, vendar je dejal, da delujejo zelo počasi in so zelo drage.

Italija je uvedla nekatere manj agresivne politike, na primer otroški dodatek in subvencionirani starševski dopust, toda strokovnjak za družinsko politiko je dejal, da pri povečevanju rojstev niso imeli veliko uspeha.

Vincenzo Bassi je profesor prava, ekonomije in politologije v Rimu. Je tudi predsednik Združenja katoliških družinskih združenj v Evropi (FAFCE), krovne organizacije, ki podpira katoliške družine in spodbuja razpravo o vprašanjih družinske politike v evropskih institucijah in lokalnih upravah. “Tudi demografsko politiko je treba obravnavati kot naložbo, saj brez otrok in brez bodočih delavcev ne moremo vzdrževati generacijskega ravnovesja, ki je bistvenega pomena za prihodnost, gospodarsko prihodnost Evrope, moje države in celega sveta.”

Prodružinske politike so le minimalno učinkovite, saj »če nimate nobene vizije o vlogi družine v družbi, so te politike seveda le socialne politike, politike izrednih razmer in dejansko ne vplivajo na rodnost. Če se torej politiki ne zavedajo funkcije in vloge družine v družbi, so vse te politike lahko koristne, vendar se nihče ne odloči za več otrok, ker bo s tem imel finančni bonus.«

12 KOMENTARJI

  1. Gornja slika sicer ne prikazuje oz. ne kaže, da obstaja korelacija mede številom rojstev in vero.
    Rast prebivalstva ni namreč odvisna samo od rojstev ampk tudi od priselitev oz.odselitev in pričakovano življensko dobo. Tako območja odseljevanja prikazuje upad prebivakstva tudi v primerzu če je nataliteta dobra a je odseljevanje še višje.
    Se pa na podlagi lastnih analiz in spoznanj na lokalnem Slovenskem okolju popolnoma strinjam in je možno statistično dokazati korelacijo med številom rojstev in volivci desnih strank. Delež rojstev je v zelo velik korelaciji z deležem volivcev desnih strank. Tam kjer dobijo desna stranke višje deleže glasov je tudi nataliteta višja. Navedeno je v korelaciji tudi z stopnjo urbanizacije večja kot je stopnja urbanizacije večji je delež levih volivcev in manjša je nataliteta.
    Kaj to pomeni, da se na podežlju ohranjjao tradicionalne vrednote vključni z vero bolj kot v centrih, kjer je tudi delež prisljenih največjih in priseljenci so različnih ver in kultur.
    Navedeno samo povdarja pomen in potrebo po decentralizacije države, ki je poleg tega, da je v prid vsem državljanom vključno z večjo nataliteto in ohranitvijo Slovenskega naroda tudi v prid desni opciji, ki z centralizacijo evidentno izgublja tudi volivce. Zato je izjava JJ decentralizacija kot ključni projekt te vlade še toliko pomembnejša. Žal nekih jasnih sistemskih ukrepov v tej smeri ni na vidiku. Fisalna decentralizacija kot jo predvideva pokrajinska zakonodaja, ki jo je komisija že poslal v razpravo nobena stranka niti PV pa se o njej sploh še ni opredelila , pa ne bo pomenila vsebinske decentralizacije upravljanja z javnim debarjem, saj kot sem že napisal predvideva finacranje pokrajinh po vzorcu sedanjega financiranja občin. Le ta pa pokrajinam ne daje nobene možnosti vplivanja na ključne razvojne tokove, saj bodo tudi pokrajine tako kot sedaj občine morale prositi denar za večje in pomembnejše investicije. To pa je zgolj formalna in ne vsebinska decentralizacija.

  2. Zelo pomemben del zgodbe (povezava na National Health Service – nacionalni zdravstveni urad Velike Britanije):

    https://www.nhs.uk/news/pregnancy-and-child/western-sperm-counts-halved-in-last-40-years/

    Upad moškosti od leta 1973 v razvitih državah je viden tudi na reproduktivnem zdravju moških. Konkreten fiziološki kriterij, kot je koncentracija sperme se je v tem času prepolovil. Karkoli je že razlog za to (toksini, sedeče življenje, debelost ali kaj drugega), zelo verjetno vpliva tudi na psihologijo in hormonsko ravnovesje moške populacije.

    Normalna in zdrava moška populacija ne bi bojazljivo tolerirala porasta tretjega vala feminizma, vdora tujcev v lastne dežele, bele krivde, multikulturnosti in mehkega genocida zgodovinskih evropskih narodov.

    • Reševanje tega problema je zagotovo večplastno. Toda nekaj je jasno. Vsak moški mora del svojega časa posvečati rigorozni fizični aktivnosti. Še najbolje na prostem. Ne samo kardiovaskularni dejavnosti pač pa tudi dejavnostim ki potrebujejo moč. Pa naj bo to kidanje snega, pospravljanje sena ali dvigovanje uteži. Pri moških, z manjšim deležem telesne maščobe in z večjo mišično maso se vzpostavi bolj zdravo hormonsko ravnotežje.

      Sistemska rešitev tako na telesni kot na mentalni ravni bi bila uvedba vojaškega roka. Moški potrebuje iniciacijo v odraslost. Ritual iniciacije je lasten vsem kulturam. Z njim razmejimo obdobje otroštva in obdobje odraslosti. Študij v takšni obliki kot je danes, marsikomu omogoča infantilnost še krepko v pozna dvajseta leta. Takšen moški zamuja glavna leta, ko bi se moral formirati tako partnersko kot službeno.

      Moški v dvajsetih ima nalogo ustvariti partnerski odnos z vrstnico ali največ nekaj let mlajšo ženo in ustvariti pogoje za naraščaj. Ženske imajo namreč zelo omejen čas, kdaj lahko imajo otroke. Če ženske predolgo čakajo, da se moški “zresnijo”, se lahko zgodi, da bodo čakale predolgo in ne bodo mogle imeti otrok. Plodnost žensk pa po tridesetem letu začne strmo upadati. To je medicinsko dejstvo, ki se ga marsikdo ne zaveda, ker smo v medijih bombardirani z zgodbami nosečnic v poznih tridesetih ali celo zgodnjih štiridesetih letih.

  3. Če bi imeli v ustavi zapisano, da poslanci koalicije, v obdobju katere rodnost pade ali pade pod določeno mejo, ne smejo več kandidirati ali zasedati drugih funkcionarskih mest, bi se rodnost hitro popravila.

  4. Večini duhovnikov (sploh homoseksualcev) zakonska zveza in velike družine niso intimna opcija. Verske vzgoje, ki bi to dvoje promovirala, zato od njih ni ravno pričakovati. Izjeme potrjujejo pravilo.

  5. Točno tako. Ključen je odpad od tradicionalne vere. Potem ko se to zgodi se vse drugo dogaja kot podiranje domin v vrsti…polomi v družinah, malo ali nič otrok, ti vzgajani brez vrednot, ni domoljubja, odnos do narave nikakršen, do starejših enako. Slabe delovne navade, zahteve za plačilo kar tako….anarhija.

  6. In potem je tu še splav. V Slo je bilo do sedaj splavljenih ca. 700 000 otrok. ravno toliko nam jih sedaj manjka.
    Rodnost je v prvi vrsti gospodarsko vprašanje. Standard, ki smo si ga ustvarili bo potrebno vzdrževati. Če je vedno manj ljudi, ki bi ga vzdrževalo, bo standard razumljivo padel. Nič ne pomaga, če boš imel na stara leta prihranke na banki, če ne bo nikogar, ki bi zate skrbel.
    Če k nizki rodnosti prištejemo še odliv mladih in izšolanih v bogatejše države, ki jih uvažajo (zaradi svoje nizke rodnosti), potem se nam ne piše dobro. Smrt naroda stoji za vogalom. Prišel bo čas, ko bomo zaradi eksistenčne krize pričeli v Evropi govoriti o prepovedi splava (kot Poljaki). Alternativa pa je priseljevanje afganistancev, pakistancev, zamorcev itd. A ti bodo poskrbeli zase, ne za nas. Do gostiteljev jih namreč nič kulturno ve veže. Prihajajo zaradi svojih koristi, ne zaradi naših potreb.

  7. Naša zahodna družba že vsaj 30 let ”vzgaja” tiste ženske, ki kaj dajo nase in želijo biti moderne, progresivne (beri nezadovoljne ženske ki se iščejo), da prezirajo materinstvo, prezirajo poroko in prezirajo moške, prezirajo Božič in krščanstvo… Tista pa, ki ve, kam v njenem življenju paše mož, družina in otroci, ta pa je označena za nazadnjaško, ki se vdaja patriarhalni nadvladi, nerazgledana, zaostala konzervativka… Družina in ”podrejanje možu” ni vredno njenega časa, važna je samo ”kariera” (beri bedna služba pač) in uživanje (potovanja, ki jih itak ne mara) pa ves čas nekaj manjka, a ne. Zelo jasno je, kaj se spodobi za sodobno žensko in kaj ne. Imeti moža v vsej polnosti zakona – to se pa res ne spodobi.
    Mene mladi večkrat vprašajo, kako to, da se podrejam in sem prevzela možev priimek. In moj odgovor, da želim nosit isto ime kot moj mož tudi kot zunanji izkaz moje notranje drže, da sva z možem eno v vsem, jim je popolnoma tuje razmišljanje, čeprav jim je kar všeč, ampak prvič slišijo kaj takega.
    Kdor je v strahu zase, noče imeti otrok. Tudi jaz sem bila taka ”sodobna” ženska, zdaj pa odkar imam Boga, obožujem rojevanje otrok.

    • Draga Irena, danes hodijo ženske v šolo, se izobražujejo in hočejo uspeti tudi v poklicu. Ni to, da nočejo imeti otrok, s previdnostjo se za le-te odločajo. Če zaznajo, da bi bodoči “oče” živel “tradicionalno” življenje svojega očeta, to pomeni, da bi prepuščal vsa domača opravili soprogi, sam pa samo v službo, ali pa še to ne, takih pravljic več ni. Danes, tudi bedna služba (tako jo poimenuješ ti Irena) prinese zaslužek, ki ni zanemarljiv. Ženska danes ostane doma, če nima izobrazbe in s tem nobenih možnosti za zaposlitev. Čistilka pa ne bi bila, ker je to že tako doma – brezplačno. To pa pomeni odvisnost!
      To, kar se je pred 50 leti spodobilo, ženska za štedilnik in tiho, tega več ni. Ženska, ki zasluži, ima pravico tudi kaj povedati, ne pa samo izpolnjevati pričakovanj soproga. Ne, ne, to ne gre več tako.
      Poučna knjiga – Ogenj, rit in kače, niso za igrače. Danes ženske ne živijo več v taki odvisnosti, moški pa so izgubili “deklo”. Vse to, kar jim je delala mama, sedaj pričakujejo od žene.
      Samo to se je spremenilo, da ženske, zaposlene, več niso odvisne od moža. In prav je tako.

  8. Irena – ja hvala bogu, da ste se “našla”, da imate boga in rojevate otroke.
    A vendar – ob vsesplošnem moraliziranju, postavljanju meril, obsojanju in trpanju drugih ljudi v lastne okvire, kaže tudi vašo drugo plat resnice. Žal celo na tako velik verski praznik.

  9. Neporočenost, življenje na koruzi, legaliziranje splava in ločitev , istospolne poroke itd. so znak potapljanja v dekadenco. Počasno umiranje civilizacije. Udobno življenje v dekadenci je garant propadanja družbe, ki meni, da je “uživanje sladkega življenja” višek napredka. Ja, tudi lucidnost razmišljanja se zmanjša. Skratka, umiranje na obroke.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime