Delavci tarnajo, trgovski centri cvetijo

Takšen bo nov trgovski center v Šiški
Ne mine dan, da se ne bi tudi čisto običajni državljani spraševali, pa kdo so tisti strici izza ozadja, ki nam iz dneva v dan bolj grenijo življenje in nam kradejo še tisto malo, kar je ostalo v denarnicah, da bi bolje in kvalitetnejše živeli.

Omenjamo ta in ona imena, žal pa le redki pomislijo na tri osrednje in poglavitne like, ki nas držijo za vrat: Pohlep, Lakomnost in Požrešnost. S svojimi umazanimi lovkami segajo ne toliko po žepih kot po dušah malodane na vsakem koraku.

Delavci tarnajo, da z minimalno plačo ne morejo živeti, upokojenci dokazujejo, da jim tisto, kar dobijo, ne zadošča niti za kruh in sol. V državi je še zmeraj, in to, kljub temu da se delovna mesta valjajo za vsakim grmovjem, več kot 72.000 brezposelnih. Komaj dva milijona nas je, kdo sploh ostane, da polni trgovske centre?

Ko potujem po Sloveniji, me tudi v največjem Zakotju pozdravljajo ogromne škatlaste stavbe s parkirišči, na katerih je polno avtomobilov. Ob kateri koli uri dneva. V moji navadi je, da grem po nakupih enkrat tedensko, bogvarij vsak dan! Saj nisem milijonarka!

Če ne bi bilo potrošnikov, potem bi trgovci zelo hitro spokali svoje kovčke in jo mahnili drugam. Tako kot se je zgodilo v Kranju. Ob izvozu z avtoceste so pred leti zgradili velikansko trgovino, a ker ni bilo zadosti prometa z rožami, grabljami in samokolnicami ter podobnim, so jo že čez nekaj mesecev – zaprli. Brez milosti. Trgovci, veste, nimajo srca.

Beremo, da bo Ljubljana dobila v Šiški nov nakupovalni center! Komu bo namenjen? Kdo si želi iz žepov meščanov iztisniti še zadnje pare?

Kdo je na delovni dan v trgovinah?


Pa bodimo za trenutek praktični: teoretično so čez dan ''prosti'' zgolj upokojenci, pa tisti, ki so na bolniški, prejemniki socialnih pomoči, brezposelni. Vsi drugi delajo, pred tretjo uro so redkokdaj doma. Preden pojedo, se odpočijejo, posvetijo otrokom, je ura že šest zvečer. So mar tako trapasti, da bi takrat rinili še v takšna središča? Zdrava pamet mi reče, da ne, a hudiček, ki sedi pred menoj na mizi, se mi zlobno reži in mi strga korenček.

Pogosto se sprašujem, mar imamo v Sloveniji kakšno posebno kategorijo prebivalcev, ki jim pada denar v žepe kot mana izpod neba? Ker le na ta način si lahko predstavljam, da brezglava čreda tistih, ki jim nikoli ni dovolj, lahko dirka od ene trgovine do druge.

Pohlep, Lakomnost in Požrešnost so neizprosni. Zažrejo se v človeka in mu ne dajo dihati. Zakaj ne bi imel tudi jaz na mizi več, kot lahko pojem? Zakaj ne bi bile tudi moje omare prepolne oblačil, četudi več kot eno ne morem natakniti na rit, niti si ne morem obuti več kot en par čevljev?
Nas je kdo naučil živeti »s pravo mero«? Ker če bi nas, potem bi imeli vsega ravno prav. Zmeren človek ravna tudi z okoljem, tako kot je prav.

Pa kaj potem, če vržemo v smeti nekaj ton hrane na dan! Pomembno je, da imamo občutek, da zmoremo, da si lahko privoščimo, četudi tistega, kar pritovorimo domov, sploh ne potrebujemo.

Nas je kdo naučil živeti »s pravo mero«? Ker če bi nas, potem bi imeli vsega ravno prav. Zmeren človek ravna tudi z okoljem tako kot je prav.

Regrat in beton


Da smo hudo požrešni, dokazujemo na vsakem koraku: rodovitne zemlje za pridelavo hrane imamo še komaj kaj. Trgovci so nas prepričali, da bomo pri njih zmeraj in v vsakem primeru dobili vse, kar si bomo poželeli, le na cedilu jih ne smemo pustiti. Pridelamo manj kot 992.000 ton hrane, kar je komaj polovica količine, ki jo pojemo. Nas bodo v primeru, če do česa pride, oskrbovali trgovski centri? Figulefagole. Na betonu še regrat ne raste, ne pozabimo tega.

Slovenija je imela že leta 2012 (!), ko je bilo trgovskih centrov še komaj kaj, po podatkih svetovalne hiše Cushman & Wakefield 373 kvadratnih metrov nakupovalnih površin v trgovskih središčih na tisoč prebivalcev. To je bilo precej nad povprečjem evropske sedemindvajseterice, naša kupna moč pa je, na drugi strani, dosega le malo več kot 80 odstotkov povprečja EU. Znamo čarati, ker trošimo veliko več, kot zaslužimo?!

Tudi, če ni za kruh, ajd, gremo po nov telefon, četudi vse ckrne. Pa novi modni dodatki, novi čevlji, nov avto, nova žena….Ups, čakaj malo, partnerjev trgovci – vsaj za zdaj- še ne prodajajo? Ali pač?

A nič ni več nemogoče. Glede na to, da se tako veselo zanašamo nanje, ni vrag, da se ne bo kdo od njih nekega lepega dne lotil tudi takšne ponudbe.

Že tisočkrat sem zapisala, da bi bilo marsikaj bolje, če bi Slovenci malo manj jamrali, si manj pljuvali v lastno skledo, pa bili bolj aktivni. Ko bi manj govoričili tja v tri dni in bili bolj prizemljeni.

Vsi vemo, da imamo trgovskih centrov daleč več kot bolnišnic, zdravstvenih domov, šol, vrtcev in fakultet skupaj, pa se kdo upre, ko se zidajo nove trgovine?
Mar sploh kdo kdaj pomisli, da so trgovski centri kot lepo tlakovana pot v maloro? Koliko vas je, ki se zaradi njih konec meseca držite zaradi minusa na osebnem računu za glavo?

Kje so že časi, ko so naši predniki gledali na vsak dinar, ker so vedeli, da bo treba jesti tudi jutri in ne le danes?

Roko na srce: dokler bodo nakupovalna središča polna, dokler se nam ne bo zdelo škoda denarja za tamkajšnji blišč, dokler nas ne bo srečala pamet, toliko časa bodo imeli Pohlep, Lakomnost in Požrešnost lahko delo: ožemali nas bodo, da bo veselje!
Delavci tarnajo, trgovski centri cvetijo (podcast)

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike