Dekadenci levega liberalizma se lahko upre le krščanska demokracija

Vir foto: pixabay
Postalo je jasno, da se za prihodnost naše civilizacije odločilni ideološki boj bije med konservativci in levimi liberalci, katerih ideologija ima v Zahodnem svetu prevladujoč vpliv. Čeprav naj bi predstavljala temelj liberalne demokracije, v praksi deluje silno nedemokratično. Demokracija je vladavina večine, današnja liberalna demokracija pa se je izrodila v totalitarno diktaturo manjšine. Večinsko prebivalstvo, zvesto tradicionalnim vrednotam, mora na vseh ravneh življenja nenehno popuščati “pravicam zapostavljenih” (zato lahko današnji sistem označimo za totalitaren).

Prvi del razmišljanja Roka Freliha o identiteti: Kaj ima Miha Kordiš skupnega z nesramno bogatimi geji iz San Francisca?


O tem, kako je konservativizem slab in nazadnjaški, levi liberalizem pa napreden in dober, nas nenehno “ozaveščajo” mediji, politika, nevladne organizacije in “neodvisno” šolstvo. To, da v vrtcih v imenu ideologije triletne otroke učijo o prednostih LGBT skupnosti, je naravnost banalno, hkrati pa je to očiten znak totalitarizma, ki staršem odvzema pravico, da otroke vzgajajo v svojih vrednotah.
Demokracija je vladavina večine, današnja liberalna demokracija pa se je izrodila v totalitarno diktaturo manjšine.

Svoboda govora je degradirana na enostransko pravico podpornikov vladajoče ideologije; oni lahko govorijo, kar hočejo, ostali pa moramo biti tiho. Kadar izrazimo svoje mnenje, je to že vnaprej označeno za sovražni govor. Saj smo le neizobražena drhal, kot so nas poimenovali v nekem mediju. Nam beseda ne pripada, naš glas ne šteje.

Baje tudi človek, ki ni levo usmerjen, ne more biti intelektualec. Mogoče zato beli moški (sploh, če kdaj zavije v cerkev) v državnih, predvsem pa v mednarodnih institucijah tako težko dobi službo, ne glede na svoje kompetence. Vladajoči se rajši poslužujejo “vključevalnosti”, kar je le druga beseda za pozitivno diskriminacijo; pred pripadniki večinskega prebivalstva dajejo prednost manjšinam, zgolj zato, ker so manjšine.

Slednje znajo tudi dodobra izkoriščati priviligiranost pred zakonom; oni lahko ilegalno prečkajo meje in se grejo kriminal, večina ne. In še bi lahko naštevali vrline levega liberalizma.

Vse našteto človeku daje vedeti, da sta zaradi prevlade napačne ideologije danes svoboda in demokracija zelo oddaljena ideala. Pri nas mogoče še nekako gre, v državah kot sta Švedska in Velika Britanija, pa se je sistem že zlomil. V ideološki vojni je tam zmagal levi liberalizem, in dvomim, da je povratek v družbo, kot je bila nekoč, sploh možen.
Imeli smo očeta in mater s svojimi pravicami in dolžnostmi. Takšna družba je vselej omogočala napredek, premik na bolje, spremembo sistema. Danes pa je družina razvrednotena in človek razčlovečen.

Proti zakonom narave


Zapisal sem, da ne živimo v svobodi in demokraciji. A tega smo Slovenci vajeni, preživeli smo več totalitarnih diktatur, ki so nam jih prinesle tuje ideologije, proti katerim smo se kot narod morali bojevati, če smo hoteli obstati. Danes se moramo spet. Zdi pa se, da je današnji boj še nujnejši od prejšnjih. Teme dosedanjih ideoloških konfliktov so bile ekonomska ureditev, narodnost, in včasih vera. Struktura družbe pa je ostala enaka. Imeli smo družino, imeli smo dva spola. Imeli smo očeta in mater s svojimi pravicami in dolžnostmi.

Takšna družba je vselej omogočala napredek, premik na bolje, spremembo sistema. Danes pa je družina razvrednotena in človek razčlovečen. Ideologija si celo drzne nasprotovati zakonom narave; vsak dan si izmišljamo nove pravice novih spolov in se prepiramo, na katero stranišče bo kdo hodil. Ko to postane tema politike, je propad blizu.

Up je v krščanski demokraciji


Tej dekadenci se lahko ideološko in v praksi zoperstavi le konservativizem, ali lepše rečeno, krščanska demokracija. Za razliko od levega liberalizma, ki v svojem nebrzdanem svobodnjaštvu propagira izključno pravice in s tem vodi v konflikt, krščanska demokracija temelji na dolžnosti in spoštovanju tradicije, zakonov in človečnosti. Koservativizem ohranja; ohranja identiteto ter vrednote in s tem družbo, ki po njih živi, na novo pa sprejema le tisto, kar družbi pomaga k napredku. Takšna je pot do uspeha.

V ideološkem boju Zahodnega sveta se odraža kriza identitete. Krščanske nas je nekako sram, ostale nam dokazano škodujejo. Potrebno se bo odločiti, kdo smo in kaj hočemo biti. V nasprotnem primeru nam bo dekadenca spodnesla tla pod nogami, in ko bomo padli, se ne bomo več pobrali. Nekateri so že; za Slovence še ni prepozno.

Prvi del razmišljanja Roka Freliha o identiteti: Kaj ima Miha Kordiš skupnega z nesramno bogatimi geji iz San Francisca?


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30