Dejan Steinbuch, Portal PLUS: Zločin brez kazni, 1. del ali dobri človek v jami hudega imena

Uredništvo
4

V branje priporočamo temeljit komentar Dejana Steinbucha na Portalu PLUS, ki je ob ogledu filma Rudar in branju knjižnega izvirnika Nihče začutil dolžnost, da zopet spregovori o Hudi jami in povojnih pobojih.

Avtor piše predvsem o (ne)odnosu do povojnih zločinskih dejanj v imenu revolucije ter kako tako nerazrešena preteklost preganja narod iz roda v rod.

Dejstvo namreč je, da so zločinci vedno skušali prikriti sledi svojih kriminalnih dejanj in da njihovo odkrivanje nikoli ni lahko. Sploh je problematično, če je po dolgih desetletjih prikrivanja in ustrahovanja družba paralizirana pred soočenjem z resnico.

V Sloveniji zaradi političnih intrig in nedoraslosti še vedno nismo zmogli pokopati vseh žrtev revolucionarnega nasilja, zato se ta travma še vedno nerazrešena prenaša na naslednje generacije.

Ta negativen začaran krog lahko preseka le resnica. Tudi zato je pomembno ustvarjanje filmov, knjig in drugega gradiva kot je Rudar, ki bi bil po Steinbuchovem mnenju denimo še pred desetletjem nesprejemljiv.

Avtor nato odlično razloži nemški primer. Tudi nacisti so razmeroma uspešno skušali prikriti sledi svojih zločinov in če ne bi Nemci vztrajno brskali po svoji preteklosti ter šli skozi sistematičen proces denacifikacije, bi se verjetno danes našla stranka, ki bi skušala relativizirati te zločine ali zanikati holokavst…

Več na Portal PLUS.

4 KOMENTARJI

  1. 1.) Vsak človek je nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivda.
    2.) Smrtna kazen je umor.
    3.) V mirnem času pobijati nasprotnike ni ravno osnova civilizacije.
    4.) Sodnik je rekel: “Raje izpustim devet krivih, kot obtožim enega nedolžnega.”
    5.) Kako so vedeli, da imajo prave krivce in da nimajo samo skupine prisilno mobiliziranih in zavedenih bedakov, pravi krivci pa, da ne ležijo pod palmo na tropski plaži in se ne ljubijo s seksi Latinami?

  2. Pa, naj še sam dopolnim komentar Killary. Včasih so rekli; Narod naš spomine hrani, a žal to ob takem pristranskemu sodstvu, kakršnega premore moja država, ta rek žal očitno več ne velja. Med revolucijo 1941/46 je nedolžnih žrtev otrok Slovenskih mater ogromno. Prikritih in še neraziskanih grobišč je več kod 600 in, sodni epilog? Kje je pravna država? Ko mi je dr. Lovro Šturm, leta 1998 tudi mene z zaupanjem povabil, kjer se je raziskovalo pogrom, pomor nemočnih ranjencev leta 1945, kar je v zborniku, “Brez milosti” 2000 podrobno opisano, si ne morem, da ne bi javno izrazil gnev nad takšnim sodstvom, kod ga premore Slovenija. Sramota! Sicer pa je bil edini procesiran in obtožen po jugo KZ 144 čl. z obtožnico IK 249/99 domobranec Vinko Levstik iz Hudega klanca, ker se mu je očitalo, da naj bi ustrelil dva partizana leta 1944 in bil s Sodbo v Imenu ljudstva K 644/01 obsojen na 12 let ječe, kar pa ga je na podlagi dokazov Višje sodišče KP 1377/02 oprostilo vseh očitanih obtožb. Sprašujem se, kje je vest sodnice Tatjane Skubic, katera ga je na podlagi udbovskega konstrukta obsodila na 12 let ječe? Posedujem komplet zapisnikov in Sodb, kar sem tudi osebno spremljal Pa še zato, narod naš le naj spomine hrani!

  3. Primer Levstika sem poznala že iz mojih mladostnih let. Namreč poznam družino njegove prve žene iz Trsta. Od prve žene se je ločil, ker je njegovo preganjanje iz matične Slovenije bilo veliko breme za vso družino in jo pripeljalo do razpada. Spomnim se, kako so se pri njem v Gorici, kjer je imel hotel, shajali tudi naši mladi “raziskovalci” v 8o-tih letih. Med temi sta bila tudi dva mladeniča – Janša in Bavčar. Domov grede sta se ta dva mladeniča ustavila tudi v hotelu Triglav v Sežani in nam razlagali “drugo stran medalje”, ki so jo naši mediji zamolčali glede Levstika.

    Sicer pa je bil Levstik vsako leto tudi gost DRAGE na Opčinah. Spomnim se kako je razlagal, da je on streljal v partizane le v samoobrambi, ker so ga ti hoteli ubiti. Mislim, da so ga po več desetletjih oprostila tudi Slovenska sodišča, v naši samostojni Sloveniji. Toda to preganjanje, ki je trajalo desetletja ga je počasi ubijalo, kot tudi njegovo družino. On pri nas ni bil zaprt, so pa zapor videli od znotraj tako Bavčar kot Janša, ki sta takrat, še pod Titovo Jugoslavijo objavljala in opravičevala Levstikova dejanja. Tako se klopčič dogodkov iz zgodovine navija – odvija in zapleta še dan današnji.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime