To, da se Zemljarič uradno sestaja z ministri Cerarjeve vlade, pomeni, da se stari “udbaši” tudi 26 let po svoji upokojitvi obnašajo kot gospodarji in aktivno sodelujejo pri spodkopavanju avtoritete demokratično izvoljene oblasti, piše Dejan Steinbuch.
Janez Zemljarič, nekdanji šef Službe državne varnosti, prvi direktor Kliničnega centra in eden dolgoletnih represivnih stebrov bivšega režima je pred dnevi obiskal ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška in mu predstavil “ideje v zvezi turizmom”, piše Steinbuch v kolumni na Portalu Plus. Nekdo, ki ima pri svojih 87. letih še vedno toliko idej, hkrati pa pooseblja vse, kar je danes zgodovinsko obsoletno, bi moral biti glede pojavljanja v javnosti neprimerno bolj previden, je prepričan novinar.
PO njegovih besedah je namreč vprašanje osebnega statusa funkcionarjev nekdanjih komunističnih vzhodnoevropskih tajnih služb je namreč v moderni demokratični družbi lakmusov papir odnosa do človekovih pravic in dostojanstva. Ker gre za pripadnika represivnega aparata, ki ima na vesti človeška življenja, je naša dilema glede teh mračnih sopotnikov bivšega režima načelne in moralno-etične narave.
Obnašanje tega neregistriranega lobista, ki ima za seboj bogato zgodovino, s katero bi si v vsak normalni demokratični državi prislužil neformano prepoved javnega delovanja, se bo nadaljevalo vse dokler mu bodo javni funkcionarji izkazovali lojalnost ali celo strahospoštovanje.
Zemljarič je z enim samim sestankom razgalil šibkost in pomanjkanje samozavesti aktualne vlade, v kateri prevladujejo birokrati, oportunisti in nesposobneži, vsaj enega člana vlade pa sumimo korupcije, še piše urednik Portala plus.
Takšna druščina se ni sposobna upreti avtoriteti tistih upokojencev, ki predstavljajo nekdanjo oblast v najslabšem pomenu. Zato Zemljaričevo sestajanje z ministri Cerarjeve vlade predstavlja dokončni razkroj izvršilne oblasti … še zapiše Steinbuch in z bralci deli svojo zanimivo izkušnjo, kako je pred leti srečal “predsednika” Janeza Zemljariča.
Nekoliko več bi o delu in liku tovariša Zemljariča napisali, saj ga rodovi, ki sedaj vladajo Sloveniji na odprti sceni, ne poznajo.
Tovariš Zemljarič velja za izrednega poslovneža. Kot primer uspešnosti se navajata vsaj dva podviga, ki jih je speljal za slavo partije in samoupravega socialzma, pretkanega z udbo. To je izgradnja Cankarjevaga doma in Kliničnega centra.
Naj ocenim prvo, Cankarjev dom. To je tipična udbovska trdnjava, saj v bistvu predstavlja bunker. Zasnovan je bil tako, da je namesto v zrak, na sonce zarit v globino in je djansko bunker, ki bi naj zaščitil takratno udbovsko – partijsko elito.
Ta je namreč zahtevala, da se namesto k soncu obrne objekt pod zemljo, v globino. To je seveda povzročilo kopico težav, ki jih je bilo potrebno reševati s tehničnimi prijemi. Jasno je, da je ta zahteva objekt hudo podržila, saj se skoraj ves nahaja v območju podtalnice.Za tiste, ki se spoznajo na porblem takšne gradnje je jasno, s kolikšnimi težavami so se gradbeniki morali spopasti, da so objekt zgradili. Druga neumnost, ki so jo zagrešile udbovsko partijske strukture je nefunkcionalnost velike devorane. Ni niti koncertna dvorana, ni gledališka dvorana. Orgle sredi dvorane pa so prvovrstna neumnost, ki je ni mogoče najti nikjer v svetu.
Tovariš Zemljarič, prekaljeni ubovski funkcionar je dobil partijsko nalogo,da realizira Cankarjev dom. Njegpov umski potencila ni bil dovolj velik,da bi kritično ocenil projekt, temveč se je tako kot večina partijskih pedelov s projektantom vred pokoril partijskemu ukazu in izza lika velikega morilca Borisa Kidriča postavil spomenik partijski diktaturi in sizofreniji. Tako ima danes Ljubljana Cankarjev dom, v “kašperl” teatru pa nacionalno gledališče dramo, v drugem , sicer obnovljenem “kašperl” teatru pa opreo. Tudi filharmonija ni na nič boljšem. Nahaja se v nad 200 let stari stavbi in ne more gostiti niti povprečnega siimfoničnega orkestra. Če pride v goste kak renomirani orkester, polovico muzikantov ihra,druga polovica p alahko popiva, po okojnih pivnicah.
Tako je Ljubljana edina prestolnica Evrope, ki nima ne ustrezne gledališke dvorane, ne filharmonične. Vse kar ima ji je podaril omraženi Franc Jožef. Parijsko udbovska struktura pa si je zgradila bunkers pomočjo tovariša Zemljariča.
Seveda neobčutljiva ljubljanska publika, ki ji srce “kuca” na Balkanu, tega ne opazi in zato je tovariš Zmeljarič še vedno uspešen menadžer.
Resnica je seveda drugačna kot jo predstavlja APM. Cankarjev dom so zgradili tam predvsem zato, ker tedaj v centru Ljubljane, ki ga predstavlja trg, ni bilo drugega prostora. In za tiste čase je bil fantastična zgradba, z odlično opremo in popolno funkcionalnostjo. Še danes odlično funkcionira.
“Cankarov dom” je v vseh republikah bivše Juge veljal za simbol samostojnosti, upora proti nadvladi in kulture. Pri tlačenih skupinah kot upanje, pri nadvladi kot trn v peti. V veliki meri je to še danes.
In še najpomembnejše: Janez Zemljarič je Cankarjev dom zgradil, njegovi nasledniki pa nič.