Gromovniški govori v Dražgošah sodijo med najhujše primere političnega prevarantstva, namenjeni pa so ohranjanju latentnega stanja državljanske vojne, v kateri je nomenklatura Slovence razdelila na dva tabora, da bi jim lahko mirno vladala in jih ekonomsko še naprej izkoriščala, piše Dejan Steinbuch za Portal Plus.
Lažgoše so indikator nenormalnosti slovenskega družbenega mainstreama, ki se s starostjo le še stopnjuje. Kot da bi se s starostjo obletnice in slavnostnih govornikov stopnjevala tudi iracionalnost mita o tej gorenjski vasici, ki so jo zaradi partizanske neumnosti požgali nacistični okupatorji, njene prebivalce pa pobili. Vsako je leto huje, slavnostni govorci pa v svojih pretiravanjih odtavajo vedno dlje v labirint te nenormalnosti.
Včerajšnji, Saša Vuga, je dejal, da so bile “Dražgoše največji dogodek v evropskem odporniškem gibanju”, dokaz skrajnega junaštva in domoljubne požrtvovalnosti. Potem je dražgoško bitko primerjal s tisto pri Termopilah in nihče se ni smejal.
Smeh bi bil še najbolj zdrava, predvsem pa spontana reakcija na takšno interpretacijo Lažgoš, ki jih je pred štirimi leti v svoji kolumni v Mladini izvrstno razkrinkal kolega Bernard Nežmah, ko je tamkajšnje politične govore prepoznal kot najvišjo obliko političnega prevarantstva, primerljivo s klasično totalitarno državo 20. stoletja.
Stanovnikovo rohnenje proti Američanom v Lažgošah pred štirimi leti je poslušal tudi Danilo Türk. Račun z obrestmi zanj pa bo prišel letos, ko bo iskal zaveznike za kandidaturo za Generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov.
Kolumno preberite na Portalu Plus.
Nič kaj dosti ne pomaga, zvrtinčena pamet, multikorupcija, ki prežema vodilni slovenski del rodu, tudi srednjega razreda,
poniglavo dvorjenje iluzionistično ustvarjenemu , pa vendar realnemu rdečemu dvoru s centralo v Murgeldorfu, ki mafijaško operira , zastruplja, onegavi in uničuje vrednote in vsako napredovanje naroda je cena, ki jo plačujemo in jo še bomo plačevali za upognjeno hrbtenico ZK Murgeldorf. Sram nas bodi!