Strah pred svetovno prevlado Kitajske in predraga delovna sila: Je trenutna kriza sprožila deglobalizacijo?

vir: Pixabay

Če smo bili sploh po koncu hladne vojne priča vedno večji globalizaciji in širitvi proizvodnje v bolj oddaljene dele sveta, je covid kriza slednjo ustavila ali pa smo postali celo priče deglobalizaciji. Postavlja pa se tudi problem Kitajske, od katere je praktično celoten zahodni del močno odvisen.

V času covida je veliko podjetij preselilo proizvodnjo s Kitajske, saj se nanjo zaradi zapiranja države, pa tudi zaradi drugih razlogov, ne morejo več zanesti. Zaenkrat sicer še ne moremo vedeti, ali gre zgolj za kratkoročni trend ali pa bomo v stanje deglobalizacije dejansko prišli, a vseeno gre za zanimiv pojav, ki bi lahko vsaj delno ustavil naraščajočo moč Kitajske.

Seveda covid ni edini razlog. Poleg slednjega so razlogi tudi politični, kar je značilno posebej za podjetja iz ZDA. Ta sodelovanje s Kitajsko zmanjšujejo s pojasnili o slabem ravnanju kitajskih oblasti z ujgursko muslimansko manjšino, pa tudi o zmanjševanju avtonomije Hong Konga. Tako podjetje Nike na primer seli proizvodnjo s Kitajske v jugovzhodno Azijo in Afriko.

Popularen med podjetji je predvsem Vietnam, ki je politično bolj zanesljiv, a je v zadnjem času tudi tam epidemija v razmahu. Vedno bolj se proizvodnja seli tudi v druge države jugovzhodne Azije, kot so Tajska, Kambodža in Indonezija; to velja posebno za obutveno industrijo (Puma, Nike).

Tudi Apple na primer svojo proizvodnjo širi stran od Kitajske, načrtuje se na primer povečanje proizvodnje v Indiji. 30 % Airpodov naj bi namesto na Kitajskem proizvedli v Vietnamu, v tej državi pa naj bi proizvedli tudi večje število iPadov, a je zaradi epidemije prenos nekoliko zastal. V Vietnam proizvodnjo denimo selita tudi Samsung in LG.

Proizvodnja se seli tudi v zahodni svet

Podjetje GoPro je že pred razmahom koronavirusne krize proizvodnjo deloma preneslo s Kitajske v Mehiko. Razlog za relokacijo je tudi strah pred kitajsko prevlado. Podobno je Intel proizvodnjo svojih čipov prenesel v Vietnam.

Zaradi možnosti, da bo Kitajska v tem desetletju prevladala na področju čipov, je bivši predsednik uprave podjetja Intel Bob Swan predsedniku Bidnu že lani novembra napisal pismo, kjer je izrazil mnenje, da mora ZDA vzpostaviti državno strategijo, po kateri bi lahko ZDA tekmovale s Kitajsko, ki bo v tem desetletju verjetno prevzela vajeti na področju proizvodnje čipov.

Tako je novi direktor Pat Gelsinger letos marca odločil, da bo podjetje investiralo 20 milijard ameriških dolarjev in zgradilo dve tovarni v Arizoni. Kasneje so vzpostavili še strategijo, po kateri bi prenesli del proizvodnje tudi v Evropo. Podjetje želi zaradi svetovnega pomanjkanja polprevodnikov povečati proizvodnjo. Kljub vsemu še vedno ostajajo optimistični glede kitajskega gospodarstva in še vedno želijo vsaj delno delovati v tej državi.

Proizvodnje pa s Kitajske ne prestavljajo zgolj ameriška podjetja, ampak tudi korejska, kot so npr. Samsung, LG, Kia in Hyundai, pa tudi japonska, kot so Nintendo, Sony in Sharp.

Prilagajajo se tudi slovenska podjetja

Ni pa se vsa proizvodnja, katere del je bil prej baziran na Kitajskem, prestavila zgolj v bolj Ameriki prijazne jugovzhodnoazijske države in države, kot sta Indija in Bangladeš, ampak tudi bližje samih ZDA. Sploh na področju avtomobilske industrije sta postali pomembni državi Mehika in Brazilija.

Poleg že omenjenih covid restrikcij in predvsem politične situacije, pa so razlogi za selitev s Kitajske tudi višanje tamkajšnjih standardov. Plačilo na uro tako sedaj znaša 6,5 dolarja (5,7 evra), kar je 20 % več kot prejšnja leta, tako da proizvodnja na Kitajskem postaja dražja, kot je bila prej.

Kar se tiče covida, je glavni problem predvsem v dobavi materiala, zato je prihajalo do večjih zamud, česar si moderna podjetja ne morejo privoščiti. Zaradi nezanesljivosti Kitajske in situacije s covidom nameravajo proizvodnjo seliti tudi nekatera slovenska podjetja, kot je npr. Krka.

Žal pa imajo probleme tudi podjetja, ki morajo zaradi krize delavce odpuščati. Tako bo npr. Revoz zaradi covid krize, pa tudi krize na področju polprevodnikov oz. čipov moral odpustiti 350 delavcev.

Gre za kratkoročen trend ali smo priče deglobalizaciji?
Kitajska je od osemdesetih let dalje dosegla izjemen preboj, ki ji je praktično čez noč omogočil, da je postala gospodarska velesila. Veliko proizvodnje se je tja tako preselilo zaradi ugodnih pogojev.

Kljub določenim političnim sporom, ki so jih zahodne države imele s Kitajsko že prej, pa je šele v sedanjem covid času zanimanje za Kitajsko upadlo. Predvsem zaradi covid razmer, pa tudi zaradi t.i. bottleneckov. Zamude v dobavi materialov so tako pomenile velik udarec za podjetja, ki zdaj iščejo nove države, ki so glede tega zanesljivejše.

Ali gre le za kratek pojav ali pa za dolgoročno potezo, bo pokazal čas. Definitivno pa Kitajske ne smemo kar tako odpisati, saj smo od nje še vedno zelo odvisni. Je pa to tudi opozorilo za Kitajsko, da njena prevlada ne bo nujno večna.

13 komentarjev

  1. Zgodilo se bo to, kar je naravno in človeku prijazno!
    Razviti svet bo moral začeti delati in ne hoditi v fitnese in na Maldive ter zraven govoriti, kako je proti uničenju zemlje.
    Prav ta razviti svet, ki zaradi objestnosti propada, ki ni sposoben niti lastne regeneracije (primer Japonske, ki drastično zmanjšuje število prebivalcev, prihaja isto na Kitajskem, Evropa je še malo prizadeta!!), bo moral spoznati, da je umiritev duha posameznika največje spoznanje v življenju človeka.
    Največji makro ekonomisti, pa ne samo tisti iz Univerze Edvarda Kardelja, so trobili kako bodo na Kitajskem imeli proizvodnjo, mi pa bomo razvijali samoupravljanje, tipično za omejence – otopelce, ki so ponavljali zgodbe presitih zahodnih “mislecev”, ki so razumeli, da je življenja ena sama materialistična zgodba.
    Tako se jim je njihov domišljijski svet podrl. Sedaj nadaljujejo z lažmi, kot je Mrak objavil naše zadolževanje. Človek, ki bi moral biti pri teh letih (g. Mrak) bistveno bolj resen, kakor se poskuša delati!!! Samo njegov zadnji primer je dokaz, da žal , ekonomisti nimajo resnega namena sodelovati pri razvoju družbe, ker imajo omejen fokusiran pogled na svet.
    Brez sinergije vseh znanj, predvsem iz naravoslovja, se ne bo nobeno družboslovje, kaj šele pravo lahko postavilo za dajanje smerokaza razvoja.
    Ne more družboslovec niti pisniti o trajnostnem razvoju, lahko samo podaja povišanje temperature ozračja in se čudi, saj pojavov ne razume niti jih ne more pojasniti. Na vasi bi rekli, ta pa res samo kvaka.
    Družba, ki ni sposobna inkorporirati v strategijo različna splošna (tudi teološka in teleološka) in naravoslovna znanja, ne bo bo mogla in ne more uresničiti nobenega preboja. Bo pa zanesljivo stopicala po diktatu največjih miselno pokvarjenih oseb, ki sledijo MANONU, to je bankirjih. Toliko ljudi, toliko gorja kot so sposobni generirati bankirji, ni bil sposoben noben družbeni sistem v zgodovini.
    Ko bo polis sposoben urediti razmerje na področju pretoka kapitala, ki ga brez usmiljenja izvajajo bankirji, in ko bo pravnike naučil reda, da naj nehajo govoriti o etiki, če jo niso sposobni živeti, bomo lahko približno vedeli zakaj in kako naprej.
    Zaradi razuzdanosti vsake stroke posebej v današnjem času so trditve nalašč za vse kar povprek in po dolgem, ker se člani posameznih strok ne želijo distancirati od kolegov.
    Ko pa bodo posamezniki iz vsake stroke jasno povedali, kaj kolegi nepravilno predstavljajo z jasnim namenom zavajanja, pa bo družba lahko začela ločevati zrno od plevela.

  2. To je nadaljevanje globalizacija, a v bolj pozitivnem smislu. Prej je šlo za Zahod – Kitajska. Sedaj pa so zraven še mnoge druge države – Vietnam, Indija, Mehika, Brazilija in mnoge druge manjše države v Aziji, J. Ameriki in pomembno tudi v Afriki.
    Prvič, to bo pomembno zmanjšalo revščino tam, kjer so sedaj zaostajali. Drugič, povečala in diverzificirala se bo konkurenca. In tretjič, proizvodnja bo bliže končnemu uporabniško, kar pomeni manj stroškov in onesnaževanja.
    Res upam, da se bo zgodil ta prelom odvisnosti od Kitajske.

  3. Zahodni evro-ameriški razviti kapitalistični svet je predolgo “gledal vstran” in molče brezobzirno izkoriščal nižje cene dela, energetskih virov in surovin na Kitajskem in v drugih državah daljnega vzhoda, izkoriščal je absolutno odsotnost sindikalnega organiziranja in minimalne zaščite vsakršnih pravic delojemalcev, izkoriščal je brezmejne možnosti cenenega izkoriščanja ljudi, naravnih in energetskih virov ter surovin, požvižgal se je (in se še vedno) na tamkajšnje skrajno nizke standarde varovanja javnega zdravja, naravnega okolja ter vsakršnega trajnostnega razvoja … itd., itn.
    Velik del delovno intenzivne in še posebej sporne naravovarstveno “umazane industrije” je koristoljubno in brezobzirno nehumano preselil na daljni vzhod v brezumni zablodi, da bo lahko za vselej le izkoriščal manj razvite in da bo lahko vselej neprijetne in škodljive posledice brezumnega kapitalističnega in potrošniškega ekspanzionizma “izvažal” na daljni vzhod, med manj razvite ter trajno deprivilegirane prebivalce.
    “Korona kriza” je pospešeno pokazala in dokazala (skupaj z globalno gospodarsko krizo ter s premiki med najmogočnejšimi svetovnimi velesilami policentričnega svetovnega razvoja), da se politika brezumnega izvažanja negativnih sestavin in posledic polaščevalskega kapitalizma ter potrošništva ter brezdušnega prisvajanja nezasluženih ekstra-profitov na škodo celega sveta “krožno” vrača nazaj k razvitim zahodnim državam kot bumerang.
    Nenadoma smo se ob paničnem uvozu najnujnejših zaščitnih sredstev ter drugih rešilnih proizvodov iz Kitajske zavedli, da je razvojno učinkovitejša svetovna gospodarska velesila postala LR Kitajska z enkratno in izvirno kombinacijo ortodoksne komunistične družbene ureditve ter brezdušnega najrazvitejšega kapitalizma, s kombinacijo absolutnega prezira nad temeljnimi človekovimi svoboščinami in pravicami ter nad sindikalnimi zaščitami delavcev, kakršne poznajo vse razvite države Evrope in ZDA, ter z brezumnim profitoljubnim izkoriščanjem naravnih virov, vključno z naravovarstveno spornim kurjenjem premoga, a tudi s strateškim razpolaganjem z okoli tremi četrtinami vseh svetovnih strateških rudnin, od katerih zavisi sodobna industrija prometnih, komunikacijskih, digitalnih, robotskih sredstev in tehnologij ter umetne inteligence.
    LR Kitajska je z vsem svojim strateškim potencialom že svetovna velesila, ki upravičeno pričakuje ustrezno spremenjen odnos tradicionalnih kapitalističnih velesil iz Evrope in ZDA ter klasičnega ideološkega antagonista kapitalističnemu zahodu – Ruske federacije. A tu so še nove potencialne velesile, ki si prizadevajo dobiti prostor za omizjem svetovnih odločevalcev: Indija, Iran, Savdova Arabija, Avstralija, ….
    Vsekakor tudi v svetu po splošnem prepoznanju globalne naravo-varstvene, zdravstvene, gospodarske, socialne, varnostne … krize – “nič več ne bo, kot je bilo”.

  4. Deindustrializacije Zahoda v korist Kitajske je bila ena od večjih neumnosti, ki je Zahod zagrešil po padcu berlinskega zidu. S tem ni le pomagal Kitajski, da postopno postaja prva svetovna velesila, gospodarska, politična in vojaška, temveč je s tem povečal svojo odvisnost od Kitajske preko vsake razumne mere. Kitajci so ponujeno priložnost vsekakor optimalno izkoristili.

    Kolikšna je odvisnost Zahoda od Kitajske se vidi po tem, ker zdaj primanjkuje industrijskih izdelkov in polizdelkov v mnogih panogah, ker so se doslej izdelovali na Kitajskem. Ustavljajo se cele proizvodne verige, ker ni repromateriala. Cene rastejo tudi zaradi tega.

    Zgodovinski evropski in ameriški politiki, ki so v nekaj desetletjih skoraj pokopali Zahod – Bush, Obama, Merklova – če naštejem le najpomembnejše med njimi, pa še vedno uživajo status politikov s prvorazrednimi zaslugami. Naš maneken Pahor je Merklovo celo odlikoval…
    Kam plove ta svet?

  5. Iz pohlepa so selili proizvodnjo na Kitajsko in zdaj iz istega pohlepa v druge azijske in afriške države ter seveda v revno Mehiko in Brazilijo. Tam je še na voljo nekaj suženjske delovne sile. Hkrati, v isti sapi bodo imeli polna usta CO2 in toplogrednih zadev in kritik na račun držav, ki so jim dobavljale poceni izdelke. Hipokrizija, svetohlinstvo vsega presitega zahoda je neizmerna.

  6. Morda za razmislek:
    Za izdelek porabimo okoli 50 do 55% časa za transport med procesom izdelave.
    Ideja projekta Industrije 4.0 je da namesto tega porabimo samo 15 do 20% časa izdelave. Za tak koncept morajo skupaj stopiti delavci in inženirji!!!
    In kaj lahko tukaj prispeva ekonomist, razen da računovodsko šteje strošek toplega obroka in število dni dopusta s konkurenčnimi gospodarstvi. Zato je temeljno nerazumevanje proizvodnih sistemov tistih ki govorijo o gospodarstvu mogoče upoštevati kot popoldanska utopija.
    Zato je razumevanje bolje usmerjanje strateške usmeritve zgolj in samo v novih izdelkih, ki so vzeti iz narave in v naravo povrnjeni. Temperatura predelave pa se mora sukati okoli 180 do največ 320 stopinj Celzija, če jih uporabljamo za živo naravo. Če pa jih uporabljamo za neživo pa je treba postaviti meje uporabe kot kriterij porabe energije.
    In kaj k temu lahko prispeva diplomant FDV, ki ne mara fizike niti matematike. Nič razen tega, da za vzgojo trikrat na dan gleda Odmeve, ki jih vodi Bergant, sodelujoča komentatorja prof. Gregorčič: Čižman. Že to, da ima dva taka komentatorja s tako razliko v izobrazbi, pa še nadaljuje z intelektualno neprimerljivima osebama je dokaz nivoja, bolje sposobnosti vodenja na moji (saj so me obremenili z obveznim plačilom, da mi predstavljajo intelektualne dosežke tam zaposlenih) televiziji.

  7. Kitajska se je, če zanemarimo krajo industrijske lastnine, prisilno delo, enakost v revščini in druge oblike prisile, ki so možne samo v komunističnem svetu, vendarle hitro učila. To je treba priznati. Prišla je to točke, ko ne bo mogla več po isti poti. Pa še eno stvar radi spregledamo. Povsem si je podredila Afriko, izkorišča njena surovinska bogastva, veliko investira, ne zmore pa ljudstva spraviti iz revščine. Za to pa naj bi solidarno poskrbel zahodni svet. In sprejel v svojo socialo “odvečni” del afriške populacije. Evropa, zbudi se!

Komentiraj