Zakaj se sploh poročimo

Milan Knep
5

    December je mesec družine. Tega ni razglasila ne Organizacija združenih narodov ne Cerkev, pač pa tako čutimo. Čeprav smo zaradi številnih dogodkov, ki se jih skoraj moramo udeležiti, le malo doma, in čeprav smo zaradi opravil, ki si jih naložimo, preobremenjeni in raztreseni, nas skrivnostna sila bolj kot kdaj koli med letom vlače k sozakoncu, otrokom in k adventnemu venčku, od božiča naprej pa k jaslicam. Vemo, da je ob njih naše mesto, ker se tisto, kar je za nas najlepše in najvažnejše, lahko zgodi samo doma, ne v podjetju, ne na razsvetljeni ulici, ne na prednovoletni zabavi.

    Na kaj mislimo, ko pravimo, da želimo biti družina? Kaj hočemo, da se nam v družini zgodi in uresniči? Možnih odgovorov je več, a niso vsi enako dobri. Morda se boste strinjali, da je sv. Pavel v današnjem odlomku v pismu Filipljanom povedal prav tisto, kar bi povedali tudi sami, če bi se spomnili: »Da naj namreč naša ljubezen vedno bolj napreduje.« V to, da bi se v svoji družini imeli radi, želimo veliko vložiti, dejansko pa smo v tem prizadevanju neverjetno nedosledni. Pavel Filipljanom pripoveduje, da moli zanje, ker so mu zelo dragi. Njegova molitev ima, tako pravi, čisto določen cilj: da bi njihova ljubezen vedno bolj napredovala.

    Ljubezen v družini ima svoj izvor v ljubezni med zakoncema. Prav je, da si vsak zakonski par občasno zastavi nekaj najbolj osnovnih vprašanj kot so: zakaj sva se poročila, kaj je namen in cilj najinega zakona?

    Prav je, da si vsak zakonski par občasno zastavi nekaj najbolj osnovnih vprašanj kot so: zakaj sva se poročila, kaj je namen in cilj najinega zakona?

     Zakaj se sploh poročimo?

    Pri iskanju odgovorov na pravkar zastavljena vprašanja, pojdimo najprej po sledeh Stare zaveze. Ta pripoveduje, kako možje Izak, Jakob, Tobija in drugi iščejo žene. O zakonu in družini govori Job, večina velikih in malih prerokov, zgodovinske knjige, prva in druga Samuelova knjiga, Sirahova knjiga, vrhunec pa predstavlja Visoka pesem, pesem vseh pesmi. V Novi zavezi, v pismu Korinčanom, najdemo znameniti slavospev pravi ljubezni (1 Kor 12), sv. Pavel v pismu Efežanom nagovarja može, naj ljubijo svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe.

    Toda temeljni stavek, ki v nekaj besedah odgovori na vsa prej zastavljena vprašanja, zlasti pa na vprašanje zakaj sva poročena, najdemo v 1 Mz 2,24. Tam je zapisano: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi, da bosta eno meso.« Vse drugo, kjer Sveto pismo še govori o ljubezni med zakonci, je samo v službi poglobitve te temeljne opredelitve.

    Ta preprosti stavek v 1 Mz 2,24 nam pove, kaj je razlog in cilj, zaradi katerega se ljudje poročamo. Ali res vemo, zakaj smo poročeni? To vprašanje ni odveč in ni izraz podcenjevanja zakoncev. Bomo takoj videli zakaj. Za sekularno javnost je zelo prepričljivo, kar o razlogih za zakon govori dr. Andrej Perko, ki pravi, da se moški poroči zaradi spolnosti, ženska pa zaradi odnosa.

    S to Perkovo razlago se ni težko strinjati, ker drži, vendar le na psihološki ravni. Tudi otroci so bili v zgodovini človeštva pogosto razlog za poroko. Ali zato, da so v arhaičnih družbah, ko ni bilo pokojnin, zagotovili oskrbo onemoglim staršem. Reforma vladarica Marija Terezija je spodbujala rodnost, ker je videla v zakoncih tisto silo, ki ji bo po nasledstveni vojni 1748. za vzdrževanja ravnovesja s štirimi sovražnimi državami, zagotovila redno vojsko, ki ne bo manjša od 150.000 vojakov. Samo z moškimi potomci si je bilo mogoče nekoč zagotoviti kronskega princa, ali naslednika deželnega kneza. Povod za poroko je lahko tudi danes nosečnost, da se tisto, kar ima socialno okolje za nelegitimno, s poroko legalizira.

    Sveto pismo govori popolnoma drugače, navaja namreč en sam legitimni razlog za poroko, ki je v tem, da tisti, ki se poroči, s sozakoncem vstopi v edinost telesa, duše in duha. Vsi drugi razlogi, nekatere smo omenili, so le delno ali v celoti nelegitimni, nelegitimni tudi do te mere, da bi bili lahko vzrok za ničnost zakonske zveze, če bi jih uspeli v postopku za ničnost dokazati.

    Sveto pismo navaja en sam legitimni razlog za poroko, ki je v tem, da tisti, ki se poroči, s sozakoncem vstopi v edinost telesa, duše in duha.

    To vizijo krščanskega zakona najdemo zapisano tudi v Knjigi štiriindvajsetih filozofov, ki je delo neznanega srednjeveškega mističnega avtorja. Knjiga je imela izreden vpliv na apofatično teologijo, duhovnost in mistiko, saj jo navajajo vsa velika imena krščanske misli vse do danes. V petem poglavju najdemo tale stavek: »Opredelitev je dana glede na cilj. Enost pa je cilj in popolnost.« Zakonca imata torej en temeljni cilj, enost duš. Ko sta zakonca na poti k temu cilju, sta tudi na poti k popolnosti, k svetosti, k izpolniti namena, zaradi katerega sta poročena.

    Biti ena duša je interpretacijski ključ, razlagalni obrazec za vse, kar se v zakonu dogaja. Vsako posameznost v zakonu, predvsem odprtost za življenje, moramo postavi v razmerje do tega cilja. Dobro je tisto, kar dva vodi do edinosti. Delati morata tisto, kar poglablja njuno edinost in se izogibati vsega, kar ju od tega cilja oddaljuje.

    Prelom

    Če naj razlog za zakon, postati z nekom eno meso, ne ostane mrtva črka na papirju, če naj se sklepanje zakonskih zvez realizira kjer koli in kadarkoli, tudi v okoliščinah pomanjkanja, vojne in splošnega malodušja in ne glede na etnično ali stanovsko pripadnost, mora obstajati sila, ki omogoči, da dva naredita ključni prelom, da zapustita matično družino.

    Za ta prelom potrebujemo vnaprej dano podporo v obliki lahko dostopne sile, ki brez težav premaga vse možne ovire. Ki prehiteva razum do te mere, da je razum ne more nadzirati, vsaj ne v celoti; podporo kot neustavljivo silo, s katero lahko brez pomisleka in kalkulacij prelomimo z domačo hišo, in smo pripravljeni odidi z osebo, ki jo vzljubimo, na drug konec sveta, in to tudi za ceno, da svojih domačih nikoli več ne bi videli; pripravljeni kot Abraham prelomiti z izročilom svojega matičnega doma: z navadami, mentaliteto in rituali vsakdanjega življenja in v novi zvezi ustvariti nekaj povsem novega, nekaj, kar dotlej še ni obstajalo.

    Za ta prelom je potreben silovit sunek, ki človeško bitje celostno pretrese in prevzame do temeljev, do njegove zadnje celice, da se podivjana čustva prevajajo v telesno bolečino in ugodje obenem. Tej vnaprej dani podpori, tej sili, ki postavi na nove tire še tako omahljivega človeka, pravimo zaljubljenost.

    Zaljubljenost je tista najbolj naravna in od Boga dana sila, ki dobesedno v hipu spremeni in prevrednoti vse in mladega človeka požene od doma.

    Zaljubljenost je začetni mejnik zakonske zveze. Seveda ni pri vseh parih tako. Zvezo, ki zraste v globoko ljubezen, je verjetno mogoče začeti tudi brez zaljubljenosti. Sedaj ne bomo govorili o zaljubljenosti pod tem ali onim vidikom, ampak bomo zgolj ugotovili, da je prav zaljubljenost tista najbolj naravna in od Boga dana sila, ki dobesedno v hipu spremeni in prevrednoti vse in mladega človeka požene od doma.

    Lahko nas požene od doma še marsikaj drugega, tudi kaj negativnega, toda zaljubljenost, kot najbolj prvinska sila, je namenjena realizaciji preloma z izročili, temu, da mlad človek stopi na neuhojeno pot, ki ga pelje v edinost z drugim, kot nam govori prej navedeni svetopisemski stavek.

    Mladi par mora v času zaljubljenosti, denimo v naslednjih treh letih, to od Boga zastonj podarjeno silo izrabiti za izvedbo nekaj temeljnih dejanj. Za ta tri leta zastonjske podpore, za to izrabo »nepovratnega kredita« danega od Boga, bi moral obstajati nekakšen investicijski program, ki ga pari navadno nimajo, in ga ne psihološka stroka ne krščanska priprava na zakon še nista domislili. Katere so osnovne programske točke za čas zaljubljenosti?

    Prvič: vsak pri sebi in oba skupaj naj bi ugotovila, ali so v stanju zaljubljenosti poleg strasti, razen telesne in čustvene privlačnosti, navzoči še drugi elementi, ki bi se lahko postopoma razvili v smeri popolne edinosti, o kateri govori Sveto pismo? O teh elementih sedaj ne bomo govorili, ker nismo na pripravi na zakon. Nekatere bomo samo omenili: ali imata podobne vrednote in vero, kakšna je vloga kulture in narodnosti, ki ji pripadata, ali obstaja zasvojenost, odsotnost delavnih navad, nezrelost ipd.

    Drugič: vsak zaljubljenec naj v primeru, da ugotovi, da v ljubezenski zvezi obstajajo elementi, ki so obetavni za skupno prihodnost, odgovori na klic, ki ga poziva, naj odhoda iz Ura na Kaldejskem, torej od doma, ne zavlačuje.

    Zaljubljenost je kairos, milostni čas, namenjen realizaciji in razčiščevanju stvari, ki smo jih omenili. Če jih zamudimo, je podobno, kot če pri vzgoji za motorični, kognitivni, čustveni in duhovni razvoj otroka zamudimo pedagoški optimum.

    In tu se nekako po treh letih osnovna funkcija zaljubljenosti pravzaprav neha. Med zaljubljenostjo in ljubeznijo ni naravne kontinuitete. Ljubezen ne nastane, ko zaljubljenost preneha. Ljubezen ni naravni nasledek zaljubljenosti. Ljubezen med zakoncema je kakovostno nekaj povsem drugega. Za zaljubljenost je dovolj pogled in se zgodi. Za ljubezen, o kateri bomo govorili naslednjo nedeljo, pa je potrebno marsikaj, predvsem pa zavzeto moliti, kot nas je danes spomnil sv. Pavel

    Print Friendly, PDF & Email
    DELI

    KOMENTARJI: 5

    1. Avtorja g. Knepa seveda cenim,
      vendar to je za moje pojmovanje ljubezni,odnosov,družine,kar preveč teoretsko,togo…
      Seveda je to samo moje mnenje,nekdo je morda ves raznežen ob teh besedah…

      Jaz sem po 25 letih še vedno zaljubljena,kljub temu,da ne doživljam zakona preveč na zgoraj opisan “način”.

      • Pri 25 letih pa človek še mora biti zaljubljen.

        Kasneje pride navezanost na partnerja in medsebojna odvisnost ter dopolnjevanje, kar se izkaže za močnejše doživljanje od mladostne zaljubljenosti.

    2. Poročamo se pa zato, zato, da smo poročeni, da ne živimo v divjem razmerju in da nesrečne matere ter otroci ne iščejo očetov po tem zavoženem svetu.

    3. človeku ni dobro samemu biti….kako resnične so te besede. v dvoje gre lažje.

      lepo je biti poročen, sploh, če je tvoj mož tudi tvoj najboljši prijatelj.
      po 15. leta zakona lahko rečem, da se imava zelo rada, vendar drugače kot, ko sva se poročila. Nama je zdaj še bolj lepo.
      Molim, da se bova lahko tudi skupaj postarala…

    4. Gospod Knep nam vedno poda globoke misli.
      Res je december mesec družine, kot je zapisal, pa čeprav to ni URADNO razglašeno, Vsi verni imamo pod Božičnim drevescem tudi SVETO DRUŽINO, ki nas opogumlja, da sprejmimo otroka, pa čeprav v družbi niso dani vsi pogoji.

      Sam Bog je dal Adamu tudi ženo, da bo lažje živel, ter da bosta imela potomce, ki bodo napolnili SVET. Pa čeprav mu je Eva z jezikanjem naredila tudi sive lase, je bil Adam vseeno te družbe vesel. To opisujejo tudi razne narodne pesmi.

      Za časa Avstrije, je bila DRUŽINA velika vrednota in nihče ni živel na “koruzi”, ampak so se v tistih časih vsi poročili v CERKVI. Žene so prevzele priimek moža in tako je imala nova družina tudi nov priimek – enak kot oče in mati, so ga imeli tudi otroci. V današnjem času, ko se ne poročajo niti civilno in živijo na koruzi, pa imajo matere navadno dekliški priimek, otroci pa očetov.
      To se meni zdi bedno. Jaz sem ponosna, da imam isti priimek, kot moja (pa čeprav je bilo prvo leto malo težko) sinova. Tako je od vedno bilo tudi v starih ŽUPNIJSKIH POROČNIH KNJIGAH. In častivreden je pogled na te družinske RODOVNIKE.

      Ti, ki se ne poročijo, pa vsega tega nimajo in niti ne vedo komu pripadajo. In ker nimajo nobene trdnejše opore, si partnerje kar menjavajo, tako, kot garderobo. To pa ni zagotovilo sreče.

      Tako kot zorijo sadeži na drevesu, tako zorimo tudi zakonci. Od zaljubljenosti preidemo v ljubezen in spoštovanje. Z leti točno vemo za vse vrline sozakonca in tudi za vse (nihče nima samih plusov) slabosti. Vsega tega se navadiš in je skupno življenje lepo, če veš, da ZA DEŽJEM SPET ZASIJE SONCE. Lepo je, če na “deževne dni” pozabimo in se več pogovarjamo o “sončnih dnevih”.

    Komentiraj