Davkoplačevalski denar bi morali vlagati v marsikaj pametnejšega od vtikanja v zmenke in v prevzgojo fantov
POSLUŠAJ ČLANEK
Radodaren razpis Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti nevladnim organizacijam, ki delajo na področju enakosti spolov, ponuja kar 50.000 evrov za delo na področju nasilja med zmenkanjem in dela s fanti za preseganje stereotipov.
Ministrstvo namerava s pilotnimi projekti vplivati na preprečevanje nasilja na zmenkih, saj pravijo, da o tej vrsti nasilja ne govorimo dovolj, mladi imajo »velikokrat popačene predstave o partnerskih odnosih«, po slovenski nacionalni raziskavi iz leta 2010 pa je psihično nasilje v partnerskem odnosu doživela vsaka druga ženska, fizično skoraj vsaka četrta, spolno nasilje pa sedem odstotkov anketirank. Za moške podatka ni, saj se je nacionalna raziskava, ki jo je izvedla Fakulteta za socialno delo, ukvarjala le z nasiljem nad ženskami. In potem bi ministrstvo stereotipe presegalo (le) pri fantih.
Zmenka, na katerem je prisotno nasilje, bi moralo biti takoj konec. To ni ugotovitev, vredna desettisočev evrov, ampak lekcija, ki bi jo morali mladim posredovati starši in dejstvo, ki ga vsakdo v odnosu čuti sam. Prav tako kot lekcije, da ima vsakdo pravico in dolžnost reči »ne« pa da se svojih fotografij ne pošilja neznancem. Da se država vtika v zmenke, ni le čudno, ampak tudi narobe. Moji zmenki (ko že ravno sodim med mlade v fazi »zmenkanja«) so moja stvar, država se vanje nima kaj vtikati. Ljudi, ki na zmenkih (ali kje drugje) izvajajo nasilje, je treba prijaviti, ne pa z nekimi projekti spodbujati k nenasilju.
Projekti, ki bodo na razpis prijavljeni, bodo mladim verjetno ponujeni v šolah, saj sicer ne vidim poti, da bi se kdo izmed mojih vrstnikov udeležil aktivnosti neke nevladne organizacije, ki bi nam razlagala, s kom in kako naj »hodimo«, še manj prostovoljno bodo šli fantje, »polni stereotipov«, na prevzgojo za »enakost spolov«.
Saj res marsikateri moški še danes verjame, da smo ženske le za pred štedilnik, sposobne le za gospodinjenje in skrb za otroke. A proti takšni moški omejenosti lahko mnogo več od dragih projektov naredimo ženske same. Hkrati je na nas, da v želji po enakopravnosti, če si jo tako predstavljamo, poprimemo tudi za kosilnico, orodje in »moška« dela, ki smo jih sposobne, moškim pa omogočimo, da sprejmejo svoj del vzgoje in skrbi za gospodinjstvo. A to je zopet stvar zasebnega dogovora in delitve vlog znotraj odnosa dveh, v katerem nima država nobene besede.
Brez projektov pa se moramo zavedati, da smo moški in ženske različni in da bo ta različnost ostala, pa naj nas z našim denarjem še tako prepričujejo, da ni tako. Ne glede na to, kako se to komu zdi stereotipno, bi morali ženski ali deklici, ki si želi biti gospodinja in mati (ali se ukvarjati s tradicionalno ženskimi aktivnostmi), ter moškemu ali fantku, ki ostaja pri stereotipno moških dejavnostih, pustiti to pot odprto, ne jih siliti v prevzgojo. Moškim je namreč že odprta pot v zdravstvo, šolstvo, pred štedilnik in v vzgojo ter ženskam prav tako v strojništvo, gradbeništvo, avtomobilizem in kar je še »moških« področij.
Projekt deluje kot nov način pretoka davkoplačevalskega denarja nevladnim organizacijam, odvračanja pozornosti od projektov, ki bi jih ministrstvo res moralo izpeljati. Medtem, ko denar namenjamo projektom, ki zopet forsirajo »enakost spolov«, prevzgajajo fante, ki da so polni stereotipov, in se vtikajo v intimo zmenkov, je na drugi strani velik prepad problemov, s katerimi bi se Ministrstvo za delo moralo mnogo bolj prednostno ukvarjati.
Recimo prazna pokojninska blagajna, prenizka rodnost, premalo vlaganja v šolstvo, veliko premalo v znanost, mladi izobraženci množično zapuščajo državo, imamo hudo stanovanjsko problematiko mladih, množico socialno ogroženih starejših, za socialno ogrožene in bolne otroke pa zbiramo zamaške.
Množica projektov in ljudi bi ta denar potrebovala bolj od nevladnih organizacij.
Ministrstvo namerava s pilotnimi projekti vplivati na preprečevanje nasilja na zmenkih, saj pravijo, da o tej vrsti nasilja ne govorimo dovolj, mladi imajo »velikokrat popačene predstave o partnerskih odnosih«, po slovenski nacionalni raziskavi iz leta 2010 pa je psihično nasilje v partnerskem odnosu doživela vsaka druga ženska, fizično skoraj vsaka četrta, spolno nasilje pa sedem odstotkov anketirank. Za moške podatka ni, saj se je nacionalna raziskava, ki jo je izvedla Fakulteta za socialno delo, ukvarjala le z nasiljem nad ženskami. In potem bi ministrstvo stereotipe presegalo (le) pri fantih.
Zmenka, na katerem je prisotno nasilje, bi moralo biti takoj konec. To ni ugotovitev, vredna desettisočev evrov, ampak lekcija, ki bi jo morali mladim posredovati starši in dejstvo, ki ga vsakdo v odnosu čuti sam. Prav tako kot lekcije, da ima vsakdo pravico in dolžnost reči »ne« pa da se svojih fotografij ne pošilja neznancem. Da se država vtika v zmenke, ni le čudno, ampak tudi narobe. Moji zmenki (ko že ravno sodim med mlade v fazi »zmenkanja«) so moja stvar, država se vanje nima kaj vtikati. Ljudi, ki na zmenkih (ali kje drugje) izvajajo nasilje, je treba prijaviti, ne pa z nekimi projekti spodbujati k nenasilju.
Da se država vtika v zmenke, ni le čudno, ampak tudi narobe.
Projekti, ki bodo na razpis prijavljeni, bodo mladim verjetno ponujeni v šolah, saj sicer ne vidim poti, da bi se kdo izmed mojih vrstnikov udeležil aktivnosti neke nevladne organizacije, ki bi nam razlagala, s kom in kako naj »hodimo«, še manj prostovoljno bodo šli fantje, »polni stereotipov«, na prevzgojo za »enakost spolov«.
Saj res marsikateri moški še danes verjame, da smo ženske le za pred štedilnik, sposobne le za gospodinjenje in skrb za otroke. A proti takšni moški omejenosti lahko mnogo več od dragih projektov naredimo ženske same. Hkrati je na nas, da v želji po enakopravnosti, če si jo tako predstavljamo, poprimemo tudi za kosilnico, orodje in »moška« dela, ki smo jih sposobne, moškim pa omogočimo, da sprejmejo svoj del vzgoje in skrbi za gospodinjstvo. A to je zopet stvar zasebnega dogovora in delitve vlog znotraj odnosa dveh, v katerem nima država nobene besede.
Ne silite jih pred štedilnik
Brez projektov pa se moramo zavedati, da smo moški in ženske različni in da bo ta različnost ostala, pa naj nas z našim denarjem še tako prepričujejo, da ni tako. Ne glede na to, kako se to komu zdi stereotipno, bi morali ženski ali deklici, ki si želi biti gospodinja in mati (ali se ukvarjati s tradicionalno ženskimi aktivnostmi), ter moškemu ali fantku, ki ostaja pri stereotipno moških dejavnostih, pustiti to pot odprto, ne jih siliti v prevzgojo. Moškim je namreč že odprta pot v zdravstvo, šolstvo, pred štedilnik in v vzgojo ter ženskam prav tako v strojništvo, gradbeništvo, avtomobilizem in kar je še »moških« področij.
Projekt deluje kot nov način pretoka davkoplačevalskega denarja nevladnim organizacijam, odvračanja pozornosti od projektov, ki bi jih ministrstvo res moralo izpeljati. Medtem, ko denar namenjamo projektom, ki zopet forsirajo »enakost spolov«, prevzgajajo fante, ki da so polni stereotipov, in se vtikajo v intimo zmenkov, je na drugi strani velik prepad problemov, s katerimi bi se Ministrstvo za delo moralo mnogo bolj prednostno ukvarjati.
Recimo prazna pokojninska blagajna, prenizka rodnost, premalo vlaganja v šolstvo, veliko premalo v znanost, mladi izobraženci množično zapuščajo državo, imamo hudo stanovanjsko problematiko mladih, množico socialno ogroženih starejših, za socialno ogrožene in bolne otroke pa zbiramo zamaške.
Množica projektov in ljudi bi ta denar potrebovala bolj od nevladnih organizacij.
Povezani članki
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 141: 30 let uroka Depale vasi
27. 3. 2024 ob 6:29
Domovina 140: Kam gre denar od precenjenih železniških postaj
20. 3. 2024 ob 6:29
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Prihajajoči dogodki
MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
28
Predstavitev knjige Materinska knjižica
18:00 - 20:00
MAR
29
V kapeli Zavoda ŽIVIM križev pot za življenje
15:00 - 15:45
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30
MAR
31
ZAJETI V IZVIRU - SLOVENSKI OTROCI LEBENSBORNA
18:00 - 19:00
Video objave
Odmev tedna: Zbiranje lastovk za prihod pomladi
22. 3. 2024 ob 20:31
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
13 komentarjev
Rajko Podgoršek
Odličen članek in odlični komentarji! Čestitke!
Kraševka
Slovenski štor, res je vse to, kar ste napisali.
Kje je demokracija? Vlada nam VLADA, ki se je SAMOOKLICALA, ker na volitvah ni dobila večine. Pravijo, da ima sporazum (ki ni podpisan) s skrajno LEVICO, ki je istočasno v vladi in v opoziciji. Da je NOROST še večja, pa so sedaj v vladi tudi NEVLADNIKI.
Državljani se s strahom sprašujemo: "Ja, kdo nam dandanašnji sploh vlada"? Kaj pa delajo ministrstva? Ali jih sploh potrebujemo?
AlojzZ
»Demokracija bo plačala, ker bo hotela ustreči vsem. Reveži bodo želeli premoženje bogatih in demokracija jim ga bo dala. Mladi bodo želeli biti spoštovani kot starejši, ženske bodo hotele biti kot moški, tujci bodo hoteli staroselske pravice in demokracija jim bo to dala. Tatovi, goljufi in moči željni kriminalci bodo želeli pomembne državne funkcije, kar jim bo demokracija omogočila, in ko bodo ti demokratsko prevzeli oblast, se bo rodila hujša tiranija, kot je vladala za časa katere koli monarhije ali oligarhije.« Tako Sokrat v petem stoletju pred Kristusovim rojstvom. Sokrat je zahteval intelektualno demokracijo – glasujejo lahko samo tisti, ki zadeve družbe dobro poznajo in ki so o posameznih problemih temeljito premislili. Bi mar ladjo družbe na viharnem morju prepustili neuki množici? Ne. Za to sta potrebna znanje in spretnost. “Če tisti trije“, ob čemer je pokazal na pastirje na bližnjem hribu, “lahko preglasujejo Platona in mene, potem se ti poščijem na demokracijo“, je strokovno, filozofsko in modro pojasnil Sokrat. In tisoče let kasneje dejstva to dokazujejo…..
STAJERKA2021
Alojz, odličen komentar. Žal nam res vladajo "pastirji"... zato pa je tako, kot je!
Kraševka
Barbara - popolnoma se z vami strinjam.
Vsak se oblikuje v matični družini.
Država pa bi lahko pomagala v pripravah na ZAKONSKO zvezo.
Tečaji pred poroko, bi bili dobra priprava za ustvarjanje družine.
Sedanji liberalci in LGBT, pa mislim, da družino prej RUŠIJO, kot pa rešujejo.
Alojzij Pezdir
Medtem ko Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS ni sposobno niti finančno niti kadrovsko niti organizacijsko sanirati nepopravljive sistemske, strokovne, finančne in socialne škode, ki jo je povzročila prejšnja ministrica dr. Kopač Mrak (SD) z nepripravljeno reorganizacijo mreže Centrov za socialno delo v RS ter z nepripravljeno uvedbo novih računalniških programov in evidenc, zaradi česar so prizadeti najprej zaposleni v CSD, takoj za njimi pa "v neskončnih vrstah čakajoči" potencialni prejemniki različnih socialnih transferjev po vseh RS, si je novi "glavni štab" ministrstva očitno sposoben "čez noč" izmisliti, kako na sto in en način iz denarja davkoplačevalcev financirati samooklicane aktiviste brezštevilnih nevladnih organizacij ter njihove "iz prsta izcuzane" socialne programe. Birokratska pamet in papir očitno vse preneseta. In očitno vsega vajena "teflonska koža" nikoli nič vprašanih davkoplačevalcev tudi!
BARBARA RAKUN
NOro dobro napisano!
STAJERKA2021
Odličen opis našega brezveznega, zapravljivega, skorumpiranega, recikliranega državnega aparata!
Mateja Kropec Šega
Barbara, ja, se popolnoma strinjam. Žal pa naši otroci - na splošno slovenski - komaj še živijo v popolnih družinah, če pa so že, pa so v veliki meri hudo razštelane. Se mi zdi, da tisti, ki imamo srečo, da smo se rodili ljubečima staršema in nam je podobno zvezo uspelo ustvariti tudi v svojem partnerstvu, zakonu in družini in se poleg tega družimo še s podobno mislečimi, živimo kar v enem takem milnem mehurčku, ki z realo v Sloevniji nima nič skupnega. nasplošno je v družinah precej beda. Ne govorim na pamet in nisem črnogleda. Govorim kot dolgoletna učiteljica na srednji šoli, kjer imam kar precej stika z razmerami, ki jih imajo dijaki doma.
Kje naj se otrok nauči ljubečega odnosa med spoloma, če se mama in oče skoz žreta ali pa živita drug mimo drugega v interesno-finančni skupnosti? Tega je veeeeeeeelika večina.
Potrebujemo močne šole za zakone. In veliko dobrega pogovarjanja o odnosih med spoloma. Žal pa zelo utemeljeno sumim, da tale projekt tega niti slučajno sposoben nuditi. Verjetno pa to državi niti ni v interesu. Pa še fajn se bo dalo pretakat evrčke.
BARBARA RAKUN
Državi je vedno v interesu, da ima ubogljive, poslušne, podredljive, nehrbtenične, zmedene, upogljive posameznike. Državi je vedno v interesu, da se ljudje počutijo kot žrtve, ki morajo prositi, da se jim nekaj dodeli. Državi je vedno v interesu, da se posameznika osami. Tako kot nasilnež osami svojo žrtev, ki se ne more na nikogar obrniti, saj misli, da je v stiski sama.
BARBARA RAKUN
Tadeja, odlično napisano. Z vsem se strinjam. Dodam le to, da se prvega odnosa do istega in nasprotnega spola (ki sta moški in ženski) učiš od spočetja naprej s svojimi starši, ki morajo otroku dati toplino, varnost, ljubezen. V družini se začne teorija navezanosti, ki je najbolj pomembna ravno v otrokovih prvih letih življenja, nekako do vstopa v šolo.
Če bi država namenjala pozornost najprej družini, se ne bi bilo treba pogovarjati o nasilju na zmenkih itd. ker bi se bodoče starše pripravljalo na starševsko vlogo, na način da bi bodoči starši razreševali negativne vzorce iz svojih družin, razrešili bi svoje travme, pogovarjali bi se o čustvih, navezanosti, skrbi za otroka, itd. da ne naštevam. Tako bomo lahko izkoreninili nasilje v družbi, ki se vleče že generacije in generacije.
Zakaj ni ta denar namenjen vzpostavljanju dobrih šol za starše?????
helena_3
Spet propagiranje "gender" teorije z našim denarjem. Prizadevanje, da naredijo iz fantov še večje zmazke kot so že sedaj. To se ne bo izšlo, kot se starim Rimljanom tudi ni. In še kateremu od zgodovinskih ljudstev.
Mar bi ta denar namenili za delovanje varnih hiš, kjer bi več žensk, ki so v resnici maltretirane (so si izbrale napačnega moškega) dobilo zatočišče.
Sicer pa ženske tudi v preteklosti niso bile samo "za šporgetom". Babica mi je pripovedovala, kako so poprijele za vsako delo, ko je bila vojna in je moške vzela vojska. Tudi od doma se spomnim: smo imeli kmetijo in rodile smo se samo punce. Tako smo že od otroških let, skupaj z mamo, pomagale očetu pri vseh moških opravilih. Posebno ena od sester je bila pri tem tako dobra, da je prekosila marsikakšnega fanta in oče je bil zelo ponosen nanjo. Po drugi strani si je pa naš ata kot fant zmeraj sam likal srajce, ker je bila babica slabovidna - in tudi malo površna - on je bil pa rad "zrihtan". Tudi kosilo je znal skuhati, če je bila ravno potreba - no, resnici na ljubo je malokdaj prišel na vrsto, je bila polna hiša ženskih kandidatk. Vsaj jaz sem raje kuhala kot "furala".
Tudi doma so naše babice kar znale narediti "red". Niso bile zmeraj samo nemočne žrtve, kot opisuje v svoji knjigi Milena Miklavčič. Žal so bile tudi take; veliko podobnih zgodb sem slišala od naših dninaric, ko smo skupaj delale na polju, o razmerah v družinah, ki sem jih poznala. Vendar ni bilo povsod tako. Res pa je, da je zakonodaja včasih ščitila samo moške in prav je, da se je to spremenilo. Kako si pa posameznik - ali posameznica - uredi življenje, je pa njegova odgovornost. Nima se kaj država vtikat v tako intimne stvari posameznika.
STAJERKA2021
Točno tako, Helena. Dobro zapisano. Dodala bi samo še dvoje. Vsaka ima izbiro, ali "potrpi" ali pa odide iz takšne zveze. Danes pa to ni več tako, da "moraš" prenašati nekoga, ki ga nočeš. Res pa je, da je taka odločitev povezana z udobjem, posebej če ženska ni zaposlena in je edini, ki prinaša denar domov moški. Da ženske podpirajo vsaj tri vogale hiše, pa tako vemo. Ampak neizobraženost ima tudi posledico "upognjene hrbtenice". Pa tudi na rojstvo otrok lahko ženska vpliva, kar pred 100 leti ni bilo mogoče. Tako da tiste, ki si nakopljejo veliko otrok z neustreznim partnerjem, preprosto ne razumem.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.