Darovati otroka Bogu (3. del razmišljanja o odnosu staršev do odraslih otrok)

Milan Knep
10

Krvne oziroma sorodstvene vezi nas usodno določajo tako v dobrem kot v slabem. Pretekli dve nedelji smo raziskovali odnose med starši in njihovimi odraslimi otroki. Rekli smo, da ljubezen staršev do otrok ni nikoli čista. Ta odnos ima namreč hibridno naravo; je križanec iskrene ljubezni na eni strani in najrazličnejših pričakovanj, ki so vzrok za nenehno zaskrbljenost, na drugi strani. Kajti starše skrbi, da se otrok, ki je izšel iz njih, in je zato del njih, ne bi preveč oddaljil in odplaval prek orbite, onstran katere svojega otroka ne bi več mogli doumeti in občutiti kot nekoč, ko je bil še majhen.

Vzroka za zaskrbljenost staršev, ki je za otroka navadno nadležna, sta predvsem dva. Prvi: starši, naj si to priznajo ali ne, imajo do svojih otrok vedno neka tiha pričakovanja. In ker se jim uresničitev želja in načrtov, ki jih imajo z otroki, vedno izmika, skušajo na ta ali oni način, tudi z očitnimi ali prikritimi pritiski, otroke znova in znova utiriti v območje svojega dosega.

Materialni dokaz, kako slovenski starši v zakulisju vlečejo niti, na katerih so pripeti njihovi otroci, so podatki statističnega urada RS, po katerih imajo slovenska gospodinjstva v primerjavi z drugimi evropskimi državami največji delež lastniških stanovanj. Kar 2/3 naših gospodinjstev ima nepremičnino, pogosto predimenzionirano, kot zlato rezervo zlatih staršev ter zlatih dedkov in babic za njihove zlate otroke in vnuke. Da je pozlatitev popolna, ima kar 17 % slovenskih gospodinjstev še počitniško hišo ali stanovanje v Sloveniji ali pri naših južnih sosedih na Jadranu, kajti kaj je lepšega kot pogled na vnuka v peskovniku ali z rokavčki v bazenu pred hišo. In kaj hujšega, če »tamladi« tega pogleda svojim staršem ne privoščijo, ampak svoje otroke odpeljejo drugam, kjer je po njihovem prepričanju  manj udobno, predvsem pa veliko dražje.

Po splošnem prepričanju so starši dandanes preveč zaščitniški do svojih otrok. V luči tega, kar smo pravkar rekli, je upravičeno vprašanje, ali morda starši z izrazi zaskrbljenosti prednostno ščitijo svoje interese in šele nato potrebe otrok.

Po splošnem prepričanju so starši dandanes preveč zaščitniški do svojih otrok. V luči tega, kar smo pravkar rekli, je upravičeno vprašanje, ali morda starši z izrazi zaskrbljenosti prednostno ščitijo svoje interese in šele nato potrebe otrok.

Drugi vzrok za zaskrbljenost staršev pa je, da imajo otroci svoje misli, kot smo v nedeljo navajali libanonskega misleca Kahlila  Gribrana. Duše otrok, torej njihove vrednote in načrti, prebivajo v hišah, nadaljuje Gibran, ki jih starši niti v sanjah ne morejo obiskati. Zaradi česar so seveda zaskrbljeni. Kot da ne morejo sprejeti resnice, da življenje, po besedah Gibrana, ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.[1]

Če smo pred štirinajstimi dnevi opisovali strukturo odnosa med starši in odraslimi otroki, smo preteklo nedeljo iskali način razločitve ljubezni od neprave zaskrbljenosti. Gibran v zvezi s tem pove, da lahko starši dajo otrokom svojo ljubezen, ne morejo pa jim dati svojih misli. A starši hočejo prav to. In ker otroci njihovih misli ne prevzemajo, starši postanejo zaskrbljeni, misleč, da je takšna osamosvojitev otrok odmik od njihovih vrednot, kar naj bi se dolgoročno izkazalo za nekaj slabega in nevarnega.

Najprej smo se ustavili pri danes zelo priljubljeni čuječnosti. A smo podvomili, da bi mogli starši razmerje do otrok racionalno in čustveno zadovoljivo nadzirati, pa naj se pravice in dolžnosti, da so odgovorni najprej zase, še tako zavedajo. Z navajanjem Kahlila Gibrana smo nato naredili most od čuječnosti, torej od brega zgolj psihološke obravnave vprašanja na breg psihološko-duhovnega prečiščevanja starševske ljubezni.

pet korakov psihološko-duhovne poti

Pred nami je sedaj pet korakov psihološko-duhovne poti. Teh korakov ne bomo opisovali drugega ob drugem, kot pet enakovrednih možnosti, ki bi jih lahko poljudno izbirali, ampak kot pet linearnih korakov, ki drug drugega pogojujejo, zato ne dopuščajo preskokov. Ali drugače: če naj se kot starši izvlečemo iz hibridnega odnosa do otrok, v katerem se mešata ljubezen in moteča zaskrbljenost, je treba prehoditi pot, ki ima železno zakonitost rasti. Najdemo jo v Novi zavezi, in sicer pri Sveti Družini.

Pred nadaljevanjem naj posebej poudarim, da ne bomo govorili o Sveti Družini kot o moralnem zgledu, temveč nas bo Sveta Družina zanimala kot razodetje zakonitosti zdravega odnosa med starši in otroki. Iz tega, kar nam Bog, ki je naš Oče, razodeva po Sveti Družini, lahko razberemo principe, ki bi jih morala upoštevati ne le krščanska vzgoja, ampak tudi psihološka in terapevtska stroka.

Prvi korak se nam razodeva, ko analiziramo Jezusovo darovanje v templju, ki je bilo prvo prelomno dejanje Svete Družine. Tega dogodka se spominjamo na svečnico. Za začetek si  prikličimo v spomin ozadje, zakaj so judovski starši svoje otroke darovali Bogu. V drugi Mojzesovi knjigi beremo: »Gospod je spregovoril Mojzesu in rekel: ‘Posveti mi vse prvorojeno! Kar koli prvo odpre materino naročje pri Izraelcih, pri ljudeh in živini, je moje’« (2 Mz 13,1–2). »Vsak prvorojenec naj bo posvečen Gospodu,« pa najdemo zapisano v Lukovem evangeliju.

Darovanje otroka v svetišču je izraelske starše spomnilo, da so bili iz Egipta rešeni po milosti in ne s svojo močjo. Obred darovanja je v njih utrjeval zavest, da tudi otroci, ki se jim rodijo, sicer prihajajo po njih, a ne od njih, so namreč sinovi in hčere Življenja, kot pravi Gibran. Otroci torej bitno pripadajo Bogu, ker izhajajo iz njega. Že samo to dejstvo je dovolj zgovorno, zakaj razmerja med starši in otroki ne moremo učinkovito obravnavati samo z orodji čuječnosti in v sferi, ki je dostopna psihološkim obravnavam.

Ta splošni uvod v Jezusovo darovanje v templju bomo najprej razčlenili na teološko in psihološko razlago, iz te razlage pa bomo nato izpeljali sugestije za vsakdanje duhovno življenje. Pri teološki ali biblični razlagi bomo pojasnili dva pojma: darovanje in očiščevanje.

O Jezusovem darovanju v templju piše evangelist Luka. Pravi, da sta se tudi Jožef in Marija, kot pred tem starši Janeza Krstnika, natančno držala postave, ki pravi, da so v spomin na čudežno rešitev judovskih prvorojencev iz Egipta vsi prvorojenci posebna božja lastnina, zato bi se morali posvetiti službi v templju. Ker pa je bil za to službo določen Levijev rod, je ostal kot spomin na to dolžnost po postavi ukazan običaj, da so vsakega prvorojenca v templju Bogu najprej darovali in ga nato odkupili za pet srebrnih šeklov. En šekel je znašal 11,4 g srebra.[2] Revni Judje, kakršna sta bila tudi Jožef in Marija, pa so darovali dve grlici ali dva golobčka, najdemo zapisano v Lukovem evangeliju.

Sv. Bernard (1091–1153), opat in cerkveni učitelj, v svojo razlago tega dogodka vnaša tudi psihološke prvine. Pravi, da se je Marija kot mati, ki je rodila Jezusa, zavedala, da je tistega dne otroka postavila pred Gospoda. Bog je iz njenih rok sprejel njen najbolj dragoceni dar, kajti kaj je za mater bolj dragoceno kot njen otrok. Nad darovanim otrokom, dodaja sv. Bernard, je bila izrečena beseda: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje« (Lk 3,22). Med obredom darovanja so judovski starši doumeli, seveda le če so bili za to skrivnost odprti, da je otrok, ki ga imajo v rokah, sicer njihov, a si ga obenem prilašča tudi Bog, ki pravi, da je njegov ljubljeni sin oziroma hči.

v Bogu, ki je Oče, je naš otrok neskončno bolj zavarovan, kot v naših človeških rokah, pa naj bomo še tako ljubeči očetje in matere.

Biblični Bog Oče

Kakšna sodobna interpretacija obreda darovanja bi v tem božjem posegu v razmerje med starši in otrokom lahko videla nasilno prilaščanje. Toda biblični Bog ni v ničemer podoben poganskim božanstvom, ki so si otroke prilaščali za svoje potrebe. Svetopisemski Bog je onstran vseh zemeljskih določil in obenem Stvarnik vsega, tudi otroka, ki so ga starši prinesli v tempelj. Nasprotno pa so bili poganski bogovi le projekcija uboge in neodrešene človeške narave. To, kar je človek videl pri sebi, z vso hudobijo vred, je enostavno pripisal tudi bogovom. Na črti tega primitivnega poganskega umevanja bogov, so tudi mnoge podobe o krščanskem Bogu, ki so jih v zadnjih stoletjih sproducirale krščanstvu nenaklonjene filozofije, ideologije in dušeslovja, denimo Freuda, Junga in drugih.

Biblični Bog se je razodel kot Oče, ki je absolutna ljubezen in usmiljenje. Bog, v katerega verujemo, ni fikcija, ali projekcija človeške omejenost. In samo takšen Bog sme nad našim otrokom, dejansko pa nad svojim otrok, ki ga je ustvaril, izreči besede ta je moj ljubljeni sin, moja ljubljena hči. Kajti v Bogu, ki je Oče, je naš otrok neskončno bolj zavarovan, kot v naših človeških rokah, pa naj bomo še tako ljubeči očetje in matere.

Prihodnjo nedeljo bomo raziskovali, kaj obred darovanja v templju pomeni danes in kako ga danes živeti v praksi. V drugem delu pa se bomo zadržali pri vprašanju očiščevanja (3 Mz 12): kaj je očiščevanje pomenilo nekoč in kako ga živeti danes.

Nemara kdo misli, da bi bilo treba vse skupaj povedati bolj preprosto, a v resnici tega, kar se dogaja med starši in otroki nikoli ni bilo preprosto ne razumeti in še manj živeti. Pavel in Barnaba sta v maloazijski Listri učila, »da moramo iti skozi veliko stisk, da pridemo v Božje kraljestvo,« smo slišali v drugem berilu. Nekoč, ko bomo v Bogu drug drugemu naklanjali novo zapoved ljubezni, kot pravi sv. Janezom, pa bo končno res vse zelo preprosto.

[1] Kahlil Gibran, Prerok, izdal Župnijski urad sv. Magdalene v Mariboru, 1988, str. 23

[2] Prim. dr. Zmaga Kumer, Leto svetnikov 1, Mohorjeva družba Celje 1999, str. 359–363

[/su_note]

10 KOMENTARJI

    • Tisti bog v resnici ni krščanski bog. Kristjani smo zavedeni. To je razlog za poboj Templjarjev. Templjarji so preveč vedeli.
      Tudi Julian Assange preveč ve. Zato ima probleme. Ne zaradi tistih depeš, ki niso povedale ničesar kar ne bi že vedeli in ne zaradi posilstva ženske, ki je sama z njim legla v posteljo, da bi imela spolne odnose. Tisto so bile bedarije. Resničen problem je ta, da on preveč ve in zato so se ga odločili utišati.
      Templjarji so tudi preveč vedeli in so ugotovili, da Judovski bog in krščanski Bog nista eno in isto. Zato so Templjarjem podtaknili, da častijo hudiča in da so istospolno usmerjeni. No v vsaki skupini ljudi se najdejo tudi istospolno usmerjeni in častilci hudiča. Toda to je normalno, ker ljudje smo različni. Toda, da je zdaj leta 2019 naenkrat toliko istospolno usmerjenih in častilcev hudiča to pa ni več nekaj normalnega. Tako, da če je ena odvetnica, ki zastopa politične preganjance oblečena v moškega, to je nekaj kar je normalno. Ni pa normalno, da po ulici hodijo skupine gejev, ki so skoraj goli in lezejo drug po drugem.
      Kaj bi bilo, če bi si recimo v Saudovi barabiji privoščili iti se Stonogo? Na ulici? Jaz mislim, da bi nanje poslali kar F-35 in rakete.

      • Kolikor vem, so Templarje dolžili bogoskrunstva zato, da so jim lahko zaplenili premoženje, pri čemer so bili precej dosledni.

        Nekako tako, kot so pri nas po letu 1945 počeli z ljudmi, ki so imeli gospodarske sposobnosti, s katerimi so ustvarili premoženje, ki ga je bilo treba zapleniti in državo tudi na ta način spraviti na kolena.

  1. “v Bogu, ki je Oče, je naš otrok neskončno bolj zavarovan”
    le zakaj imamo pol otroke na oddelku za raka… pa prometne, pa .. vse ostalo, kar se zgodi otrokom.. pa recimo oni primeri, ko padejo v 100m lukjno….

    le kje je vaš bogec v takih primerih…

    • Nevidni,glej…ti si največji dokaz o obstoju Boga.Bog je absolutna Ljubeze.Če bi ne bilo tako,tebe gotovo ne bi bilo.
      Bog je rekel: ustvaril bom Nevidnega.Dal mu bom vse,no,skoraj vse ! Ne bo viden in nikoli mu ne bom dal da me spozna. Dal mu bom nezavedno sposobnost,da priča o meni.Po drugi strani mu bom dal svobodno voljo,da se bori proti meni.In Nevidni bo to res z vso vztrajnostjo počel,vendar ves njegov napor se bo spreminjal v pravo nasprotje: bolj,ko se bo boril proti meni,bolj bodo ljudje verjeli,da obstajam. V bistvu bo Nevidni moj največji Pričevalec!!
      In tako je !

  2. Nevidni, 26.5. 0b 22,1
    Zi od Boga samo zahtevaš, sam mu pa še poklona ne daš.
    Pozabljaš, da na tem svetu delujejo tudi “zli duhovi”, ki delajo zlo nad človekom.
    In razne neozdravljive bolezni in nesreče res niso delo Boga.

    Se mi je pa na Avtocesti parkrat zgodila “božja previdnost” Naša družina jo je začutila, kot “avtomatskega pilota”, ki nas je na avtocesti, ob nenadnem oblaku megle, srečno popeljal naprej. Kljub velikemu prometu, smo po sekundah popolnoma nevidne ceste, srečno nadaljevali pot. V trenutku nemoči smo v tišini zagledali jasnino in za tem ZMOLILI – Bogu v zahvalo in čast, da nas je obvaroval prometne nesreče.
    Verjetno je še veliko takih primerov, kjer je pokazana BOŽJA ljubezen in njeno varstvo nad sinovi in hčerami.

    Glede STARŠEV, pa gospod Knep lepo nakaže, da bi morali starši pustiti svojim otrokom PROSTO pot, ker jih včasih s svojimi ZAHTEVAMI celo oviramo.
    Sama mislim, da dobri NASVETI, nikoli ne morejo škodovati. Zahteve, pa so negativne.

  3. Bravo Kraševka!
    A žal te nevidni ne bo raumel,preprosto ne zmore,,kaj češ..sicer nebi niti postavljal takih vprašanj..
    Tudi takim kot “on” ,se kdaj zgodijo”božje previdnosti”,ker Bog ima vse rad,tudi tiste,ki njega nimajo(razen,če niso zlobni) in tako jim ponudi priliko,da se jim “posveti”,da “otrpnejo” od začudenja in padejo na kolena in rečejo”:HVALA,čeprav te ne poznam”. Take zgodbe niso redke.
    Poznam zagrizenega in zakrknjenejga komunista,pljuvača po Cerkvi,kateri je doživel podobno kot Kraševka in mi je ves goreč razlagal:veš res je “neki”,mora bit,nemogoče,da sem preživel,ker v tistem ovinku je volan ….
    “To je bil vaš Angel varuh!” sem veselo vzkliknila ,” Sedaj boste lažje verjel,da niso samo pravljice”. Gledal je debelo,malo prikimaval,malo odkimaval…

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime