V branje priporočamo komentar Danila Kozoderca na Časnik.si o zadnjih treh oz. štirih velikih požarih, ki se v zadnjih mesecih vrstijo kot po tekočem traku.
Avtor se najprej obregne ob velik medijski šov, ki ga je povzročila nedavna uspešna deaktivacija bombe pri Vurberku in ki je bil po odmevnosti primerljiv z mnogo pomembnejšimi in zaskrbljujočimi požari v velikih podjetjih, ki so v najmanj dveh primerih (Kemis na Vrhniki in Zalog pri Novem mestu) močno onesnažili okolje.
Je pa veliko pozornosti požel ogorčen komentar evropskega sodnika Boštjana M. Zupančiča, ki si je v tvitu pri kritiki oblasti drznil uporabiti besede “debilne birokratke”.
Omenjeno dogajanje je definitivno znak za alarm in kaže na veliko neučinkovitost inšpekcijskih služb, pa tudi pravne države. Kozoderc poudari, da če je šlo tokrat “samo” za okoljsko škodo (brez človeških žrtev), bo lahko že naslednjič ob npr. zrušitvi stavbe zaradi slabe gradnje (o čemer slišimo iz tretjega sveta) šlo za hujše posledice.
Pisec nato konkretno razmišlja, kaj nam je kot državljanom storiti. Navede različne možnosti aktiviranja, od poziva k odstopu ministrice in uličnih protestov do javne debate o problemih…
Več na Časnik.si.
Velika večina prebivalcev Slovenije nima zaupanja v državo, v Slovenijo.
Vedo, da kakršno koli upiranje oblasti nima smisla. Na eni strani nasprotovanje oblasti lahko pomeni, da si z nasprotovanjem onemogočaš kariero, lahko se onemogočiš. Druga bridka izkušnja pa je, da sicer lahko nasprotuješ oblasti, a nimaš nobene možnosti, da te bo oblast slišala, še manj razumela in nikakor ne bo nič spremenila. Saj poznamo udbovki proglas v Delu: psi lajajo, karavana gre dalje.
Ko pa se ponudi minimalna špranja, ki omogoča vsaj malo svobode, pa se ljudje razživijo.
To so običajno javne razprave o določenih nameravanih posegih v prostor. Te javne razprave so vedno, praviloma uperjene proti državi. S tem ljudje lahko izražajo nezadovoljstvo. Žal to nezadovoljstvo skorajda praviloma ne predstavlja nameravani poseg v prostor, ampak se za njim skriva nezadovoljstvo, ki ga povzroča oblast, ki je odtujena od ljudi, od stvarnosti. živi nekje v oblakih in nima niti najmanjšega stika s stvarnostjo.
Požari, bomabe, pa gradnja avtocest, železnic, regulacije rek in podobno so tiste možnosti, ko lahko ljudje izražajo svoje mnenje, ki se pravilom prelevi v naspotovanje oblasti. Oblast pa to spretno preusmeri v nezadovljstvo dogodku, ne prevzame pa nikakršne odgovornosti za nastalo situacijo.
Požari so plod povzročiteljev, nikakor pa ne neuspešnosti državne birokracije, ki bi morala transparentno obvladovati dejavnost zbiranja, shranjevanja, predelave in neutralizacije najrazličnejših odpadkov, pred vsem nevarnih snovi.
Država je tukaj popolnma zatajila, sedaj pa spretno odgovornost prenaša na vse druge, nikakor pa noče prevzeti sodgovornosti.
Žal pa opozicija tega nezadovoljstva ne zna izkoristiti in upravičeno nezadovoljstvo, ki je prisotno med ljudmi izkoristiti za agitacijo proti oblasti. Dokler ne bo v Sloveniji prišlo do radikalne spremembe oblasti, se bo stanje le še slabšalo in Slovenija bo zaostajala, dokler ne bo dokončno potonila.