"Danes smo na začetku nečesa velikega." Logar s porazom nakazal smer do končne zmage

Foto:Žiga Živulovič jr /Bobo

Druge od treh letošnjih rednih volitev so za nami. Pričakovano je zmagala kandidatka s podporo levega političnega zaledja, a nepričakovano tesno pred kandidatom v zadnjih dveh letih tako očrnjene desnosredinske opcije, četudi jo je zastopal zmerni in od domače politike odmaknjeni bivši zunanji minister Anže Logar. Če bi še pred pol leta kdo javno razglašal, da bo predsedniški kandidat SDS-a po državnozborskem porazu nekaj mesecev kasneje za kandidatko s podporo Milana Kučana in Roberta Goloba zaostal za borih 70 tisoč glasov (v odstotkih 46:54), bi se mu najbrž vsi smejali in si mislili: »Ta pa o politiki res nima pojma«.

Po petih mesecih izvrstne Logarjeve kampanje se nam morda njegov izplen ne zdi nič več tako poseben. A pogledano z distance mu je misija nemogoče spodletela za mišji rep, za manj kot kateremukoli pomladnemu predsedniškemu kandidatu pred njim v samostojni Sloveniji.
Po petih mesecih izvrstne Logarjeve kampanje se nam morda njegov izplen ne zdi nič več tako poseben. A pogledano z distance mu je misija nemogoče spodletela za mišji rep, za manj kot kateremukoli pomladnemu predsedniškemu kandidatu pred njim v samostojni Sloveniji.

Morda je zato pri kom na desnici nekaj obžalovanja, pri kom drugem pa spet ne, če bodo zaključne besede Logarjevega govora meso postale:

 

Te pa ponovno odpirajo perečo temo, ki jo je na desni, sploh pri volivcih SDS-a, skorajda bogokletno načenjati, čeprav se vedno znova vsiljuje sama od sebe in se je ne da enostavno ignorirati: Bi desnosredinski pol tudi na državnozborskih volitvah dosegel več s politično strategijo, kot jo je to predsedniško kampanjo vodil Anže Logar, in, nenazadnje, s predstavnikom nove generacije na čelu?

Ni toliko bistveno, koliko Logar dobi, temveč koliko jih uspava


Pa vendar se te do sedaj tako brezplodne razprave dotaknimo le toliko, kolikor je potrebno za razumevanje, kaj se je na minulih predsedniških volitvah pravzaprav zgodilo. In kako je Anžetu Logarju uspelo za toliko skrčiti prepad med poloma, ki je še aprila zazijal za širokih 53:35 poslancev v državnem zboru, čeprav je pod pragom ostala kar polovica nekdanje KUL opozicije, drugi del pa ravno toliko, da je politično preživel.

Spodnja primerjava glasov na aprilskih in sedanjih volitvah kaže, da je Anžeta Logarja (ob 18 odstotnih točk nižji volilni udeležbi) volilo približno toliko ljudi, oziroma celo 8 tisoč več, kot jih je aprila svoj glas oddalo za stranke desnosredinske koalicije, torej SDS, NSi in Povežimo Slovenijo (katere del je prav tako bil v vladi). To nakazuje, da Anže Logar ni kaj bistveno izskočil iz desnosredinskega bazena, je pa postrgal po robovih vse, kar se je dalo. Mirno lahko rečemo, da je 410 tisoč nabranih glasov skrajen doseg strank in kandidatov iz krogov slovenske pomladi v družbeno-političnih okoliščinah, kakršne v Sloveniji vladajo zadnja leta.



A za razmislek o prihodnosti je bistveno, kar se je zgodilo na drugi strani. Medtem ko je Golobovo Svobodo in KUL četverček aprila podprlo 618 tisoč volivcev, je kandidatka levega zaledja predsednica republike postala z »zgolj« 478 tisoč glasovi. To je sicer še vedno veliko, predvsem pa dovolj za zmago, kar seveda na koncu edino šteje. A čeprav so Anžeta Logarja neprestano namakali v sodček s toksično snovjo imenovano SDS, ga risali z obraznimi potezami Janeza Janše in medijem naročali, kako naj enačaj med njima vcepljajo v glave volilnih upravičencev, je na levi pasiviziranih ostalo 140 tisoč ljudi.

Sicer še vedno premalo za Logarjevo zmago, a dovolj, da se je razpoka med poloma bistveno zmanjšala. In kar je še pomembneje, dovolj za dokaz, da se demonizacija, ki jo izvaja levi politično-medijsko propagandni aparat do njim nevarnih političnih nasprotnikov, s pravo politično strategijo vsaj do neke mere da nevtralizirati.

Ali se bodo načrtovalci bodoče desnosredinske politike iz Logarjevega eksperimenta tudi česa naučili, je vprašanje, ki ga na povolilno jutro ne nameravamo načenjati. Zadovoljili se bomo z Logarjevimi poslovilnimi besedami v tej kampanji: »Danes smo na začetku nečesa velikega.«

Za desnosredinsko politično opcijo in nenazadnje demokratično državo, v kateri je en politični pol izrinjen iz praktično vseh odločevalskih pozicij, bi bilo še kako pomembno, da se njegove besede pozlatijo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

FEB
24
FEB
25
Intervju: Franc Cukjati
21:00 - 21:45
FEB
27