Dan za zgodovino: 13. julij 2020

Foto: Tino Mamić
POSLUŠAJ ČLANEK
Poklon italijanskega predsednika na Bazovski gmajni (ja, pravilno se reče Bazovski, ne Bazoviški) štirim tigrovcem, ki so uradno gledano iz Rima še vedno teroristi, je velik dogodek. Še večji pa je, da bo najvišji predstavnik Italije Slovencem vrnil ključe Narodnega doma, palače, ki je kot slovenski simbol sredi Trsta manifestativno pogorela, kar je označilo začetek fašističnega nasilja.

Fašizem izvira iz levičarstva


Fašistično nasilje se ni začelo šele leta 1922, ko je voditelj (duce) Benito Mussolini postal italijanski premier, ampak veliko prej. Gre za skrajno levičarsko gibanje, ki je nastalo že pred prvo svetovno vojno, a se je med vojno vihro prelevilo v skrajno desničarsko gibanje. Razmahnilo se je takoj po koncu prve svetovne vojne. Gre za druščino zafrustriranih levičarskih in desničarskih skrajnežev, razvajenih sinov bogatunov, nasilnežev in militantnežev, vojnih veteranov in dekadentnih umetnikov.

Za voditelja so si vzeli Mussolinija, marksista, učitelja in urednika sindikalnega časnika, ki je slovel po agresiji in ščuvanju k nasilju. Od skrajnega levičarja je prešel v skrajnega desničarja tako, da je idejam o delavskih pravicah dodal tiste, ki so jih zagovarjali vojaški veterani: čeprav so se v vojni osmešili, so za zeleno mizo dobili ogromna ozemlja na Primorskem, v Istri in Dalmaciji, jim to ni bilo dovolj. »Fašizem se je razglašal za pragmatičnega in protidogmatičnega, protiklerikalnega in republikanskega; predlagal je korenite ustavne, gospodarske in socialne reforme. Fašisti so prezirali parlament in liberalno miselnost, povzdigovali aktivizem manjšin, uporabljali nasilje in politiko ulice,« je zapisal eden najboljših poznavalcem fašizma Emilio Gentile, italijanski zgodovinar, predavatelj na sloviti rimski Sapienzi. Nezadovoljni so bili s pokvarjenimi politiki, z demokracijo in demokratičnimi strankami, ki da ni pravičen in ne učinkovit sistem. Zveni znano?

Demonstracije prerastejo v nasilje


Čeprav fašisti še niso imeli oblasti, so bili močnejši od parlamentarne večine. Zato so v Trstu priredili demonstracije, na katerih so kljub policijski zaščiti brez težav zažgali in kljub prihodu gasilcev pustili pogoreti Narodni dom. Mojstrovino kraškega arhitekta Maksa Fabianija, v kateri so imele sedež mnoge slovenske organizacije.
13. julij 2020 si velja zapomniti. To bo po dolgih desetletjih končno dan, ko je politika v obeh državah uspela v imenu sprave z odra umakniti skrajneže. Iste šoviniste: komuniste in fašiste.

To je bila bakla, ki je razvnela fašistični požar nad Primorsko. Prepovedali in onemogočili so slovensko kulturno in politično življenje. Prepovedali so celo slovenščino v trgovini in slovensko petje v gostilni. Vsi Primorci so dobili italijanska imena in italijanske priimke. Posledice so bile hude. Primorci so pred stoletjem predstavljali tretjino Slovencev. Danes je Primorcev, na obeh straneh meje, le še sedmina Slovencev. Čez palec gledano je Primorcev danes 300.000, brez fašizma pa bi jih bilo 600.000.

100 let prepozno


Italijanska Republika zdaj vrača Narodni dom zdesetkanim Slovencem v Italiji. Natančno 100 let prepozno. A vendar veliko prej, kot bi si mnogi želeli. Osebno ne bom prepričan v vrnitev Narodnega doma do trenutka, ko bo ključ predan. Kdor pozna nacionalistično tržaško politično atmosfero, kjer desničarski skrajneži govorijo o zgodovini na enak način kot slovenski levičarski skrajneži, manipulativno in borbeno, se zaveda, da je vrnitev Narodnega doma velikanski uspeh.

Uspeh je tudi poklon predsednika Italije na Bazovski gmajni. Tigrovci so bili namreč ustreljeni zaradi dveh terorističnih akcij. Najprej so postavili peklenski stroj pod tržaški svetilnik zmage, nato pa še v uredništvo tržaškega profašističnega časnika. Slednji napad, ki je imel samo zastraševalni namen, pa je slučajno terjal tudi smrtno žrtev, urednika časnika Il Popolo di Trieste. Zato italijanski desničarski politiki radi poudarjajo, da so bazovski junaki teroristi, atentatorji, ki so predhodniki Rdečih brigad.

Foto: Tino Mamić

Zgodovinski kompromis


Italijanski predsednik je, politično gledano, precej popustil, da je privolil v polaganje venca na Bazovski gmajni. Politično gledano je bolj stopil na žulj velikemu delu italijanske javnosti kot pa slovenski predsednik, ki je privolil v polaganje venca nad Bazovsko fojbo, kraju spomina na italijanske žrtve partizanov. Slednji kraj spomina je namreč ob komemoracijah zelo podoben kaki slovenski tovrstni »komemoraciji«. Dražgoški, denimo.

13. julij 2020 si velja zapomniti. To bo po dolgih desetletjih končno dan, ko je politika v obeh državah uspela v imenu sprave z odra umakniti skrajneže. Iste šoviniste: komuniste in fašiste.

Zato klobuk dol pred obema predsednikoma. In pika.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30