To so dnevi, ki bi lahko pomenili tudi konec Slovenske vojske

Uredništvo
8
Cerklje ob Krki, Vojasnica Jerneja Molana. Osrednja slovesnost ob dnevu Slovenske vojske. Slavnostni govornik, predsednik republike Borut Pahor.

Kakršnokoli že, finančno in kadrovsko podhranjeno, a imamo jo! Slovenci imamo lastno vojsko tudi 28 let po osamosvojitvi in točno toliko let po tem, ko je prva generacija slovenskih nabornikov vojaški rok začela služiti izključno v Sloveniji.

Obstoj Slovenske vojske namreč ni tako samoumeven, kot se nam morda zdi danes. Vsaj dvakrat v sodobni slovenski zgodovini je levičarski del slovenske družbe vojsko skušal ukiniti.

Najprej še preden je dobro nastala – v tako imenovani “deklaraciji za mir” nekaj mesecev pred osamosvojitveno vojno, ko so zahtevali popolno demilitarizacijo Slovenije. Nato leta 2010 s peticijo Ukinimo vojsko. Kasneje so jo v času gospodarske krize s finančnim izčrpavanjem pripeljali skorajda do razpada. 

Med ljudmi pa vojska še vedno uživa eno najvišjih stopenj zaupanja med vsemi institucijami demokratične države.

“Pripadnice in pripadniki slovenske vojske. Vaš poklic je poseben poklic. Je klic domovine za njeno obrambo, je poslanstvo.”

S temi besedami je včeraj v Cerkljah ob Krki na osrednji slovesnosti ob dnevu Slovenske vojske postrojene enote pozdravil vrhovni poveljnik, predsednik Republike Slovenije, Borut Pahor. Malo kasneje je dejal, da široka javnost še nikoli doslej ni s takim razumevanjem sprejemala spoznanja, da je treba v našo varnost vlagati več, tudi v slovensko vojsko kot njen vojaški steber.

Čeprav so slovenski državljani lastno vojsko vedno podpirali in ji zaupali, politiki, vključno z Borutom Pahorjem, niso vedno razmišljali na zgornji način.

15. maja leta 1991 so slovenski naborniki vojaški rok začeli služiti izključno v Sloveniji, v dveh učnih centrih takratne Teritorialne obrambe. Skupaj 300 nabornikov je vojaški rok začelo služiti v 710. učnem centru v Pekrah pri Mariboru in 510. učnem centru na Igu pri Ljubljani.

Deklaracija za mir: Lastna vojska ogroža lastno prebivalstvo

Februarja 1991, le nekaj mesecev pred napadom Jugoslovanske ljudske armade na pravkar razglašeno samostojno Slovenijo, se je leva politična srenja zbrala pod zahtevo po demilitarizaciji Slovenije. Podpisniki, med katerimi je bil tudi predsednik predsedstva SR Slovenije Milan Kučan in večina članov predsedstva, pa tudi kasnejši obrambni minister Roman Jakič in ustanoviteljica in soustanoviteljica danes izjemno vplivnega in finančno podprtega Mirovnega inštituta, Vlasta Jalušič, so zahtevali “popolno demilitarizacijo Slovenije.”

 “Ustanovitev lastne vojske bi dramatično ogrozila že tako skromno akumulacijo slovenskega gospodarstva in prebivalstva,” so med drugim zapisali v svoji deklaraciji ter dodali zahtevo za »suvereno Slovenijo, brez pušk in bajonetov – danes! Če res želimo mir, potem odvrzimo orožje!«

Iz Deklaracije za mir: “Vlaganje v vojaški kompleks je slepa ulica, ki zmanjšuje možnosti za politiko nenasilnega razreševanja političnih sporov, znotraj posameznih držav pa pomeni stalno grožnjo demokratični ureditvi”

Ko je takratni vodja Demosa Jože Pučnik izvedel, da so “Deklaracijo za mir” podpisali vsi člani predsedstva (z izjemo Ivana Omana), je njihovo dejanje označil z besedami: “to je veleizdaja”.

Kako bistveno je bilo, da ni prišlo do njene realizacije, se je izkazalo zgolj nekaj mesecev kasneje, ko so Slovenijo teptali tanki JLA. Kazenska ovadba zaradi “sabotaže” in “veleizdaje” pa je bila proti  Cirilu ZlobcuMatjažu Kmeclu, Dušanu Plutu in Milanu Kučanu vložena šele petindvajset let kasneje, ko jo je sprožilo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve. Temeljila je na trditvi, da so podpisniki iz vrst predsedstva onemogočali krepitev slovenske obrambne moči, s tem pa ogrožali nastanek samostojne države.

Ukinimo vojsko!

Do novega neposrednega poskusa ukinitve Slovenske vojske je prišlo 19 let po prvi tovrstni zahtevi. Leta 2010 je tednik Mladina lansiral peticijo z naslovom Ukinimo vojsko. Podpisniki so v njej ugotavljali da ima Slovenija izjemen geostrateški položaj in varnostno ni ogrožena. “Zato bi lahko razpustila vojsko, kakršno ima, vendar se ji v izhodišču ne bi bilo treba odpovedati zavezam, ki jih je dala Natu in mednarodni skupnosti. Izstop iz Nata kljub temu ni izključen.”

Pod zahtevo so se podpisali številni levičarski mnenjski voditelji in intelektualci, denimo dr. Spomenka Hribar, dr. Bogomir Kovač, dr. Božo Repe, dr. Jože Mencinger, dr. Vlado Miheljak, Jani Kovačič, Goran Vojnović, Jadranka Juras in drugi.

NE vojaški paradi ob 15-letnici osamosvojitve

Med obema dogodkoma, ki sta neposredno napadala obstoj vojske, je odpor levega političnega pola proti lastni vojaški sili prišel na dan leta 2006, ko je prva Janševa vlada v čast 15. obletnice osamosvojitve Slovenije želela pripraviti vojaško parado

Vse države imajo parade, njihov namen je zlasti pokazati razvoj vojaških zmogljivosti. Mislim, da bi bilo prav, da ob 15. obletnici tudi mi pokažemo Slovenkam in Slovencem, kaj ima slovenska vojska. Imamo valuke, vozila šest krat šest, pa še kakšna oprema … od rolandov in tako dalje,” je takrat dejal obrambni minister Karel Erjavec.

Temu se je takrat uprla celotna leva politična opozicija in civilna družba, na čelu s takratnim predsednikom republike Janezom Drnovškom. Ta je dejal, da je “vojaška parada neprimerna in nepotrebna oblika praznovanja obletnice samostojnosti Slovenije“.

Vojaške parade, sicer pogostejše v vzhodnih državah kot so Rusija, Kitajska in Severna Koreja, tudi na demokratičnem Zahodu niso nič nenavadnega. Zgolj leto pred zgornjo idejo je denimo vojaška parada na čast 60-letnice konca 2. svetovne vojne potekala v Londonskem Hyde Parku.

V naših osrednjih medijih pa je bilo povsem mirno tudi ob veliki hrvaški vojaški paradi leta 2015, ob 20-letnici operacije Nevihta. Mejnemu sporu s sosedi navkljub se Slovenci ob oboroževalskih ambicijah naših južnih sosedov ne vznemirjamo preveč. Ko so se denimo Hrvatje zanimali za nakup raketnega sistema M270 MLRS, ki ima doseg 300 km, niti ko je Hrvaška lani kupovala reaktivna letala.

Finančno izčrpavanje obrambnega sistema

Če je Slovenija še leta 2009, ob koncu mandata 1. Janševe vlade, za obrambne izdatke namenila 589 milijonov evrov, oziroma 1,6 % BDP-ja, so v času Pahorjevega vodenja Slovenije številke začele drastično upadati. Dno je bilo doseženo v prvem letu vlade Mira Cerarja, ko smo za obrambo namenili zgolj še 347 milijonov evrov, oziroma 0,93 % BDP-ja.

O politikih, ki so krivi za razsulo Slovenske vojske, lahko berete tukaj.

Prvi predsednik slovenske vlade: vojska je v današnjem svetu realna potreba

In kaj o pomenu Slovenske vojske v prelomnih časih slovenskega osamosvajanja in danes pravi prvi predsednik vlade v samostojni Sloveniji in avtor znamenitega stavka, da je “zadišalo po Slovenski vojski”?

“S prvim postrojem slovenske vojske v podporo plebiscitu 17. decembra 1990 se je zgodil pomemben izraz volje na poti v samostojno državnost,” danes pravi Lojze Peterle. Po njegovih besedah  prvi postroj ni bil zadeva trenutka, predrznosti ali neodgovornosti, temveč izraz odgovorne volje slovenske vlade, njene obrambne strategije, tesnega sodelovanja ministrstev za notranje zadeve in za obrambo ter poguma posameznikov.

Lojze Peterle: “Na postroju so stali možje in fantje, ki so bili pripravljeni dati vse za svobodo samostojne in demokratične Slovenije. Pomenil je slovenski skupni nastop. Če se odpovemo simbolnim dejanjem, ki so nas povezovala, se odpovemo delu skupaj ter svobodi samostojne in demokratične Slovenije.”

Kaj pa nam Slovenska vojska pomeni danes? “Danes bi se mogli odločiti za več slovenskega skupaj in vojska predstavlja enega takih izrazov,” meni Peterle in dodaja, da poleg tega vojska ne predstavlja izbire, ampak je realna potreba v današnjem svetu.

“Leta zanemarjanja vojske s strani vlad s pretežno levo komponento, ki še vedno razumejo domoljubje drugače, delajo nepopravljivo škodo naši domovini in njenemu mednarodnemu ugledu,” še dodaja izkušeni slovenski politik in državnik.

Na srečo levici nikoli ni uspelo povsem uničiti Slovenske vojske
Čeprav je komunizem mnogo stavil na razbohoten vojaški kompleks, ki je prežemal vse pore družbe, njegovi dediči, čaščenju rdeče zvezde in spomina tedanje države navkljub, vsaj slovenski vojski niso preveč naklonjeni.

Ob vsem zgoraj naštetem poznamo zahteve Levice še iz tega mandata, da se Slovenski vojski finančno in drugače ne pomaga postaviti na noge.

Zakaj torej takšen odklonili odnos levega dela ideološko-političnega spektra do naše lastne vojske? Največ je gotovo v sami vojaški biti, vrednotah, ki jih vojska goji in pooseblja. To so vrednote domoljubja, ljubezni do domovine in lastnega naroda, do zastave, grba in drugih državnih simbolov. Torej vrednote, ki se jih današnja levoliberalna ideologija vsaj otepa, če ne že v popolnosti odreka.

Napak pa bi bilo dejati, da vsaj del levo nazorsko usmerjenih državljanov, politikov in predvsem obrambno-varnostnih strokovnjakov, nima zavedanja o širokem pomenu lastnih oboroženih sil v današnji kompleksnosti sodobnega sveta. Nekaj največjih strokovnjakov na čelu Ministrstva za obrambo je prihajalo prav iz vrst levih strank; denimo dr. Ljubica Jelušič in dr. Anton Grizold.

Mogoče je dejati, da bi se brez tovrstnih pomembnih vplivnežev levo od sredine Slovenski vojski godilo še mnogo slabše kot se ji je sedaj. Tudi izbor nekaterih ljudi okrog novega premiera Marjana Šarca daje upanje, da na njeno vlogo in pomen v sodobni družbi slovenska država ne bo pozabila.

Podprite nas!

Na Domovini začenjamo z redno letno donacijsko akcijo, s katero vi, spoštovani bralci, po svoji presoji in močeh omogočate delovanje medija Domovina.

Vabimo vas, da nas podprete, četudi se kdaj z nami ne strinjate. Zagotavljamo, da vas zato ne vidimo kot “popolnoma neizobraženo drhal”.

Podprete nas lahko tukaj:

8 KOMENTARJI

  1. Kraševka,s spoštovanjem lahko pohvalim vaše komntarje ter dobro obveščenost in prosim za informacijo:
    Na Štajerskem in celo na Gorenjskem se mnenje naglo nagiba k temu (presenetljivo tudi jeseniški prišleki, na katere stavijo komunisti, dokler so delavci brez vil), da bi se morali enakopravno združiti s Slovaško, češko in Avstrijo, da bi se rešili uničujočega komunizma in popolnega bega mladih kadrov vseh profilov. Obenem pa se sprašujejo ali bi Avstrija sploh bila zainteresirana za to, saj lahko virus rdečk okuži tudi njih.
    Kakšno je mnenje na Primorskem?

  2. Znano je, da je obrambni minister Karel Erjavec veder človek in da sta nadvse nalezljiva njegova dobra volja in nasmeh, kot pri njegovem zavezniku ljubljanskem županu. Znano je tudi, da je Karlu Erjavcu enako drag in ljub sleherni vojak kot načelnica generalštaba, kot vsi generali, ki so prišli do čina zaradi političnega kriterija levice, ali katerikoli oficir nekdanje slavne in zmagovite JNA, ki je bil vključen v slovensko vojsko zaradi jugoslovanske kontinuitete.

    Oni dan se je obrambni minister mudil na obisku v ne vem kateri kasarni, imenovani po ne ne vem katerem partizanskem heroju.

    Znan po svoji iskreni ljudskosti se je vpletel tudi v pogovor z navadnimi vojaki. Šaljivec, kakršen je naš obrambni minister, je vprašal nekega vojaka, ali ima uro. Imam, je odgovoril počaščeni vojak. Obrambni minister pa ga je blago opomnil, da bi moral pravilno raportirati: :

    “Gospod minister, vojak ta in ta. Po zaslugi cesarja Šarca Modrega I. in koalicije imam uro!”.

    Obrambni minister pa se je, radoveden, kako so si vojaki zapomnili njegov pouk, medtem že obrnil z enakim vprašanjem na ubogo veteransko paro v novih čevljih brez podplatov, ki jih je izgubil na nedavni vojaški vaji v Počku. Hitro učeči veteran pa mu je v brezhibni vojaški drži in v tonu, ki se spodobi za slovenskega starega vojaka, raportiral:

    “Gospod minister, veteran Slovenec kremenit, po zaslugi cesarja Šarca Modrega in Dobrega I. ter koalicije – nimam ure!”.

    Naslednji hip je gospoda ministra minila dobra volja in je brž končal obisk vojašnice.

  3. Ali mislite, da bi v primeru državljanske vojne med katoliki in vahabiti, vojska stopila na stran naroda? Jaz mislim, da bi bila na strani vahabitov

  4. Dejanševizacija SLOVENSKE VOJSKE ???
    NI POTREBNA.ker vojske V SLOVENIJI,sploh nimamo,nebo nam “VARUJEJO” LAHI…,naši fantje pa na račun nekih zablod nosijo glave naprodaj v tujih državah.

  5. Slovenije ne ogrožajo tuji verniki, ampak gre za zatiranje tajkunskih komunistov vseh drugih, ne glede na vero, čeprav je pritisk na kristjane še toliko hujši pa to preprosto zato, ker je teh največ, ko pa bo največ pripadnikov neke druge vere pa bodo napadali znatno bolj njih, je samo vprašanje duhovnega vremena, kako in kdaj se bo to zgodilo.
    napadanje kristjanov pomeni tisto čiščenje, ki ga sami, sedaj po in zaradi komunističnega vdora med “pastirje” in izobražence ter morilski genocid med vojno in po njej nad najbolj sposobnimi kristjani in domačini sploh….
    Nazadnje bodo začeli obračunavati genocidno in s kulturnimi umori nad vsemi verniki katerekoli vere. Ko bobo ti vendarle spoznali, kakšne so namere rdečkarjev, ki jih sedaj navidez jemljejo pod svoje okrilje, takrat se bodo stvari ekumensko razjasnile.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime