Vir zajema slike: Youzube. Foto: twitter

Po neizglasovani konstruktivni nezaupnici se, kljub temu, da je do volitev še leto in pol, že začenjajo prva razporejanja. Čeprav pravi, da je problem levice v razdrobljenosti, bo Jože P. Damijan svoj prostor pod soncem levo od sredine iskal z novo stranko, ki jo po njegovih besedah podpira 450 intelektualcev. 

Vodja poslanske skupine SD-ja mu v intervjuju za Delo odgovarja, da je problem razdrobljenosti reševati s še eno novo stranko “malo smešno”, in dodaja, da so v ozadju ista imena z enakimi idejami kot pri petih novih strankah v zadnjem obdobju, pri čemer omenja Gregorja Golobiča in njegove sodelavce.

Stari arhitekti bodo torej še šestič volivcem prodajali mačka v žaklju, pri čemer pa so SD-jevce ponovno ujeli na levi nogi, saj se vse bolj izkazuje, da so ti z izglasovanjem Tanje Fajon za predsednico stranke močno brcnili v temo, pišemo v komentarju uredništva. 

Pri svoji oceni, da se Slovenija lahko fašizma reši samo na tri načine, se Jože P. Damijan naslanja na članek Bogomirja Kovača v Mladini, s katerim sta “sokrajana” in “dihata isti zrak” ter imata zato najbrž  podobne poglede na alternative po neuspešni konstruktivni nezaupnici.

Kovač je pisal o treh možnostih slovenske politično-ekonomske scene po konstruktivni nezaupnici. Prva je, da Janševa vlada ostane do volitev, opozicijski KUL pa ostaja razdrobljen, stranke same zase čakajo na volitve in povolilne koalicije. Druga opcija je skupni politični nastop KUL-a na volitvah z “jasno in dogovorjeno hierarhijo vodenja.” Pri tem pa sta po mnenju Kovača ključni “legitimnost politične alternative in drugačna vsebina.” Kot tretjo možnost pa vidi “iskanje novih političnih voditeljev in stranke, ki bi lahko zapolnila prazen prostor še vedno prevladujoče leve politične sredine.” A po njegovem so možnosti za takšne alternative majhne, saj je Cerarjeva polomija še sveža, čeprav je Šarec preživel s podobnim pristopom. “Nekdaj smo bili obsojeni na uspeh, danes očitno na neuspeh,” zapiše Kovač.

A prav v zadnji točki se Damijan s sokrajanom ne strinja popolnoma. Kot pravi iniciator KUL-a, poznavajoč notranji ustroj leve sredine, so možnosti združevanja strank in predvolilne levosredinske koalicije majhne. Iz njegovih napovedi o “novi sredinski stranki intelektualcev” gre sklepati, da se je po njegovo najbolj gotovo izogniti fašizmu s postavitvijo nove resne politične sile, saj se, kot je nedavno zapisal na blogu, s šestimi sedanjimi strankami tega ne da narediti.

Kot je nedavno povedal za Delo, naj bi ožja ekipa tako že “napisala nekaj izhodišč za nastanek liberalne stranke s socialno noto. Kdo bi stranko vodil, še ni znano, saj “dobri kadri nikakor nočejo v politiko.

Han: malo smešno

Kako misli preprečiti drobitev z ustanovitvijo še sedme stranko levo od sredine, ni jasno veliko ljudem, tudi ne vodji poslanske skupine SD-ja, dolgoletnemu izkušenemu politiku Matjažu Hanu: “Kar zadeva napoved, da bo Damijan ustanavljal novo stranko, se mi zdi ta njegova izjava malo smešna tako z ekonomskega kot političnega vidika – na eni strani rečeš, da imamo preveč strank, in potem ustanavljaš svojo stranko. Pri tem mu sam želim vso srečo, mu pa povem samo to, da bomo stranke opozicije še naprej vsebinsko sodelovale, seveda pa imamo vse svoje poglede na nekatere rešitve,”  je Han povedal v intervjuju za Delo.

Matjaž Han za Delo: “To ne gre skupaj ne z ekonomsko in ne s politično logiko. Sicer pa je Damijan znan po tem, da rad menja politična in ekonomska stališča. O strankah KUL lahko zatrdim, da smo v zgodbi sodelovali iskreno, predvsem v njenem vsebinskem delu, in bomo še naprej pri vseh pomembnih temah.”

Poudaril je, da je spremljal nastajanje petih novih strank in po njegovem so v ozadju “ena in ista imena z enakimi idejami, le frontmani novih strank so različni.” Pri tem po njegovih besedah ne gre za Milana Kučana, temveč “imajo svojo vlogo verjetno tudi Gregor Golobič kot nekdanji predsednik Zaresa in njegovi sodelavci.”

Ob tem je Han že dodal, da ne razume političnih analitikov, ki po eni strani SD-ju ne pustijo “privilegija”, da bi lahko kot dolgoletna politična stranka gradili svojo politiko tudi na polu proti sredini, ampak jim ob tem takoj očitajo izgubo vrednot. Ko pa se pojavijo drugi ljudje s sredinsko stranko, jim pravice do povezovanja z drugimi ne odrekajo.

Kaj pove logika: ali je na oblasti levica, ali pa imamo fašizem?
Kaj je ključna težava Damijanove računice, da bo razdrobljenost na desni odpravljal z novo stranko in zakaj mu pri tem, vsaj dolgoročno ne more uspeti, smo na Domovini nedavno že komentirali.

Danes je morda vredno besedo ali dve nameniti Damijanovemu izključujočemu pristopu k politiki, ki izhaja iz njegovega današnjega pisanja: ali smo na oblasti mi (levica), ali pa imamo v Sloveniji fašizem. Ne glede na to, kaj si kdo misli o trenutno dominantni stranki desno od sredine, je ta logika seveda globoko nedemokratična. Izkazuje pa nek vzorec razmišljanja, ki se je pri Damijanu pokazal že nekajkrat. Recimo takrat, ko mu je ušlo, da pojem “desni razumniki” predstavlja bistroumni nesmisel. Svojo argumentacijo je v spletni debati razvil takole: Lahko, da sem koga nehote spregledal, toda jaz tam vidim samo ali versko zaslepljene, ali ohranjevalce elit, ali zanikovalce znanosti, ali pristaše enopartijskega sistema (po vzoru Orbana) itd.

Slednje nakazuje na občutek večvrednosti, zaverovanosti vase in postavljanja nad druge, kar je v Damijanovem odnosu navsezadnje zaznal tudi Matjaž Han, ko je v intervjuju za Delo spomnil, da je Damijan “tako ali tako na blogu zapisal, da ne vidi smisla v povezovanju s petimi nesposobnimi strankami brez intelektualnega naboja.” 

Klub vsemu pa je glavna Damijanova omejitev v logiki, ki odseva iz njegovega zadnjega pisanja: “Vsi, ki niso na naši strani, so fašisti. V to logiko namreč v slovenski politični prostor levo od sredine ne prinaša ničesar novega, ničesar tistega, zaradi česa bi še šesti strankarski produkt levo od sredine v zadnjem desetletju zmerni sredinski volivci lahko podprli na dolgi rok.

Ni sicer dvakrat za reči, da ne bi volivci, ob ustrezni medijski podpori Damijanovemu projektu (za katero pa še zaenkrat ne vemo, ali mu bo dodeljena), stopili še šestič na led. Zagotovo pa platforma ne bi zdržala kaj bistveno dlje, kot je v ostalih primerih.

Mnogo je sicer odvisno od SD-ja, ki kot edina organizirana in strukturirana stranka levo od sredine zamuja priložnost, da ta sredinsko-levi prostor zasede še preden bi arhitekti, o katerih v intervjuju govori Han, vanj uspeli vbrizgniti nov instant balonček ter ga napihniti s helijem. A kaj, ko so s Tanjo Fajon stvar zastavili boleče napačno (podrobneje sem to opisal v nedavnem intervjuju za Svet24.si).

Han se sicer v intervjuju izgovarja na leve mnenjske voditelje, češ da jim ne pustijo okreniti proti sredini. A pravo vprašanje je, zakaj se “dolgoletna politična stranka”, kot pravi Han, teh tako boji. Celo tako zelo, da so se pustili ponižati s podporo Karlu Erjavcu za naslednjega predsednika vlade.

Če kje, bi na podlagi svojih dolgoletnih izkušenj in navsezadnje zgleda, ki jim ga je dal od levih medijev napadani in osovraženi, pa vseeno uspešni Borut Pahor, morali vedeti, da je potiskanje v levi ekstrem zanje pogubno, saj tam kraljuje miljenka levega medijsko-aktivističnega konglomerata, Levica. Suverene stranke z dolgoletno tradicijo, ki dajo nekaj nase, se pač ne pustijo voditi interesom ki izvirajo izven njih samih.

15 KOMENTARJI

  1. Gospod Čakš, dobro ste orisali ZDRUŽBO – Kul, ki sploh ni kul!

    Res je neverjetno, da stranka SD ima za predsednico – Fajonovo, ki je v bistvu samo “lepa škatla”, v notranjosti pa malo, ali NIČ.

    Ta stranka korenini v komunizmu, toda v samostojni Sloveniji, se je razglasila, da sprejema DEMOKRACIJO, zato si je nadala ime SD – to je DENOKRATSKA stranka.

    Vendar Fajonova glasno govori, da oni ne bi sestavljali vlade, v kateri bi bila tudi stranka SDS. Ali so take težnje DEMOKRATSKE?
    Mislim, da ta, ki hoče vladati samo z Levico, sploh ni demokrat. S tem SD samo izgublja.

    Sedanja vlada je DEMOKRATIČNA, ker je pokazala in sestavila vlado z RAZLIČNIMI strankami, tako z Levim SMC, kot z desno NSi. Če bi bila še Desus, ki je nazorsko Leva, malo bolj demokratična (kar ima v imenu Demokratična stranka upokojencev), bi pod Pivčevo tudi v tej vladi dobro sodelovala.

    Na žalost je Levica zaprisežena ENOPARTIJSKEMU enoumju in vsakega, ki ni njihovih pogledov NEUPRAVIČENO ZMERJA, nič manj, kot z besedo Fašist.
    To pokaže, da kar nosi srce, to usta govore.

    In levica je po vsem primerljiva z Levimi-Fašisti.
    Saj tako Fašisti, kot Nacisti, so bili vsi Levičarji.

  2. Jože P. Damijan, nekdanji minister v prvi Janševi vladi za nekaj tednov, potem “slovenski Varufakis” v službi “mesečnikov” Levice in njihovega tednika Mladina ter pred nedavnim samo-ponujeni kandidat za mandatarja “tehnične vlade”, ki so se mu prvaki KUL (Šarec, Fajon, Mesec, Bratušek) brezbrižno in brez opravičila odrekli, ko se jim je samo-ponudil Erjavec, bi se rad ponovno igral sado-mazo-ekshibicionistični politični striptiz.
    “Botri” Golobič, Šetinc, Biščak in drugi pajdaši iz nekdanje stranke Zares bi ponovno radi igrali politične igre brez meja ter na račun neznosno samoljubnega kot da levega intelektualca Damijana še naprej brezplodno nagajali aktualni legalni in legitimni vladi, a tudi kritično “posvetili” šalabajzersko nesposobni opoziciji KUL (LMŠ, SD, Levica, SAB), od katere nihče resen in trezen ne pričakuje več ničesar pozitivnega.
    Damijan je s svojim trdim ideološkim in političnim utopizmom ter ekstremnim militantnim ekskluzivizmom anarhistične Levice le kratkočasna ekshibicionistična medijska atrakcija ekscentrikov med “levimi intelektualci” po naročilu njihovih gospodarjev iz podzemlja “ugrabljene države”.

  3. Menim, da stari arhitekti bodo sicer poizkušali še šestič volivcem prodajati mačka v žaklju. Vendar glede na izkušnje, tudi te zadnje s Pavlič Damjanom, v spregi z Golobičem in Kučanom (čeprav Han to zanika – naj si le ogleda slike omizja pred lokalom …), tega žaklja ne bodo prodali.
    Še več, s pojavljanjem v javnosti bodo obnavljali, za Slovenske volivce sicer politični kratkoročni spomin in jih opominjali, da stranke, ki jih režira Golobič imajo samo eno zelo kratkoročno agendo … Še pomnite “tovariši” kandidate za PV: Janković, etični Cerar, tragikomični Šarec in uspešnost teh vlad; pa tudi tiste z Bratuškovo.

  4. Izjava vodje poslanske skupine SD-ja v intervjuju za Delo, ki odgovarja, da je problem razdrobljenosti reševati s še eno novo stranko “malo smešno”, in dodaja, da so v ozadju ista imena z enakimi idejami kot pri petih novih strankah v zadnjem obdobju, pri čemer omenja Gregorja Golobiča in njegove sodelavce.
    Zanimivo kako levica ne samo razume, kaj pomeni za stare stranke nastajanje konkurence na
    njihovem volilnem polu. SD se tudi jasno zaveda, da njen največji nasprotnik ni SDS ampak Levica. Vendar navzven nastopa politično zrelo, kot da so prijatelji. Desnica pa kljub temu, da krvavo rabi še najman eno stranko, ki bo nabrala vsaj 10% tišči glavo v pesek, nekateri celo napadajo NSI ker verjamejo, da lahk SDS sam nabere 51% glasov. O sveta preproščina.
    Hanova izjava kaže na še nekaj kar opozarjam pa nihče ne verjame. Pri desnici tako osovražen Golobič je še trikrat bolj osovražen pri etablirani uradni levici in predvsem pri stricih iz ozadja.
    Njegove osebnostne lastnosti so zelo podobne Janševim, levica in strici iz ozadja vedo, da se ne bi pustil voditi raznim lobijem in stricem, ker je premočna in prepametna oseba.
    To trdim kljub temu, da mi osebno ni všeč ker je izredno vzvišen in avtoritaren, prav ti dve lastnosti sta poleg medijskega pogroma omogočila ravno stari gardi SD in ozadju, da ga je politično za večno dikvalificirala.
    Sedaj pa imajo tretje razredne politike, ki bodo, kar sami pokopali tisto kar zagovarjajo in branijo.

  5. Se že cefrajo med seboj. Lepo. Ima pa Han seveda popolnoma prav. Prvič, ko govori i smešenju in sptemenljivosti stališč nesojenega odrešenika od domnevnega fašizma v Sloveniji, J. P. Damjana, drugič pa z zakrito kritiko sedanjwga vodstva SD, ki stranko s svojo radikalno levičarsko retoriko utaplja in jo dela nerazpoznavno od Mesečevih lunatikov. Kajti kaj pa drugega pomeni govoričenje o levi sredini, ki da jim je (strici iz ozadja?) ne pustijo? Sicer gre Hanu priznati, da je politični pragmatik in prekaljen politični maček, ki se zaveda, kam s Fajonovo pes taco moli. Ja, nove stranke in novi obrazi so se nekoliko izpeli. Tistih 500 “intelektualcev”, o katerig govori JPD, ali oni drugi, ki so nedavno objavili neko namero po sodelovanju – vseeno. Slovenski politični prostor ne prenese še večje drobitve, kot jo imamo, to si kljub drugačnemu prepričanju pametnejših in uglednejših glav od moje malenkosti, upam trditi. Smo že na maksimumu, ko ni kaj novega ponuditi. Niti nekakšne samozvane sredine, v Sloveniji smo namreč razdrobljeni ali na desno ali na levo, vprašanje je le, ali imajo zlasti gospodarski programi strank dovolj veliko skupnih točk, da jih je možno v koalicijskih vladah izvajati. Vse drugo je prodajanje megle. Sprejeti bo namreč treba dejstvo, da je prihodnost Slovenije v sredinskih (levo ali desno) koalicijskih vladah, ki se povezujejo programsko, ne pa na osnovi ideoloških in antijanša tem. To je preživeto. Pa saj nismo vsi tako bebasti, no.

    • Drži, stvari pa bi na mesto postavil dvokrožni večinski volilni sistem, ki je bil nekoč na referendumu že potrjen. Ne bi sicer odpravil dihotomije (tkim. levo-desno), bi pa vsaj onemogočil pojavljanje instantnih strank in s tem povezanih kravjih kupčij.

  6. Slovenija bo imela levo SREDINSKO stranko, ko bo imela stranko, ki bo neodvisna od stricev iz ozadja. Posledično bo s svojo sredinskostjo zmožna v parlamentu sodelovati z desno sredinskimi strankami, če bo potrebno. Pahor je to skapiral.
    SD ima potencial, ampak za kaj takega je pa že treba imeti “kohones”… bonbončki stricev so preveč mamljivi in zobje njihovih medijskih psov čuvajev preveč ostri… volilci SDja pa so upravičeno razočarani… do takrat pa imamo v DZju levo od sredine same leve stranke, z izjemo SMCja… le tega pa so postavili strici, brez njih pa je takoj samo en odstotek podpore…

  7. Verjamem, da SD-ju gre na živce, če jih vsakič pred volitvami prehiti nova nastavljena stranka, toda ali niso za to tudi sami krivi? Zdi se, da je del terena glede tega nezadovoljen. Saj jih človek razume: nekdo se trudi v stranki, dela na terenu, oblikuje politike, se izpostavlja, za to žrtvuje čas, potem, ko pa bi si želel postaviti strukturo za naskok na volilno zmago v volilnem letu, pa ga prehiti instant politični projekt.

  8. Na levem političnem polu jaz vidim samo dve možnosti in sicer:
    1. SD končno prizna, da so komunisti in se združi z Levico, ter LMŠ in SAB v eno enotno KPS. Desno od sredine pa se ustanovi nova SD, ker Slovenija potrebuje sodobno socialdemokratsko stranko, kater osnovni program bo razvoj demokracije ter zagotavljanje delavskih in socialnih pravic v sodobnem kapitalističnem gospodarstvu.
    2. SD izloči iz svojih vrst vse skrajne levičarje, torej najmanj 50% članstva in jim zaželi srečo pri nadaljnji politični poti v Levici- KPS. SD potem v svoje vrste povabi ljudi, ki so rahlo levo in zmerno socialno usmerjeni in so zanje vse nebuloze o komunističnem socializmu ali nacionalsocializmu nesprejemljive in škodljive za demokratični razvoj Slovenije.

  9. Teorija Damijana je preprosta: uspešno pritegniti vse medije, establišment, itd. na njega. Uspešna volilna kampanja z novo socialno-liberalno stranko, lahko uniči DeSUS, SAB, in morda tudi LMŠ. Hkrati pa bo vzela še volivce iz SD, morda tudi iz Levice.

    Nevarnost za Damijana in levi blok je v tem, da taka kampanja ne bo uspešna.
    V tem primeru vse stranke obstanejo v DZ, poleg tega pa še pride nova Damijanova stranka.
    Razdrobljene stranke bi postale še bolj konkurenčne kot sedaj.

    Največja nevarnost za njih je pa v tem, da na volitvah nova stranka, poleg SAB in DeSUS, ostaneta pod parlamentarnim pragom, kar bi povečalo poslansko število desnih strank in Levice.

  10. Človek si ne more kaj da bi primerjal trgovskega komija in univerzitetnega profesorja na ekonomski fakulteti.
    In ko daš oba na vago, ugotoviš če ti Bog ni dal, ti nobena diploma ali doktorat ne koristita.
    Obratno, ob tej primerjavi je to samo dokaz več, da imamo izjemne profesorje na ekonomski fakulteti, da pa jih kot Človeka prekaša trgovski komi iz Sevnice.
    Ker vsi delajo na podobnem področju pa gremo lahko naprej, da vse habilitacijske komisije, vsa poročila niso vredna nič, če tako zmedo spustijo skozi filtre univerzitetne kariere.

  11. G. Uroš in Kapodistrias: z obema se strinjam.
    Ga. ali gdč. Lepa Aleksa: saj razdrobljenost je problem, Damjanova pobuda ob obstoječih strankah je zato precej na trhlih nogah. Do združevanja političnih strank na levici po mojem skromnem mnenju ne bo prišlo (enako velja za desnico), bo pa prišlo do odmiranja določenih stank, med njimi dobro kaže Desusu, še zlasti, če bo Karel še vztrajal pri vodenju stranke. Njihovo članstvo se bo nato prerazporedilo znotraj levega političnega spektra, kar pa še zdaleč ne rešuje problema SD, ki bo še naprej izgubljal v odnosu na Kevico, če se iz ekstremne leve ne pomakne pod okrilje “Pahorijanstva”, torej na zmernejšo levo (termina politična sredina tu namerno ne uporabljam, saj naslednica KPS prepričanju nikdar ne bo sredinska stranka)., kar je prekaljeni Han zelo dobro zaznal in na to tudi opozoril. Problem so tisti, ki po Hanovo jim tega “ne dajo”, torej skriti vzvodi moči, ki očitno nadzirajo ves levi spekter in si ga podrejajo za kanibalizacijo davkoplačevalskega denarja v zasebne in strankarske žepe, s tem pa nadzor nad mediji in še čim. Dokler tu ne bo odmika, in Počivalšek je prvi, ki si ga je deloma drznil narediti (z vztrajanjem v Janševi vladi, ne pa tudi z ifejami o državnem turističnem holdingu) – zato ga temu primerno tudi medijsko “ubijajo” – , se slovenski politični prostor ne bo niti malo izčiščeval in tudi ne bistveno spreminjal. Ta hip me v povezavi s prihodnjimi volitvamu zanima, glede na to, da levici primanjkuje “velikih pokov”, na katere je desnica sedaj tudi veliko bolj pripravljena, samo to, ali bodo levaki šli v brezupni model ustanavljanje nove stranke in novega/starega obraza, (kar po mojem mnenju ne more več uspeti) , ali pa bo še koga z levice srečala pamet in bo slast vladanja delil znotraj koalicijske vlade s strankami desne provicience. Z drugimi besedami, ali bo vendarle prevladal politični pragmatizem tipa Počivalšek. Slednji je prav tako zanimiv. Čeprav mu ankete ob prihodnjih volitvah ne kažejo preboja v parlament, utegne biti prav Počivalškova stranka tista, ki bo – bolj kot nove stranke levega ali desnega predznaka, čeprav je tudi sama stranka levice – mobilizirala neopredeljene in sredinske volilce oz. tiste, ki doslej niso volili. Programske vlade namesto ideoloških, antiJanša vlad, bi tako marsikoga lahko zamikale k podpori SMC, takšni, kot je danes pod Počivalškom. Vsekakor se mi to zdi veliko realnejši scenarij kot ustvarjanje se večje politične razdrobljenosti z ustanavljanjem še ene stranke “novega obraza”, za katero dvomim, da lahko še mobilizira zadostno število z “novimi obrazi” razočaranih volilcev, medtem ko za povezovanje na levi ali desni ta hip sploh ne vidim nobene možnosti.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime