Dame in vrednote: Tomčeva in Krausova liberalnejši, Novakova in Likovičeva bližje krščanskim nazorom (video)

Glede na slišano in vse kar o njih že vemo, nas lahko utrdi v prepričanju, da gre pri vseh štirih kandidatkah za etične, moralne in poštene osebe, ki nedvomno so primerne za funkcijo, za katero se potegujejo. A da lahko na področju vrednot vendarle izpostavimo nekatere razlike med njimi, si dovolimo biti kanček pikolovski. Najprej je opazno, da se vsaj v nekem trenutku tri od štirih sklicujejo na krščansko podstat. Krausova denimo izpostavlja, da ima vse zakramente ter da so njeni otroci krščeni, Novakova in Likovičeva izpostavljata, da prihajata iz tradicionalnega krščanskega okolja, da se trudita živeti po evangeliju in te vrednote prenašata tudi na potomce. Pri Romani Tomc je začutiti nekoliko zadržanosti do konservativnega opredeljevanja, kar se razbere iz podtona nekaterih mnenj in navsezadnje iz življenjskega stila. Ampak za stranko iz katere prihaja, to ni nenavadno, saj kot vemo, se je na konservativni pol iz socialno-demokratskega nekako pomaknila šele v zadnjih letih (Jože Pučnik je bil po prepričanju social-demokrat in ateist). Zanimivo je tudi, da sta tako Zver kot Tomčeva ločenca, tudi Janša ima dva otroka s prejšnjo partnerico, a brez poznavanja okoliščin seveda ne gre soditi. Pa tudi siceršnje delovanje strankarskih predstavnikov doma in evropskem parlamentu kaže, da so kanček bolj pomaknjeni k liberalnejšim vrednotam od tradicionalnih demo-krščanskih strank. Za slednjo, tradicionalno, naj bi veljala tudi SLS, a če njeno prenovo pooseblja Suzana Lara Krause, lahko rečemo, da se od konservativnih podlag oddaljuje bolj kot preostali dve. Več kot sam odnos do splava o tem pove stališče, da se glede tega "ženska odloča o svojem telesu," kar je sicer argument liberalno-levičarskih zagovornikov splava. Konservativno stališče je, da je zarodek - otrok - lastno bitje od spočetja naprej in nikakor zgolj del ženskega telesa. Pomenljivo je tudi njeno samoopredeljevanje kot "konservativke z večjo širino in toleranco," ki implicira na ozkoglednost in netolerantnost konservativnih stališč. Glede na slišano lahko ugotovimo, da sta Angelca Likovič in Ljudmila Novak po vrednotah in slogu življenja bližje tradicionalnim krščanskim vrednotam od ostalih dveh ter ju ne vleče toliko v postmoderni vrednotni liberalizem. Je pa pri Likovičevi zaznati nekatere nekonsistentnosti med besedami in dejanji. Slovence denimo neprestano poziva k več otrokom, celo svoje vnuke, a njej sami široko potomstvo v mlajših letih očitno ni bilo ravno življenjska prioriteta. Sklicevanje na neprimerne življenjske pogoje po svoje ima smisel, a danes poznamo mnogo družin s petimi, šestimi ali več otroki, ki živijo v podobno skromnih razmerah, pa pri vprašanju ustvarjanja novega življenja ne iščejo izgovorov v socialnih stiskah. To kaže na neko življenjsko pragmatičnost Likovičeve, katere vtis dodatno potrjuje dejstvo, da je v prid kariere v šolstvu za časa komunizma bila pripravljena stopiti tudi v partijo. Seveda, vsakdo ima pravico do takšnih odločitev, a k verodostojnosti njenih javnih nastopov bi morda pripomoglo, če ne bi bila tako brezkompromisno zahtevna do drugih. Ljudmili Novak bi takšne nekonsistentnosti težko očitali, če pa si že dovolimo biti nekoliko puritanski, lahko izpostavimo njeno trditev, da se trudi živeti po evangeliju. Pomembno sporočilo tega je tudi odpuščanje. Glede na globok razdor med njo in Janezom Janšo sicer lahko sklepamo, da ima zanj zelo tehtne razloge. A slediti idealu evangelija tudi pri političnem delu, kot pravi, pomeni slej kot prej odpustiti. Tako v zasebnem življenju, kot v politiki.