Dajmo se pogovarjat o nekonvencionalnih družinah

Lucija Čakš
6

Ste se kdaj ustavili ob računalniški ikoni za shranjevanje in se spraševali, zakaj je to še vedno disketa? Kdo pa sploh še uporablja diskete? Kdaj ste nazadnje videli disketo v živo? Verjetno že leta ne, če se ravno ne družite z zagrizenimi hipsterji. Pa vendar je ikona, ki simbolizira shranjevanje, pri vseh operacijskih sistemih, še vedno disketa.

Prav tako je ikona za družino še vedno dva raznospolna starša in otroci, vsaj dva, če ne trije. Čeprav je že 4-članskih družin le okoli 30 %. Čeprav je ena četrtina družin z le enim staršem. Čeprav se polovica otrok rodi neporočenim staršem, od poročenih pa se jih skoraj polovica loči.

Nedavno je v Ljubljani potekal festival sodobnih umetnosti Mesto žensk, na katerem je bila ena glavnih tem „Nekonvencionalne družine“. Seveda se izpostavljajo družine z istospolnimi starši, pa tudi poliamorične družine.

„Javne razprave o tem, kaj je družina in kdo sme biti starš, v Sloveniji danes narekuje konservativizem,„ piše v opisu pogovora Družine drugače, ki so ga imeli na festivalu.

Med tem, ko je v vsaki TV seriji, ki jo pogledate, prisoten homoseksualni lik, med tem, ko se istospolni starši pojavljajo v filmih, videospotih, literaturi in se je v preteklih štirih letih praktično ves čas v javne razprave vključevalo tudi istospolne družine. In pri tem, ko so po vseh statistikah izjemno nekonvencionalne predvsem družine s poročenima staršema in več kot 5 člani.

Ostaja dejstvo, da se – vsaj na družabnih omrežjih – lahko zgolj z enim čustvenčkom označiš, če si homoseksualni starš, če si starš treh, štirih, ali več, pa ne.

Kdo torej danes narekuje definicijo družine?

Ste v kratkem kaj brskali po „čustvenčkih“, recimo na Faceboooku? Ko pride do družin, je izbira res neverjetna – dvostarševska tričlanska družina v vseh mogočih spolnih kombinacijah. Dvostarševska štiričlanska družina v vseh mogočih spolnih kombinacijah. Enostarševska dvočlanska družina v vseh mogočih spolnih kombinacijah in enostarševska tročlanska družina v vseh mogočih spolnih kombinacijah.

Strpnost in odprtost do različnosti kolikor je hočeš. Pri nekaterih aplikacijah lahko izbiraš celo barvo kože ljudi. A pri vsem tem sprejemanju različnosti pa ni nikjer čustvenčka, s katerim bi lahko označila svojo dvostarševsko heterospolno pet člansko družino. Kaj šele vse tiste družine z desetimi otroki.

Lahko bi si seveda razložila, da z večanjem števila družinskih članov raste tudi število možnosti in da so nekje pač morali prenehati z vso to raznolikostjo in možnostmi izbire. A ostaja dejstvo, da se – vsaj na družabnih omrežjih – lahko zgolj z enim čustvenčkom označiš, če si homoseksualni starš, če si starš treh, štirih, ali več, pa ne.

Mimogrede, ste vedeli, da je bilo leta 2011 v Sloveniji 78 družin z 8 otroki ali več in 81 registriranih homoseksualnih parov. Številki sta si zelo blizu, pa sploh ni vprašanje, o čigavih pravicah se več razpravlja. Katere družine so torej bolj neobičajne in nekonvencionalne? In kdo torej to res narekuje?

Nek drug pogovor na festivalu, z naslovom Nove oblike družin, so priredili: „da bi razumeli te politične in geopolitične debate okoli spola, seksualnosti in družine, še posebej reakcijo religij proti (domnevni) »teoriji družbenega spola«“

Radi bi razumeli, a hkrati niso na pogovor povabili nikogar, ki bi jim o tem lahko kaj povedal. Nekoga vernega, ki bi lahko razložil, zakaj imajo religije tako „reakcijo“ proti teoriji spola. Zdi se, kot da v resnici ne želijo razumeti.

Vsi so naši

skratka, da se vrnem k uvodni metafori. S temi našimi „običajnimi“ družinami, z mamo, očetom in otroki (v množini), je izredno podobno, kot z disketami, za katere se nam zdi povsem običajno, ko jo vidimo v opravilni vrstici programa kot ikono za shranjevanje. Če pa bi jo videli v živo oziroma bi nam nekdo na njej celo prinesel kak dokument, bi debelo pogledali.

Prav tako običajne družine niso nič nenavadnega kot „ikona“ družine v raznih oglasih, na plakatih, v učbenikih, literarnih delih … A v resnici so postale že tako redke, da marsikdo dejansko izbulji oči, ko jih (nas) zagleda, včasih celo vpraša „A to so dejansko vsi vaši?“

S to razliko, da se USBji, zunanji diski, DVDji in spletni oblaki ne dobivajo na srečanjih, kjer razglabljajo, kako nepravično in konzervativno je, da je disketa še vedno simbol za shranjevanje podatkov. Niti se iCloud ne pritožuje, kako nepravično je, da enostavno ne funkcionira na Windowsovem operacijskem sistemu.

6 KOMENTARJI

  1. LGTB prodira v krščanstvo skozi vrata: “Usmiljenje.”

    Dejstva so sledeča:

    a) Rodnost v Sloveniji je okoli 1,6 otroka na žensko, kar pomeni izumiranje. Prvi znaki izumiranja so že tu: k nam prihajajo živet ljudje, ki striktno zavračajo družine iz dveh očetov ali dveh mam.

    b) Le klasična družina ima dovolj otrok, da je rodnost na ravni, ki omogoča vsaj številčno ohranitev prebivalstva. Da je to dejstvo in ne mnenje pa prepuščam bralcu v razpravo.

    Torej, je problem sledeči: “Želimo življenje ali smrt?”

  2. LGBT zahtevajo enakopravnost, vendar oni se imajo za NADLJUDI in za sebe zahtevajo neomejene pravice. Medtem ko druge stavijo ob rob. To je delal že fašizem.
    Zaskrbljujoče je to, da se ustvarjajo mreže. Oni imajo več časa kot družinski očetje in mame, ki skrbijo za več otrok. LGBT pa skrbijo le za svoje užitke in prijatelje, da si drug drugemu odpirajo vrata – v razkošno življenje.

    Uživaštvo pa pripelje v propad družbe, Prav zaradi tega je propadel STARI RIM.

  3. “……zaradi tega je propadel STARI RIM.” Lahko bi rekli tudi-nič novega pod soncem. Tukaj rek, da je zgodovina učiteljica življenja, ne drži.
    Sebičnost, napuh in pohlep so očitno premočni za človeka; predvsem za človeka, ki ne želi živeti v povezavi s Presežnim.

    Žal.

  4. Koga pa bi radi videli kot zagovornika konservativne pozicije v tem kontekstu? Se spomnite, kakšne nekomptentne govorce smo imeli na tisti farsi od predreferendumskega soočenja o zakonskih zvezah? Kje so vsi konservativni intelektualci, ki bodo šli v prve vrste kot glas razumskega dialoga in jih z njih izrinili enodimenzionalne, populistične, predsodkov polne prostake?
    (Ne pravim, da ni komu v interesu onemogočati intelektualno razpravo. Menim, da takšna soočenja niso zgolj slučajen produkt nenadarjenih programskih urednikov.)
    Ali zadosti ljudi verjame, da potrebujemo dialog? Da ima tudi tisti na drugi strani lahko poštene namene in delček resnice? Ker to prepričanje je edino lahko temelj za demokratično sobivanje. Če bi si ga želeli.
    Lepo bi bilo, če bi se nekje prirejale razprave tega tipa v duhu prave odprtosti za srečanje in najboljšo rešitev, ne zgolj v iskanju kvantitativne prevlade enega ali drugega ideološkega stališča.
    Ampak jasno: mislim, da je demonizacija nasprotnikov še večja in bolj ponotranjena pri pripadnikih progresivne (in ne toliko liberalne) levice. A tudi družbenega aktivizma (in poguma?) imajo, zgleda, tam več.

  5. “Prav tako je ikona za družino še vedno dva raznospolna starša in otroci, vsaj dva, če ne trije”
    in
    “Dajmo se pogovarjat o nekonvencionalnih družinah”

    Spoštovana Lucija Čakš, v naslovu bloga se skriva oksimoron. O nekonvencionalnih družinah se namreč ne moremo pogovarjati, kajti nekonvencionalne skupnine niso (več) družine. So zgol skupnosti enega starša in otrok, ali kakšna od variacij. To je vse.

Dodaj odgovor za Borut Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime