Da bi bili vsi eno ... a kaj to pomeni?
POSLUŠAJ ČLANEK
Ne moremo živeti sami, bojimo se osamljenosti, a takoj, ko se s kom globlje povežemo, nas bližina začne ogrožati; prizadevanje obrnemo v drugo smer, s premišljenimi koraki ohranjamo polje svobode, kamor nočemo, da vstopi kdor koli, celo ne naš sozakonec.
Jezus je naš odrešenik prav v tem, da se lahko z njegovo pomočjo izvijemo iz tega protislovja, ko delamo, kar želimo, a ko se cilju približamo, kremo v drugo smer. Ne maramo trajnih zavez, čeprav vemo, da samo te prinašajo trajne učinke. V našo nezmožnost ustvarjanja stanovitnih odnosov je prišel Jezus, da je na križu z nami sklenil novo in večno zavezo.
O tej naši zadregi govori današnji evangelij, v katerem se ponavljajo besedne zveze: »da bi bili vsi eno«; »da bi bili eno, kakor sva midva eno.« Ljudje hrepenimo po edinosti. Nasprotje edinosti sta sovraštvo, ki razdvaja in sebičnost, ki nas medsebojno odtujuje, da drug drugemu nismo prijatelji, temveč tekmeci. Needinost ogroža življenje. Tam, kjer je needinost, se življenje prej ali slej ustavi. Osamljenost ogroža naš obstoj. In nasprotno: edinost sama po sebi poraja upanje, je isto kot možnost za preživetje.
Morda je dobro opozoriti na razlikovanje med enotnostjo in edinostjo. Enotnost nastaja tam, kjer gre za skupni interes, ki se mu vsi podredijo. Smoter enotnosti je čim bolj učinkovito doseganja skupnega cilja. Partnerji se podredijo enotnosti zato, da laže obvladajo položaj. V nasprotju z enotnostjo pa v prizadevanju za edinost ne iščemo najmanjšega skupnega imenovalca, temveč sožitje različnosti. Cilj enotnosti je torej skupni interes, cilj edinosti pa sobivanje različnosti.
Zato govorimo o enotnosti, ko gre za iskanje skupnih interesov v družbi, športu, politiki, ekonomiji ipd., o edinosti pa predvsem na ravni medosebnih odnosov. Sredstva, s katerimi skupine in družbe dosegajo enotnost, so: pravo, pravilniki, organizacija, sistem itd., temeljno sredstvo za doseganje edinosti pa sta medsebojno zaupanje in ljubezen. Ljubezen in obvladovanje članov družbe se izključujeta.
Poglejmo nekaj primerov družbenih vzorcev enotnosti. Značilna je na primer za stara nordijska ljudstva, eskime in druge, ki so lahko preživeli le ob vsakodnevni medsebojni pomoči, solidarnosti in sodelovanju vseh članov skupnosti. Zgodovina pozna tudi veliko izkušenj nasilnega ustvarjanja enotnosti. Med te sodi komunizem, ki je ljudem vsiljeval družbeno in socialno enakost. Podobno je učil nacizem, ki je enakost med pripadniki arijske rase uresničeval tako, da je iz družbene enakosti izključeval vse druge.
Tudi sodobna globalizacija teži k enotnosti sveta. Če so bile ideologije 20. stol. usmerjene v enotnost na temelju socialne enakosti in rasne pripadnosti, gre danes v globalizaciji za unifikacijo sveta, ki omogoča prosto pot vlagateljem in drugim nosilcem ekonomske moči.
Ta proces je zelo vprašljiv, saj ekonomski globalizaciji utira pot kulturna globalizacija, ki temelji na prevzemanju ameriških vrednot ter ameriškega načina razmišljanja in življenjskega sloga. Vnaprej je jasno, da globalizacija, ki je nekaj popolnoma sekularnega, posvetnega, površnega in duhovno plitvega, ne more prinesti edinosti, temveč le poenotenje, ki koristi predvsem tistim, ki obvladujejo mehanizme oblastno-ekonomskih razmerij.
Ljudje smo zmotno prepričani, da lahko edinost, enakopravnost in povezanost zgradimo sami iz sebe, s svojim prizadevanjem. V resnici lahko ljudje iz svojih moči ustvarjamo samo enotnost, ne pa edinosti.
Človeški napor za doseganje edinosti gre predvsem v tri smeri. Prvi način, na katerega se opirata zlasti ekonomija in politika, je sila. Nasilno poenotenje se izvaja s pomočjo medijev, šolskega sistema, zakonodaje, občasno pa tudi s pomočjo vojaške in policijske prisile.
Drugi način izgrajevanja enotnosti je v prepričanju, da lahko medsebojno povezanost dosežemo z množenjem skupnih srečanj, zabav, izletov, s skupnim delom ipd. Te oblike povezovanja so same na sebi sicer dobre, vendar ne zadostujejo. Resnične edinosti ne dosežemo, tudi če gremo vsak teden skupaj na izlet; tudi če gredo mladi vsak petek zvečer skupaj na zabavo, tudi če se redno udeležujemo skupnih piknikov. Z drugo besedo: to, da bi bili eno, enega srca in duha, da bi bili res med seboj povezani in solidarni, ni stvar dobre organizacije in pogostih stikov.
Tretji način pa je tehnične narave. Mnogi mislijo, da bodo večjo povezanost dosegli s tehničnimi sredstvi: internetom, mobilnim telefonom, hitrim prenosom informacij ipd.
Biti eno, živeti v edinosti, ni sad nobene od omenjenih oblik prizadevanja: sile, druženja, organizacije in tehničnih sredstev. Če v ljudeh oslabi vera, težko pridejo do izkustva, da je ljubezen, ki je izlita v naša srca po Svetem Duhu, edina moč, ki je zmožna bitno, globinsko, povezati ljudi.
Šibkejše kot je zaupanje v delovanje Svetega Duha, bolj dovršene so oblike pritiskov. Tudi organizacija je vse bolj prefinjena, tehnična sredstva pa omogočajo tako rekoč totalno povezanost. Dejansko pa je med ljudmi vedno večja odtujenost in osamljenost, kakršne ni poznalo nobene dosedanje obdobje človeške zgodovine.
V odsotnosti vere nimamo druge izbire, kot da pomnožimo napore za še popolnejšo organiziranost, za še bolj prefinjene oblike pritiskov. S tem pa izgubljamo čas za Boga in posledično za sočloveka. Ali drugače: ljudje zaupajo samo še temu, kar za enotnost naredijo sami. Bog, ki edini lahko ustvarja edinost, pa je izločen.
Poglejmo sedaj, kakšno zamisel o enotnosti oziroma edinosti je imel Jezus. Kakšen je bil torej njegov predlog? Razberemo ga iz njegovega poslovilnega govora, ki smo ga danes slišali v evangeliju (Jn 17,20–26). Glede na to, da se je Jezus poslavljal od svojih učencev, bi pričakovali, da jim bo dal še zadnja temeljna navodila, kako naj organizirajo in vodijo skupnost, ko ga ne bo več med njimi, kakšne oblike prefinjenih pritiskov naj izvajajo med verniki, da ne bodo ravnali vsak po svoje in kakšna sociološka, psihološka in tehnična sredstva naj pri tem uporabijo. Toda Jezus vsega tega, kar se nam ljudem zdi odločilno, niti ne omenja. Sv. Janez piše, da je Jezus povzdignil oči proti nebu in molil: »Sveti Oče, naj bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi. Da bi bili eno, kakor sva midva eno.«
Temeljna skupnost, ki naj bi uresničila edinost, je zakonska zveza. V evangeliju piše, da bo mož zapustil svojega očeta in mater, se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo. Dva ne bosta nikoli eno telo in ena duša sama iz sebe, kajti vse človeško se utrudi. Mnogi zakonci ne verjamejo, da lahko Božji Duh, ki je Duh ljubezni, ustvarja edinost dveh src. Ker pari tega ne verjamejo, pravijo, da za zakonsko molitev nimajo časa. Če torej ni časa za molitev in nedeljsko sv. mašo je to izključno vprašanje vere. Delamo pač tisto, v kar zaupamo, od česar pričakujemo realne učinke. Mnogi zakonci od vere ne pričakujejo nikakršnih oprijemljivih posledic.
Zakonski par, ki verjame v zakrament zakona, v Kristusovo ljubezen, v to, da Kristus s svojo močjo ljubi v njima, bo gotovo našel čas za molitev, v kateri bosta mož in žena govorila: »Gospod Jezus, kakor sta ti in Oče eno, naj bova eno tudi midva. Ohrani naju v svoji ljubezni, ohrani v svoji ljubezni tudi najine otroke.« Ipd.
Po takšni molitvi, ki bo okrepila medsebojno zaupanje med zakoncema, bo vedno brez težav stekel tudi pogovor med njima. Potem bo odpadla potreba, da bi zakonci osamljenost v zakonu nadomeščali s preobiljem hrane in pijače ali z gledanjem nočnega programa kabelske televizije.
Par, ki tako moli, praviloma ne potrebuje kliničnega psihologa, da bi z njegovo pomočjo pokrpal razbite črepinje svoje zveze. Par, ki po zaupni molitvi omogoči Bogu, da vstopa v njuno zvezo in ustvarja edinost, bo slej ko prej odkril drug par, ki dela enako in nastalo bo občestvo prijateljstva in solidarnosti.
Bratje in sestre, edinost je stvar vere. V veri najprej uvidimo svoj človeški domet, svoje meje, zato potem dovolimo Bogu, da deluje. In tam, kjer Bog deluje, se življenje ohranja in pomnoži.
Jezus je naš odrešenik prav v tem, da se lahko z njegovo pomočjo izvijemo iz tega protislovja, ko delamo, kar želimo, a ko se cilju približamo, kremo v drugo smer. Ne maramo trajnih zavez, čeprav vemo, da samo te prinašajo trajne učinke. V našo nezmožnost ustvarjanja stanovitnih odnosov je prišel Jezus, da je na križu z nami sklenil novo in večno zavezo.
O tej naši zadregi govori današnji evangelij, v katerem se ponavljajo besedne zveze: »da bi bili vsi eno«; »da bi bili eno, kakor sva midva eno.« Ljudje hrepenimo po edinosti. Nasprotje edinosti sta sovraštvo, ki razdvaja in sebičnost, ki nas medsebojno odtujuje, da drug drugemu nismo prijatelji, temveč tekmeci. Needinost ogroža življenje. Tam, kjer je needinost, se življenje prej ali slej ustavi. Osamljenost ogroža naš obstoj. In nasprotno: edinost sama po sebi poraja upanje, je isto kot možnost za preživetje.
Zato govorimo o enotnosti, ko gre za iskanje skupnih interesov v družbi, športu, politiki, ekonomiji ipd., o edinosti pa predvsem na ravni medosebnih odnosov.
Enotnost in edinost
Morda je dobro opozoriti na razlikovanje med enotnostjo in edinostjo. Enotnost nastaja tam, kjer gre za skupni interes, ki se mu vsi podredijo. Smoter enotnosti je čim bolj učinkovito doseganja skupnega cilja. Partnerji se podredijo enotnosti zato, da laže obvladajo položaj. V nasprotju z enotnostjo pa v prizadevanju za edinost ne iščemo najmanjšega skupnega imenovalca, temveč sožitje različnosti. Cilj enotnosti je torej skupni interes, cilj edinosti pa sobivanje različnosti.
Zato govorimo o enotnosti, ko gre za iskanje skupnih interesov v družbi, športu, politiki, ekonomiji ipd., o edinosti pa predvsem na ravni medosebnih odnosov. Sredstva, s katerimi skupine in družbe dosegajo enotnost, so: pravo, pravilniki, organizacija, sistem itd., temeljno sredstvo za doseganje edinosti pa sta medsebojno zaupanje in ljubezen. Ljubezen in obvladovanje članov družbe se izključujeta.
Poglejmo nekaj primerov družbenih vzorcev enotnosti. Značilna je na primer za stara nordijska ljudstva, eskime in druge, ki so lahko preživeli le ob vsakodnevni medsebojni pomoči, solidarnosti in sodelovanju vseh članov skupnosti. Zgodovina pozna tudi veliko izkušenj nasilnega ustvarjanja enotnosti. Med te sodi komunizem, ki je ljudem vsiljeval družbeno in socialno enakost. Podobno je učil nacizem, ki je enakost med pripadniki arijske rase uresničeval tako, da je iz družbene enakosti izključeval vse druge.
Vnaprej je jasno, da globalizacija, ki je nekaj popolnoma sekularnega, posvetnega, površnega in duhovno plitvega, ne more prinesti edinosti, temveč le poenotenje, ki koristi predvsem tistim, ki obvladujejo mehanizme oblastno-ekonomskih razmerij.
Pasti globalizacije
Tudi sodobna globalizacija teži k enotnosti sveta. Če so bile ideologije 20. stol. usmerjene v enotnost na temelju socialne enakosti in rasne pripadnosti, gre danes v globalizaciji za unifikacijo sveta, ki omogoča prosto pot vlagateljem in drugim nosilcem ekonomske moči.
Ta proces je zelo vprašljiv, saj ekonomski globalizaciji utira pot kulturna globalizacija, ki temelji na prevzemanju ameriških vrednot ter ameriškega načina razmišljanja in življenjskega sloga. Vnaprej je jasno, da globalizacija, ki je nekaj popolnoma sekularnega, posvetnega, površnega in duhovno plitvega, ne more prinesti edinosti, temveč le poenotenje, ki koristi predvsem tistim, ki obvladujejo mehanizme oblastno-ekonomskih razmerij.
Ljudje smo zmotno prepričani, da lahko edinost, enakopravnost in povezanost zgradimo sami iz sebe, s svojim prizadevanjem. V resnici lahko ljudje iz svojih moči ustvarjamo samo enotnost, ne pa edinosti.
Kako dosegamo edinost
Človeški napor za doseganje edinosti gre predvsem v tri smeri. Prvi način, na katerega se opirata zlasti ekonomija in politika, je sila. Nasilno poenotenje se izvaja s pomočjo medijev, šolskega sistema, zakonodaje, občasno pa tudi s pomočjo vojaške in policijske prisile.
Drugi način izgrajevanja enotnosti je v prepričanju, da lahko medsebojno povezanost dosežemo z množenjem skupnih srečanj, zabav, izletov, s skupnim delom ipd. Te oblike povezovanja so same na sebi sicer dobre, vendar ne zadostujejo. Resnične edinosti ne dosežemo, tudi če gremo vsak teden skupaj na izlet; tudi če gredo mladi vsak petek zvečer skupaj na zabavo, tudi če se redno udeležujemo skupnih piknikov. Z drugo besedo: to, da bi bili eno, enega srca in duha, da bi bili res med seboj povezani in solidarni, ni stvar dobre organizacije in pogostih stikov.
Tretji način pa je tehnične narave. Mnogi mislijo, da bodo večjo povezanost dosegli s tehničnimi sredstvi: internetom, mobilnim telefonom, hitrim prenosom informacij ipd.
Biti eno, živeti v edinosti, ni sad nobene od omenjenih oblik prizadevanja: sile, druženja, organizacije in tehničnih sredstev. Če v ljudeh oslabi vera, težko pridejo do izkustva, da je ljubezen, ki je izlita v naša srca po Svetem Duhu, edina moč, ki je zmožna bitno, globinsko, povezati ljudi.
Šibkejše kot je zaupanje v delovanje Svetega Duha, bolj dovršene so oblike pritiskov. Tudi organizacija je vse bolj prefinjena, tehnična sredstva pa omogočajo tako rekoč totalno povezanost. Dejansko pa je med ljudmi vedno večja odtujenost in osamljenost, kakršne ni poznalo nobene dosedanje obdobje človeške zgodovine.
V odsotnosti vere nimamo druge izbire, kot da pomnožimo napore za še popolnejšo organiziranost, za še bolj prefinjene oblike pritiskov. S tem pa izgubljamo čas za Boga in posledično za sočloveka. Ali drugače: ljudje zaupajo samo še temu, kar za enotnost naredijo sami. Bog, ki edini lahko ustvarja edinost, pa je izločen.
Naj bodo vsi eno, kakor sva midva eno
Poglejmo sedaj, kakšno zamisel o enotnosti oziroma edinosti je imel Jezus. Kakšen je bil torej njegov predlog? Razberemo ga iz njegovega poslovilnega govora, ki smo ga danes slišali v evangeliju (Jn 17,20–26). Glede na to, da se je Jezus poslavljal od svojih učencev, bi pričakovali, da jim bo dal še zadnja temeljna navodila, kako naj organizirajo in vodijo skupnost, ko ga ne bo več med njimi, kakšne oblike prefinjenih pritiskov naj izvajajo med verniki, da ne bodo ravnali vsak po svoje in kakšna sociološka, psihološka in tehnična sredstva naj pri tem uporabijo. Toda Jezus vsega tega, kar se nam ljudem zdi odločilno, niti ne omenja. Sv. Janez piše, da je Jezus povzdignil oči proti nebu in molil: »Sveti Oče, naj bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi. Da bi bili eno, kakor sva midva eno.«
Temeljna skupnost, ki naj bi uresničila edinost, je zakonska zveza. V evangeliju piše, da bo mož zapustil svojega očeta in mater, se pridružil svoji ženi in bosta oba eno telo. Dva ne bosta nikoli eno telo in ena duša sama iz sebe, kajti vse človeško se utrudi. Mnogi zakonci ne verjamejo, da lahko Božji Duh, ki je Duh ljubezni, ustvarja edinost dveh src. Ker pari tega ne verjamejo, pravijo, da za zakonsko molitev nimajo časa. Če torej ni časa za molitev in nedeljsko sv. mašo je to izključno vprašanje vere. Delamo pač tisto, v kar zaupamo, od česar pričakujemo realne učinke. Mnogi zakonci od vere ne pričakujejo nikakršnih oprijemljivih posledic.
Zakonski par, ki verjame v zakrament zakona, v Kristusovo ljubezen, v to, da Kristus s svojo močjo ljubi v njima, bo gotovo našel čas za molitev, v kateri bosta mož in žena govorila: »Gospod Jezus, kakor sta ti in Oče eno, naj bova eno tudi midva. Ohrani naju v svoji ljubezni, ohrani v svoji ljubezni tudi najine otroke.« Ipd.
Po takšni molitvi, ki bo okrepila medsebojno zaupanje med zakoncema, bo vedno brez težav stekel tudi pogovor med njima. Potem bo odpadla potreba, da bi zakonci osamljenost v zakonu nadomeščali s preobiljem hrane in pijače ali z gledanjem nočnega programa kabelske televizije.
Par, ki tako moli, praviloma ne potrebuje kliničnega psihologa, da bi z njegovo pomočjo pokrpal razbite črepinje svoje zveze. Par, ki po zaupni molitvi omogoči Bogu, da vstopa v njuno zvezo in ustvarja edinost, bo slej ko prej odkril drug par, ki dela enako in nastalo bo občestvo prijateljstva in solidarnosti.
Bratje in sestre, edinost je stvar vere. V veri najprej uvidimo svoj človeški domet, svoje meje, zato potem dovolimo Bogu, da deluje. In tam, kjer Bog deluje, se življenje ohranja in pomnoži.
Milan Knep je duhovni pomočnik v župniji Ljubljana - Stožice
Zadnje objave
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Narašča število prihodov nezakonitih migrantov v Slovenijo
17. 4. 2024 ob 12:25
Rekordna ohladitev
17. 4. 2024 ob 9:22
Sredozemsko sodelovanje in migracije
17. 4. 2024 ob 7:21
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
17
Predstavitev knjige: 1945: Dnevnik mojega križevega pota
11:00 - 12:00
APR
17
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Ena lastovka še ne prinese pomladi, sploh če gre v resnici za vrabca
25. 3. 2024 ob 11:00
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.