Vir: TW @visegrad24

Marna, Tannenberg, Verdun, Britanija, Midway, Stalingrad, Normandija – vse to so po splošnem prepričanju velike bitke 20. stoletja.

A med njimi ni ene, neupravičeno prezrte – bitke za Varšavo leta 1920. “Čudež na Visli”, kakor bitko imenujejo Poljaki (in jo praznujejo 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja, čeprav se je bitka končala nekaj dni pozneje), je bil namreč odločilni spopad, ki je sovjetskim boljševikom preprečil izvoz revolucije v Evropo, oslabljeno od prve svetovne vojne.

Praznujejo pa seveda spomin na to bitko toliko bolj vneto Poljaki, saj je njihovo mlado državo leta 1920 rešila komunističnega škornja. Letošnje praznovanje bo ob 100. obletnici bitke seveda še posebej slovesno.

Pomen bitke za Varšavo sicer počasi prehaja tudi v širšo evropsko zavest, pri čemer ima zagotovo veliko vlogo tudi čedalje večja teža Poljske na geopolitičnem zemljevidu Evrope.

1920 – na kocki ne samo poljska neodvisnost, ampak tudi evropska svoboda

Poljska je svojo samostojnost znova pridobila po koncu prve svetovne vojne leta 1918, potem ko je bila po tretji razdelitvi 123 let razkosana med Rusijo, Prusijo in Avstrijo. A ne dolgo zatem, ko so Poljaki zavihali rokave in začeli obnavljati svojo državo, je z vzhoda prihrumela Rdeča armada in grozilo je, da bo nedavno pridobljena poljska neodvisnost znova zadušena v krvi.

Leta 1920, tri leta po oktobrski revoluciji, so si boljševiki v Rusiji že toliko utrdili oblast, da je bil Leninov cilj jasen – razširiti požar revolucije v Evropo. Mlada poljska republika Leninu ni pomenila kaj dosti, stala pa je na poti do Nemčije, kjer so zahodni komunisti čakali na vojaško pomoč Rdeče armade.

Tako leta 1920 na kocki ni bila samo usoda Poljske, ampak celotne Evrope. Če bi Sovjetom uspelo, bi z znatnem delu Evrope lahko zavladal komunizem.

Drznost Piłsudskega in pogum Poljakov preobrnejo tok vojne

Ker Pariška mirovna konferenca po koncu Prve svetovne vojne ni določila poljske vzhodne meje, je bila ena glavnih nalog mlade poljske države z vojsko priboriti poljsko nacionalno ozemlje in utrditi poljsko mejo na vzhodu. Glavni konflikt je izbruhnil pomladi 1920, ko so Poljaki sklenili zavezništvo z Ukrajinci, ki so po revoluciji pristali pod sovjetsko oblastjo.

Avgusta leta 1920 so bile razmere kritične – rdeča armada je bila pred Varšavo. Tuji diplomati so se v prepričanju, da bo Poljska padla, že umaknili iz Varšave, z izjemo papeževaga predstavnika Achilla Rattija. Poljska delegacija se je že odpravila v Minsk, kjer se je nadejala pogajanj za premirje ali predajo.

Toda maršal Jozef Piłsudski, ki je od leta 1918 tudi politično vodil poljsko državo, se ni bil pripravljen predati. Njegovi obveščevalci so zasledili vrzel med četami rdeče armade, Piłsudski pa je z drznim posegom odpoklical nekaj najboljših pojskih divizij s položajev in jih skrivoma razvrstil tako, da so izkoristile vrzel.

14. avgusta so Sovjeti začeli napadati Varšavo, že 16. avgusta pa so Poljaki izvedli protinapad. V dobrem tednu dni je bila bitka končana in Rdeča armada se je začela nenadzorovano umikati. Po še nekaj poljskih zmagah je Poljska spomladi 1921 s Sovjeti podpisala mirovni sporazum, ki je določil poljsko vzhodno mejo, ki je zdržala do leta 1939.

Neprecenljiva izkušnja svobodne Poljske

Zahodna Evropa, zdesetkana od prve svetovne vojne in epidemije gripe, se takrat ni zavedala, da bi se brez odpora Poljakov Rdeča armada kaj lahko utaborila vzdolž Rokavskega preliva. In podobno se tudi danes še ne zaveda pomena te bitke oziroma celotne poljsko-sovjetske vojne za povojno usodo Evrope.

Se je pa toliko bolj tedaj pomena poraza zavedal Lenin in ga je na nekem zaprtem sestanku komunističnih voditeljev označil kot “najpomembnejši preobrat v politiki sovjetske Rusije in svetovni politiki nasploh”.

In čeprav je po njegovih besedah Poljska zadala svetovni revoluciji “orjaški, nezaslišan udarec”, je Lenin komunističnim voditeljem zagotovil, da bodo “še naprej zamenjevali obrambno strategijo z napadalno”, dokler ne bodo “enkrat za vselej opravili z njimi”.*

A naval boljševizma na zahod je bil vsaj začasno ustavljen in za generacijo Poljakov, ki je odraščala v drugi poljski republiki, je bila izkušnja življenja v svobodni Poljski neprecenljiva. Med njimi je bil v času bitke za Varšavo tudi tedaj trimesečni Karol Wojtyła, največji sin, ki ga je Poljska dala svetu v 20. stoletju.

* Iz Poročila centralnega komiteja VKPb 9. vseruski konferenci komunistične partije. Dokument navaja Gorge Weigel v biografiji Janeza Pavla II. “Apostol upanja” (Bled: Vernar consulting, 2000).

16 KOMENTARJI

  1. Najprej pohvale, da objavljate tudi članke z zgodovinsko tematiko. Sedaj pa še kritika. Poljska je bila republika samo do 1926, potem je bil izveden državni udar. Tako da je bila izkušnja življenja v tedanji Poljski daleč od svobodnega. V branje priporočam kvaliteten članek na Wikipediji:
    https://en.wikipedia.org/wiki/History_of_Poland_(1918%E2%80%931939)#From_democracy_to_authoritarian_government

  2. Poljaki so Evropo reševali in tudi rešili že leta 1683 pred Turki, ko so te pregnali izpred obleganega Dunaja.Turki so takrat zahtevali vdajo mesta in podreditev islamu. Mesto bi zagotovo padlo v turške roke, saj je bila obramba pred 150 tisoč glavo turško vojsko povsem nemogoča. Pod poveljstvom poljskega kralja Jana III. Sobieskega, je združena krščanska vojska Turke napadla 12. septembra in jih uničujoče porazila. Od te bitke dalje, so se Turki samo še umikali vse do njenih današnjih meja z Evropo.
    Dandanašnji Poljaki že tretjič rešujejo Evropo pred islamom in komunizmom. Pred komunizmom z izdatno pomočjo papeža Janeza Pavla II., z utrjevanjem krščanskih vrednot in zoperstavljanju uvažanju muslimanskih migrantov pa pred islamom.
    Kljub vsemu tem dejstvom, še vedno ni nikjer mogoče zaznati kakršnekoli hvaležnost s strani uradnih ustanov EU-ja.

  3. Za Evropo vedno bolj dragocene poljske politike se zaveda samo Amerika, medtem ko je vsej evropski vrhuški trn v peti, ker ovira skupni pohod kulturnega marksizma in islamizma. Bog živi Poljsko in Ameriko, ki sta doslej že večkrat reševali Evropo pred različnimi osvajalci in totalitarizmi!

    • Sovjeti niso premaknili meja Poljske, ampak komunistične imperija! Tudi jugoslovanska partija ni osvobodila Primorske zaradi narodnih interesov, ampak zaradi pomika komunističnih meja, potem pa so se sovjetski in italijanski komunisti dogovorili, da Rusi ne bodo vztrajali in niso podprli osvobojenega Trsta in Gorice, dela Videmske…
      Ko pa so Američani na lastne oči videli pobijanje v teh krajih, vse do svojega odhoda 1947, so se odločili, da komunistom to preprečijo in so jih nagnalči iz Trsta, Gorice in celotne Koroške, kjer so Angleži žrtvovali še vojne ujetnike slovenske domobranske vojske.
      Takrat je bilo že jasno, da mora teči železna zavesa sovražnosti med trenutnimi zavezniki, čim bolj vzhodno.

      • praktično kompletno mesto Lwow se je preselilo v današnji Wroclaw, na vzhodu izven Polske je ostalo preko 4 milijone polsko govorečega prebivalstva (ti teritoriji so postali del SSSR), Polska pa se je izpred vojne velikosti kljub novim teritorijem na zahodu zmanjšala za velikost ene celotne Čehoslovaške.
        Territorial changes of Poland immediately after World War II

  4. Amerika, ki je toliko krat kritizirana ni nikoli v svoji zgdovini sproducirala diktatorje tipa Hitler, Stalin in še mnogo drgih, ki so na osnovi terorja, pobojev postali dosmrtni voditelji.
    V Ameriki in njej podobnim državam je predsednik na oblasti dva mandata in pika.
    Res je ,da se ameriška politika vedno giblje na meji legalnega vendar na koncu vedno prevlada poslovni razum ne pa neke ideološka mantra, ki vedno pripeljejo do množičnih pobojev, revščino in matretiranja sodržavljanov.
    Kako naj bi spoštovali pogumne Poljake saj so vendar preprečili razcvet komunizma. Danes bi lahko živeli v raju, kjer bi vladal narod, delavski razred, ki bi nedvomno z velikim žarom in zadovoljstvom predal formalno oblast enakemu iz med enakih dosmrtno. Ti Poljaki in Američani so res nebodigatreba.

  5. Pri tem je bolj šlo za pridobivanje ozemlja izgubljenega po 1. sv. vojni, čeprav je bila na oblasti druga politična opcija! Tudi carska Rusija, če bi bila med zmagovalci, bi strmela po teh ozemljih Poljske!

  6. Negotova situacija postaja v Nemčiji, ki se je bojijo celo ali najbolj Nemci sami. Politiki se povfezujejo s Turki, Kitajci, Rusi, kaže pa da so ameriški vojski zabrusili, naj gre, da je že čas, da sami branijo svojo državo, saj se je meja s totalitarizmom prmaknila na vzhod…
    V Sloveniji ponujene ameriške roke, da skupaj branimo Eu in demokracijo in gradimo sodobno družbo, ne gre prijeti le za prste, ampak jo stisniti pošteno ali je ne dati! Ta meddržavni podpis pa lahko hitro zbledi, če pridejo gor zopet boljševiški vnuki, zato je pričakovati, da bodo ZDA zaščitila Slovenijo z vesm tem, s čemer jih ni treba učiti.

  7. Na podlagi informacije o tem spopadu je lažje razumeti, zakaj so Nemci in Rusi kupčkali s Polskim teritorijem, saj so še 2 desetletji pred tem oni gospodovali nad njim. Pa tudi lažje je razumeti Katinski pokol – gotovo je šlo tudi za maščevanje za zgoraj opisani poraz in v zgoraj opisani bitki so Sovjetom tudi pokazali, da se ne bodo pustili kar tako pokoriti in so jih poleg drugega tudi zato likvidirali.

  8. Bog živi Poljsko!
    Poljaki so branili Evropo pred Turki, kar je bolj ali manj poznano iz zgodovine.
    Toda branili so jo tudi pred boljševiki (100-letnica avgustovske Varšavske bitke 1920 oziroma “Čudeža na Visli”) – z zmago Poljakov pod vodstvom slavnega maršala Pilsudskega nad enotami Rdeče armade, s čemer je bil zaustavljen prodor boljševikov proti tedaj revulucionarni Nemčiji in bi z združitvijo boljševizem zavladal celotni Evropi. Pritanski diplomat Edgar Vincent je to bitko imel za eno najpomembnejših v zgodovini človeštva. Žal sem zanjo zvedel šele pred leti v napisu na spomeniku Pilsudskemu v mestu Bialystok na vzhodu Poljske. Kaj vse nam je postrevolucionarna zgodovina zamolčala!
    Branila je Evropo pred nacizmom (sodelovanje Domovinske armade v vseh pomembnih zavezniških akcijah, npr. v bitki za Montecassino, Varšavska vstaja avgusta 1944).
    Pomembna je vloga Poljske pri zlomu komunizma (Solidarnost, Walensa) in razpadu boljševiške Sovjetske zveze.
    Omembe vredno je delovanje papeža Janeza Pavla II za krščansko in sodobno Evropo.
    Zato še enkrat: Bog živi Poljsko!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime