Foto: Jan Dominik Bogataj

»Glej, ti si se srdíl in mi smo grešili, če bi se vedno držali tvojih poti, bi bili rešeni. Vsi smo postali kakor umazanec, vsa naša pravična dela kakor umazana obleka. Vsi smo oveneli kakor listje, naša krivda nas je odnesla kakor veter. Nikogar ni, ki bi klical tvoje ime, ki bi se prebúdil, da bi se te držal, kajti skril si svoj obraz pred nami, prepústil si nas môči naše krivde. In zdaj, Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljávec, vsi smo delo tvojih rok.« (Iz 64,4-7)

Skrušenost srca, penthos, je eden osnovnih poudarkov imenitne zbirke vzhodnokrščanskih besedil številnih stoletij, Filokalije, katere prvi del je od nedavnega na voljo tudi v slovenskem jeziku. V njej najdemo številna besedila, ki vzgajajo našo notranjost za skrušenost pred Bogom, kar šele omogoča pristen stik z njim. Skrivnostni grški avtor Janez Karpatoški, menih in škof s konca 7. stoletja, zelo realno opisuje stanje človekove notranjosti, kot jo izkuša tudi marsikdo izmed nas:

»Duši, ki je potrta zaradi ogromnega roja grehov in skušnjav ter govori: ‘Naše upanje je splahnelo, uničeni smo!’ (Ezk 37,11), Gospod, ki ne zavrača našega odrešenja, odgovarja: ‘Živeli boste in spoznali, da sem jaz Gospod.’ (Ezk 37,6) Duši, ki dvomi, da bo kdaj s pomočjo velike kreposti rodila Kristusa, je rečeno: ‘Sveti Duh bo prišel nadte.’ (Lk 1,35)« (Tolažilna razprava 81)

Upanje naših življenj je veliko vzvišenejše od pričakovanja iznajdbe varnih farmacevtskih produktov, ki naj bi »odrešili« človeštvo.

Potrti in dvomeči duši Gospod vedno znova obnavlja obljubo bližine, česar se posebno spominjamo tudi ob začetku letošnjega adventnega časa. Grški menih Janez opozarja pred prevelikim izgubljanjem v razumarskem premišljevanju in namesto tega poudarja čudotvornost Svetega Duha:

»O navzočnosti Svetega Duha pa ne išči več ne razumskega sosledja ne zakona narave ali navade. Sveti Duh, ki ga častimo, je vsemogočen in osupljivo daje bivati temu, česar v tebi ni bilo. Tudi um, ki je bil prej poražen, naredi zmagovit. Tolažnik, ki z usmiljenjem prihaja nad nas od zgoraj, ‘je nad vsem’ (prim. Jn 3,31) in te dviga nad vse naravne vzgibe in demonske strasti.« (Tolažilna razprava 81)

Sveti Duh, ki ga starocerkvenoslovansko – na sledi grškega (gr. zōopoion) – izročilo imenuje Životvorec, bo tudi letošnji advent napravil za nekaj živega, ko bo v naši notranjosti oživil pričakovanje in upanje. Če z iskreno spokornostjo, tudi s spovedjo, s čuječnostjo in duhovno zbranostjo vstopimo v ta »čuden« adventni čas, ga bo Duh naredil za čudežnega. »Ko si delal strašne reči, ki jih nismo pričakovali, si stopil dol, pred teboj so se tresle gore.« (Iz 64,2) Kot pravi starodavni prerok Izaija, je Bog edini, ki kaj stori za tistega, ki ga z upanjem pričakuje (prim. Iz 64,3).

Če smo bili v preteklih letih priče bolj veselemu (veseljaškemu) decembru kot umirjenemu adventnemu času, bo letos ta čas – vsaj na zunaj – nenavadno miren. Naš odgovor na to in duhovna drža naj ne bosta odvisna od kričečih parol dnevnoinformativnih oddaj ali prerekajočih se twitter debat. Upanje naših življenj je veliko vzvišenejše od pričakovanja iznajdbe varnih farmacevtskih produktov, ki naj bi »odrešili« človeštvo.

Kot kristjani čakamo pravega Mesija, osebo Gospoda Jezusa Kristusa, Človekoljubca, po katerem smo ustvarjeni in h kateremu se bomo na koncu vrnili. Njegova rahločutna pozornost do nas neskončno presega preračunljivo politikantstvo ali enormne dobičke določenih industrij. Bojmo se zgolj tega, kar lahko ubije naše duše (prim. Mt 10,28), in odprimo se Svetemu Duhu, ki nas sredi zunanjih razburkanih okoliščin edini lahko pomiri in nam nakloni pričakovane Luči na koncu teh temnih dni. Če se le zavemo umazanije svoje obleke, dejstva, da nas naše krivde raznašajo kot odpadlo listje in pretresljive podobe, da je le Bog tisti, ki lahko kot lončar oblikuje našo notranjost.

4 KOMENTARJI

  1. super berilo in pridiga.
    oboje ustreza današnji situaciji. me veseli, da ste celo pekel omenili (čeprav samo bežno, je to bolje kot nič). pa na stran ste dali idola današnjega časa- zdravje.
    in naj se sliši še tako grozno, končno bomo lahko v tihoti in postu doživljali adventni čas (tako kot je bil prvotno mišljen), brez trušča in vsiljene prazničnosti.
    veseli december, ki nam je namesto poglobljenih priprav na Gospodov prihod, zapovedoval pijančevanje v adventu, je le še en malik, ki upam, da bo počasi utonil v pozabo. brezverci, če ga hočete žingati, to lahko počnete tudi februarja ali pa julija….

    • m.a.l.a.
      Se pridružujem vašemu razmišljanju glede ADVENTA.
      Tisto pijančevanje po mestih, zlasti v Ljubljani, je Božični čas prav – poteptalo.

      Vsaka stvar je za nekaj dobra. Malo več TIŠINE v Adventu, bo ljudi vspodbudik k razmišljanju o vsemu – tudi o Bogu.
      Ugotovili bomo, kaj je v ŽIVLJENJU res – najbolj pomembno.
      To je vsekakor širša družina, ki se doma ob praznični mizi zbere in se veseli JASLIC na Božični dan.

      Upajmo, da bo dovoljena POLNOČNICA. Sicer pa bomo to podoživljali pred TV ekranom.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime