Črno-rdeče videnje sveta: ko vam obzorje zakoličijo Janez Janša, Nataša Pirc Musar in Ljudmila Novak

Rok Čakš

»Kako nam je Nina Krajnik s parimi slikami olajšala odločitev, kajne?« ter  … »Hvala ker ste mi pomagali pri odlocitvi, da vas "singularno" ne podprem na volitvah«. Tovrstnih komentarjev je bila pretekli teden deležna predsedniška kandidatka Nina Krajnik, pod tvitom s fotografijo, s katere se smehlja skupaj s "prijateljico Ljudmilo Novak".

Večji greh za bolj zagrizane desničarje, ki so še do nedavnega idealizirali kot popolno kandidatko za predsednico države, bi lahko storila zgolj še s tem, da bi se pojavila na kakšni borčevski proslavi. In glej ga zlomka, kak dan kasneje je storila ravno to – in po odzivih sodeč od sebe dokončno odgnala še dobršno število tistih izmed 2 odstotka podpornikov, kolikor ji kažejo javnomnenjske raziskave.



Stari slovenski pregovor pravi, "povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si," in nad Nino razočarani privrženci se nedvomno ravnajo po njem. "Če se druži z izdajalko desnice Ljudmilo ter s častilci klavcev iz Zveze združenj borcev za vrednote NOB, že ne more biti kaj prida. Pa toliko je obetala!" so se najbrž jezili.

Podoben refleks se je zgodil levičarjem, donedavnim podpornikom druge predsedniške kandidatke, Nataše Pirc Musar. Ti kar niso mogli verjeti, da se je udeležila predstavitvene oddaje predsedniških kandidatov z voditeljem Luko Svetino na Domovini ter se s tem celo javno pohvalila. Brez da bi pogledali oddajo, so ji očitali politični oportunizem ter sproti natresli še nekaj žaljivk o Domovini. Sledil je logičen zaključek: zapravila je njihovo zaupanje in s tem seveda tudi njihov glas.

Zanimivo je, da sta bila Domovina in Svetina sumničavih pripomb deležna tudi z desne, češ da se obnašata vsegliharsko in se s »promoviranjem Kučanove kandidatke« prilizujeta levici. A naš namen je zgolj predstaviti in v (bodočo) razpravo vključiti celoten spekter kandidatov, resnih pretendentov, da na mestu predsednika republike nasledijo Boruta Pahorja.

Ob tovrstnih »dobronamernih nasvetih«, ki se včasih stopnjujejo vse do groženj z odpovedjo naročnine in podobnih idej, za katere bi se bojda morali sekirati, se mi vedno znova nasmeji ob ugotovitvi, kako zelo so si podobni, čeprav mislijo, da so si tako različni: tisti barvno slepi, ki svet vidijo zgolj v črni in rdeči.
Ob »dobronamernih nasvetih«, ki se včasih stopnjujejo vse do groženj z odpovedjo naročnine, se mi vedno znova nasmeji ob ugotovitvi, kako zelo so si podobni, čeprav mislijo, da so si tako različni: tisti barvno slepi, ki svet vidijo  zgolj v črni in rdeči

Strah pred drugimi ali samim seboj?


Sam si pregovor »povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si,« očitno razlagam precej drugače. Pogovor, tudi druženje z drugače mislečimi, ki sicer lahko poteka na polemičen, a hkrati dostojen in spoštljiv način, je izkaz miselne širine, predvsem pa pripravljenosti, da svet v vsej njegovi raznobarvnosti skušaš videti, in po možnosti tudi razumeti, še s kakšnega drugega kot zgolj z lastnega vidika. To ne pomeni, da se le-tem uklanjaš, prepustiš, ali celo zatajiš svoje prepričanje, vrednote. Ravno nasprotno: kdor je sposoben strpnega, kultiviranega pogovora z drugače mislečimi, dokazuje, da je v svojem prepričanju in vrednotah trden, z njimi pomirjen in se ob drugačnih ne počuti ogroženega. Prej kot to v njih vidi priložnost za nadgradnjo lastnega védenja, če ne druga v smislu celostnega razumevanja kompleksnosti sveta, v katerem živimo.

Zato, ko vidim Nino Krajnik v družbi z Ljudmilo Novak in borci za vrednote NOB ob spominskem obeležju, deklarirano levičarko Natašo Pirc Musar v Vroči temi na konservativnem mediju Domovina, in ko slišim Anžeta Logarja v isti oddaji povedati, da bi kot predsednik republike obiskal tudi Dražgoše, v tem prepoznavam potrebno širino teh ljudi, da postanejo predsedniki vseh Slovencev.

Nočem reči, da za moj glas na volilno nedeljo ni potrebno še kaj več od tega, temveč zgolj, da eno od pomembnejših karakteristik za položaj, ki si ga želijo, imajo. Navsezadnje so mnogi na desni ravno zaradi te bili nekdanjemu predsedniku stranke naslednice komunistov pripravljeni spregledati rdečo preteklost ter ga izvoliti za svojega predsednika republike. In mnogi zadrteži z "njegove" strani so mu isto stvar zamerili do groba. V mislih imam predsednika Pahorja, seveda.

Ravno tega v Sloveniji še kako manjka: ne enotnosti, kot mnogi napačno trdijo, temveč sprejemanja v miselni in nazorski različnosti - priznavanja legitimnosti drugi strani, ki sebe, Slovenijo in svet vidi drugače od nas samih. In če tvegam očitek o "vsegliharstvu" ter stopim še korak naprej: Iste stvari manjka tako na levi kot na desni. Z mimobežno pripombo; še dobro, da eni in drugi ne vedo, s kom vse se pogovarja in druži urednik portala Domovina. ;)

Glasna manjšina


Čeprav se z njimi precej (morda celo preveč) ukvarjamo, pa po drugi strani ne manjka signalov, da so takšni, ki Nine Krajnik ne bi volili zgolj zato, ker se je fotografirala z Ljudmilo Novak, in Nataše Pirc Musar, ker je prišla v oddajo na Domovino, v resnici zgolj glasna manjšina.

Nekaj podobnega me je nazadnje prešinilo v tednih po volitvah, ko si je naš komentator Matjaž Napast v nedolžnem komentarju, polnem hvale Janeza Janše, drznil pridodati, da bi ta velik mož naredil najbolj plemenito dejanje s samožrtvovanjem za bodoči uspeh desne sredine. Zaradi ene same misli v enem samem komentarju se je na Domovino vsul plaz ogorčenja, in tudi okoli 15 odpovedi zelo glasnih naročnikov. Človek bi se morda še zasekiral, če ne bi sočasno, verjetno tudi na ta račun, Domovina po tihem pridobila približno trikrat toliko novih.

In dotok svežih naročnikov tednika in digitalne Domovine ter novih obiskovalcev našega portala kar ne pojenja.

Vse to mi pravi, da pregovor »povej mi, s kom se družiš in povem ti, kdo si,« velika večina ljudi, naših bralcev, razume podobno kot jaz. Kar pa nikakor ne pomeni, da mi enako kot ti, ali celo bolj, niso pomembni oni drugi, ki zagotovo imajo svoje razloge, da jih vsak odklon od lastnih pričakovanj ideala - najsi političnega, najsi medijskega - požene v skrajno ukrepanje, kot je odtegnitev volilnega glasu ali odpoved naročnine.

Te razloge si na Domovini že ves čas, odkar smo prisotni na slovenski medijski sceni, trudimo nagovoriti. Ne zaradi tistih nekaj izgubljenih naročnin, temveč zaradi našega osnovnega poslanstva: obveščati, osveščati, ozaveščati. Ter preko tega širiti obzorja védenega, (s)poznanega. Tako pri bralcih, kot pri nas samih.

Ker svet ni le črn in rdeč, temveč vmes še prav privlačno pisan.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Golob spet obrnil ploščo: rekonstrukcija vlade samo še »izhod v sili«. Dr. Lukšič: Spet se je pokazalo, da je premier hiter pri besedah, počasen pa pri premisleku
  • 08. 11. 2023
Afera, ki bi morala odnesti Roberta Goloba, a so jo prekrili z meglo »DARS«
  • 24. 10. 2023
Poznavalci: Možnosti za Golobovo preživetje nižje od 50 odstotkov
  • 09. 11. 2023