Črno nebo nad Kitajsko - Od države v razvoju do eko velesile?

POSLUŠAJ ČLANEK
V razburjenih okoljskih debatah zadnjega časa se občasno zgodi, da nanese beseda tudi na Kitajsko. Ponavadi v smislu, da nič ne bo pomagalo, če se Evropa razpoči od "razogljičenja", če Kitajska v ekoloških naporih ne bo sodelovala.

Razlog je očiten - Kitajska ima ogromno prebivalcev in njena industrija je velikanska; saj je že pri nas takorekoč vse "made in China". Pustimo ob strani, koliko ekološka je vsa ta proizvodnja - in prav tako, kakšne so tam delavne razmere. Pod drobnogledom svetovne javnosti sta glede razogljičenja dve področji in to je proizvodnja energije in transport.

Razvoj pomeni večje onesnaževanje v transportu


V transportu je Kitajska v zadnjih letih zaradi višanja življenjskega standarda (torej se ljudje ne vozijo več toliko s kolesi in javnim prevozom, pač pa z avtomobili) naredila v okoljskem smislu krepak korak nazaj. Po novem so rekordni prometni zastoji tam. Seveda se hkrati Kitajska ni v ničemer "poboljšala" pri svojem glavnem transportnem onesnaževanju, ogromne tovorne ladje, ki vozijo vse male in velike kitajske izdelke po vsem svetu, so še vedno največje onesnaževalke v prometu.

Utegne biti, da niso ravno v lasti kitajskih podjetij ali registrirane na Kitajskem, a gre vsekakor za povezan kapital - in tako možnost vplivanja, takega ali drugačnega. Ladijski promet se spretno otepa raznih okoljskih predpisov - ali pa jih zaobide v še večjo okoljsko škodo.

Ekološka velesila


Kitajska je zadnje čase na raznih globalnih okoljskih srečanjih imela polna usta zelo ambicioznih in korenitih obljub. Količine energije, pridobljene iz obnovljivih virov, so izjemne. Razvoj okoljskih tehnologij je neverjeten. Verjetno velik delež k vnemi prispeva tudi dejstvo, da je pod kitajskim vplivom večinski del nahajališč ključnih surovin za te tehnologije. A v tako veliki deželi se okoljsko strogemu pogledu Pekinga marsikdo izogne, ne le podjetja, tudi dežele.

V energetiki prednost razvoju pred okoljem Dr. Benny Peiser opozarja, da je domišljavo in okrutno iz udobja razvite dežele drugim pridigati o brezogljični prihodnosti. Ker to pomeni veliko coklo v njihovem razvoju - energija iz premoga in lesa je pač bistveno cenejša in enostavnejša kot pa napredne trajnostne tehnologije.

Kitajska je sicer v zadnjem desetletju iz "kluba nerazvitih" brez dvoma izstopila, vsaj takšna se želi kazati navzven. Zato je tudi sprejela precej stroge zaveze glede uporabe svojega glavnega energenta, torej premoga. Nekaj časa je veljal moratorij na tovrstne investicije - čeprav bi v globalnem smislu bilo treba dejansko to proizvodnjo energije zelo zmanjševati. Ob tem vseeno velja pripomniti, da sodobne elektrarne na premog, če upoštevajo veljavne okoljske standarde, ne bruhajo več (toliko) črnega dima, pač pa bolj vodno paro. Proizvedejo pa veliko CO2.

V zadnjem času so zaradi vse večjih potreb po energiji spet pričeli z gradnjo precej ogromnih termoelektrarn na premog. Lokalne oblasti se izgovarjajo, da drugih pametnih možnosti ni. Vprašanje termoelektrarn na premog pa se neposredno navezuje tudi na vprašanje onesnaževanja iz transporta - večina tovornih železniških kapacitet Kitajske je za prevoz premoga od nahajališč do elektrarn za ogromna industrijska središča.


Spet jedrske elektrarne


Po drugi strani pa je Kitajska spet začela z gradnjo jedrskih elektrarn. Potem ko se je šok po katastrofi v Fukushimi polegel, so začele prevladovati mnoge prednosti jedrske elektroenergetike. A Fukushima je prinesla med drugim tudi nove varnostne standarde. Standarde, ki precej otežijo (že tako dolgotrajno in tehnično izjemno zahtevno) izgradnjo, pa tudi delovanje. Ob silovitem razvoju energetike iz obnovljivih virov se tako utegne zgoditi, da se bo gradnja jedrskih central ustavila - ne iz kakšnih posebno ideoloških razlogov, pač pa, ker se ne bo več splačala.

Za zraven pristavimo problem, ki ga imata obe vrsti navedenih elektrarn, in se neposredno tiče vprašanja podnebnih sprememb - oboje spuščajo v ozračje nezaslišane količine vodne pare. Ta po vseh meritvah bistveno bolj vpliva na učinek "tople grede" kot pa CO2. Se nam morda v 20 letih obeta nova okoljska panika - ne več okrog ogljičnega kroga planeta, pač pa okrog vodnega kroga?

Reke smeti


Če smo prej razpravljali o tem, ali naj Kitajsko že štejemo med razvite dežele, jo v enem smislu gotovo ne moremo (še) šteti: v ravnanju z odpadki. Raven reciklaže je zelo nizka. In zelo velik delež smeti se znajde v vodotokih, preko teh pa v oceanih. Yangtze je tako reka, ki v morje prinese največ smeti na svetu.

Skupina mladih, ki je prejšnji teden izpostavila pet "najhujših" držav, ki krši okoljske standarde, Kitajske med njimi ni naštela, pa čeprav sprošča v ozračje največ toplogrednih plinov. Prav tako na seznamu ni ZDA, ki je v zrak spustila več CO2 kot kdorkoli drug. Formalni razlog je, da pač ti državi nista tega obljubili. A na seznamu so Nemčija, Francija, Brazilija in Turčija - če že ne moremo pokazati s prstom, pa je precej jasno, kam pes taco moli.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike