Črno nebo nad Kitajsko – Od države v razvoju do eko velesile?

Uredništvo
9

V razburjenih okoljskih debatah zadnjega časa se občasno zgodi, da nanese beseda tudi na Kitajsko. Ponavadi v smislu, da nič ne bo pomagalo, če se Evropa razpoči od “razogljičenja”, če Kitajska v ekoloških naporih ne bo sodelovala.

Razlog je očiten – Kitajska ima ogromno prebivalcev in njena industrija je velikanska; saj je že pri nas takorekoč vse “made in China”. Pustimo ob strani, koliko ekološka je vsa ta proizvodnja – in prav tako, kakšne so tam delavne razmere. Pod drobnogledom svetovne javnosti sta glede razogljičenja dve področji in to je proizvodnja energije in transport.

Razvoj pomeni večje onesnaževanje v transportu

V transportu je Kitajska v zadnjih letih zaradi višanja življenjskega standarda (torej se ljudje ne vozijo več toliko s kolesi in javnim prevozom, pač pa z avtomobili) naredila v okoljskem smislu krepak korak nazaj. Po novem so rekordni prometni zastoji tam. Seveda se hkrati Kitajska ni v ničemer “poboljšala” pri svojem glavnem transportnem onesnaževanju, ogromne tovorne ladje, ki vozijo vse male in velike kitajske izdelke po vsem svetu, so še vedno največje onesnaževalke v prometu.

Utegne biti, da niso ravno v lasti kitajskih podjetij ali registrirane na Kitajskem, a gre vsekakor za povezan kapital – in tako možnost vplivanja, takega ali drugačnega. Ladijski promet se spretno otepa raznih okoljskih predpisov – ali pa jih zaobide v še večjo okoljsko škodo.

Ekološka velesila

Kitajska je zadnje čase na raznih globalnih okoljskih srečanjih imela polna usta zelo ambicioznih in korenitih obljub. Količine energije, pridobljene iz obnovljivih virov, so izjemne. Razvoj okoljskih tehnologij je neverjeten. Verjetno velik delež k vnemi prispeva tudi dejstvo, da je pod kitajskim vplivom večinski del nahajališč ključnih surovin za te tehnologije. A v tako veliki deželi se okoljsko strogemu pogledu Pekinga marsikdo izogne, ne le podjetja, tudi dežele.

V energetiki prednost razvoju pred okoljem Dr. Benny Peiser opozarja, da je domišljavo in okrutno iz udobja razvite dežele drugim pridigati o brezogljični prihodnosti. Ker to pomeni veliko coklo v njihovem razvoju – energija iz premoga in lesa je pač bistveno cenejša in enostavnejša kot pa napredne trajnostne tehnologije.

Kitajska je sicer v zadnjem desetletju iz “kluba nerazvitih” brez dvoma izstopila, vsaj takšna se želi kazati navzven. Zato je tudi sprejela precej stroge zaveze glede uporabe svojega glavnega energenta, torej premoga. Nekaj časa je veljal moratorij na tovrstne investicije – čeprav bi v globalnem smislu bilo treba dejansko to proizvodnjo energije zelo zmanjševati. Ob tem vseeno velja pripomniti, da sodobne elektrarne na premog, če upoštevajo veljavne okoljske standarde, ne bruhajo več (toliko) črnega dima, pač pa bolj vodno paro. Proizvedejo pa veliko CO2.

V zadnjem času so zaradi vse večjih potreb po energiji spet pričeli z gradnjo precej ogromnih termoelektrarn na premog. Lokalne oblasti se izgovarjajo, da drugih pametnih možnosti ni. Vprašanje termoelektrarn na premog pa se neposredno navezuje tudi na vprašanje onesnaževanja iz transporta – večina tovornih železniških kapacitet Kitajske je za prevoz premoga od nahajališč do elektrarn za ogromna industrijska središča.

Spet jedrske elektrarne

Po drugi strani pa je Kitajska spet začela z gradnjo jedrskih elektrarn. Potem ko se je šok po katastrofi v Fukushimi polegel, so začele prevladovati mnoge prednosti jedrske elektroenergetike. A Fukushima je prinesla med drugim tudi nove varnostne standarde. Standarde, ki precej otežijo (že tako dolgotrajno in tehnično izjemno zahtevno) izgradnjo, pa tudi delovanje. Ob silovitem razvoju energetike iz obnovljivih virov se tako utegne zgoditi, da se bo gradnja jedrskih central ustavila – ne iz kakšnih posebno ideoloških razlogov, pač pa, ker se ne bo več splačala.

Za zraven pristavimo problem, ki ga imata obe vrsti navedenih elektrarn, in se neposredno tiče vprašanja podnebnih sprememb – oboje spuščajo v ozračje nezaslišane količine vodne pare. Ta po vseh meritvah bistveno bolj vpliva na učinek “tople grede” kot pa CO2. Se nam morda v 20 letih obeta nova okoljska panika – ne več okrog ogljičnega kroga planeta, pač pa okrog vodnega kroga?

Reke smeti

Če smo prej razpravljali o tem, ali naj Kitajsko že štejemo med razvite dežele, jo v enem smislu gotovo ne moremo (še) šteti: v ravnanju z odpadki. Raven reciklaže je zelo nizka. In zelo velik delež smeti se znajde v vodotokih, preko teh pa v oceanih. Yangtze je tako reka, ki v morje prinese največ smeti na svetu.

Skupina mladih, ki je prejšnji teden izpostavila pet “najhujših” držav, ki krši okoljske standarde, Kitajske med njimi ni naštela, pa čeprav sprošča v ozračje največ toplogrednih plinov. Prav tako na seznamu ni ZDA, ki je v zrak spustila več CO2 kot kdorkoli drug. Formalni razlog je, da pač ti državi nista tega obljubili. A na seznamu so Nemčija, Francija, Brazilija in Turčija – če že ne moremo pokazati s prstom, pa je precej jasno, kam pes taco moli.

9 KOMENTARJI

  1. 90% svetovnega onesnaženja prihaja iz Kitajske in Indije. Najučinkovitejše zdravilo bi bila prepoved trgovanja s tema dvema državama. Če bi bili ekologi iskreni. Pa niso, gre jim samo za nova davčna bremena za nas v Evropi.
    Kitajske nimajo niti jajc vprašat. Pravzaprav jim gre samo za denar, oblast in za sprijene ideologije. Greta&co, pa so koristni idioti. Dobesedno.

    • Zakaj že? Sonce je večje in bolj toplo. To nima povezave s Kitajsko, Indijo in ZDA. Ali resnično mislite, da enih par velikih držav lahko vpliva na ogromno zvezdo? Par opic, ki se ima za ljudi in za genije? Neznatni smo kot kamenčki v peskovniku.

      • Sonce je bilo pred tridesetimi leti veliko manj vroče. Zdaj pa ta svetla peč vključena na MAX namesto na MEDIUM. Mogoče je BOG jezen na ISIS in na ostale bedake, ki ubijajo v imenu BOGA.

  2. Ko se že zgražamo nad Kitajsko, ZDA, Indijo, Nemčijo, Francijo, Brazilijo in Turčijo ter netrajnostnim in nenaravovarstvenim ravnanjem teh industrijskih in finančnih velesil, bi veljalo opozoriti tudi na skrajno naravovarstveno, ekonomsko in socialno škodljiva in protinaravna “športna preseravanja”, kakršno je, npr., trenutno svetovno prvenstvo na praznem klimatiziranem štadionu v Dohi, ali kakršne bodo naslednje zimske olimpijske igre v Pekingu, ali kakršno bo svetovno prvenstvo v nogometu ponovno na umetno in umetelno ustvarjenih arhitekturnih oazah zapravljivih arabskih mogočnežev. Ne le, da so ta vrhunska “športna preseravanja” praviloma posledica koruptivnosti v najvišjih forumih mednarodnega olimpijskega komiteja in posameznih mednarodnih športnih organizacij, ampak so škandalozni prispevek teh koruptivnih organizacij in koruptivnih funkcionarjev k naravovarstvenemu, trajnostnemu, ekonomskemu in socialnemu izčrpavanju držav prirediteljic, k dolgoročnemu siromašenju življenjskih in delovnih pogojev za domače prebivalstvo v teh državah ter k brezdušnemu zapravljanju velekapitala za “športno zabavljaštvo”, namesto da bi ga izkoristili za gospodarski, socialni in kulturni razvoj v teh državah in v svetu nasploh. .

      • Lucija, kateri veri pa ti pripadaš?
        Včasih se res tudi dogajajo lumparije, ampak ravno v vsakem leskovem grmu pa tudi ni treba iskati teorij zarote.

  3. V vseh so. Največja je, da nam uničujejo hrano, futrajo kontracepcijske tablete, da se potem rodijo poženščeni fantki in lezbijke.
    Namesto, da bi uporabljali kondome ali šli eno postajo prej dol.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime