COVID kriza je pokazala, da smo v zadnjih 30 letih uspeli uničiti velik del slovenskih skupnosti

V zadnjem času se v javnosti vedno bolj pogosto govori o tem, da je koronavirusna epidemija Slovenijo prizadela tudi v psihološkem smislu bolj kot ostale države. Že leta 2019 je Eurostat navajal, da v Sloveniji 15 % prebivalstva trpi za kronično depresijo; to je približno 312.000 ljudi. Številke so skrb vzbujajoče. Več kot očitno je, da imamo Slovenci že v mirnih časih velike težave z duševnim in psihičnim zdravjem. Slednje se je še toliko bolj pokazalo v času epidemije, ko so se osebne stiske ter težave še dodatno poglobile, kar kaže na dejstvo, da so socialne vezi v Sloveniji očitno že dolgo načete.

Lahko bi rekli, da epidemija ni pokazala samo da je Slovenija kot skupnost razpadla, ampak tudi da so razpadle številne skupnosti znotraj države. Nekateri namreč za zdravstveno in politično krizo ter počasno cepljenje oz. nasprotovanje cepljenju krivijo pomanjkanje skupnostnega čuta. Le-tega pa so baje uničili neoliberalci in neokonservativci.

Jadikovanje nad necepljenjem ne pomaga. Raje naj se neolibi in neokoni zamislijo, kako so 40 let sistematično uničevali karkoli skupnostnega... rezultat je skupnost brez občutka skupinskosti, brez odgovornosti za drugega. Zato prosim, za vas, za nas: bodimo odgovorni, cepimo se.

— Jernej Pikalo (@JernejPikalo) September 10, 2021

Sklep, ki ga ob tem ponujajo je, da bi socialistični skupnostni model tu deloval bolje. Prisilna materialna enakost bi lahko pomenila večjo povezanost med ljudmi ter manj nevoščljivosti.

Organizacija družbenega življenja okoli velikih tovarn in kmetijskih obratov je morda ljudi res prisilila, da so se zavedali, da so del skupnosti. Graditev cest in kanalizacije iz obveznih prispevkov je porajala občutek o t.i. 'našem', o tem, da imajo ljudje nekega območja, kot bi rekli Američani, 'skin in the game'. Po slovensko bi temu rekli, da je vsak tudi osebno zavezan temu, da neka stvar uspe. In zdi se, da so se ljudje celo pri osebnih projektih kot je gradnja hiše, veselili za uspeh drug drugega. Ljudje so si pomagali pri gradnji socialističnih tipskih hiš, po 'šihtu' so skupaj postavljali opaže in vlivali betonske plošče ter se ob pivu in odojku povezali.

Potem pa je prišla osamosvojitev, gospodarski pretres in vsega je bilo konec. Tovarne so se zaprle, ljudi je pokvaril zahodni materializem, skupnosti na obrobju niso zanimale nikogar več in vezi prijateljstva in tovarištva so se pretrgale. Kot se je v vrtincu krize leta 2015 razpisal nek medij; Trbovlje so postale slovenska Grčija.

Nedvomno vsi pogrešamo, ne samo čas pred kovidom, ampak tudi čas, ko smo bili družbeno manj atomizirani. To velja povsod po svetu; tudi raziskave v ZDA kažejo, da ljudje pogrešajo devetdeseta leta, med drugim tudi zato, ker je tisto desetletje združevalo najboljše iz obeh svetov. Začetek interneta, ki nas je sicer dvajset let kasneje vse tako odtujil, nam je takrat vsem razširil obzorja in olajšal stike. A obenem so devetdeseta še vedno bila čas pristnih osebnih stikov in vezi ter lokalne in medgeneracijske povezanosti.

Tudi v Sloveniji hitro lahko pridemo do podobnih zaključkov o ''zlati dobi'', le da jo ljudje pogosto pomaknejo še za nekaj desetletij nazaj. Vprašanje pa je: smo petdesetletno izročilo skupnosti res uničili 'neokoni' in 'neolibi', kot trdijo nekateri?

Župnijske skupnosti, vaške skupnosti, zakonske skupnosti, družinske skupnosti, lokalne skupnosti; zdi se, da so številne preživele socializem, medtem ko demokratične in samostojne Slovenije očitno ne bodo.

Kje torej skupnosti še živijo

Morda bi se za začetek ustavili ob pojmu skupnosti. Skupnost na slovenskem je mnogo več kot nekakšna socialistična, samoupravna krajevna in lokalna skupnost, izgrajena po vojni. No, seveda je bilo konec koncev tudi v tistih skupnostih marsikaj dobrega, ljudje so tudi v takratnih časih tovarištvo morda bistveno bolj iskreno živeli kot tisti, ki so ga imeli vedno na ustih in v parolah. Kot tudi drži, da so ljudje takratno skromnost in pomanjkanje vseeno nadomestili z nesebično voljo pomagati drug drugemu.

A pozablja se, da so že takrat vzporedno ob takratnih družbeno ''naprednih'' ''samoupravnih'' skupnostih, delovale tudi ostale, mnogo starejše. Med drugim številne takšne, ki so iz časovnega vidika in družbenega pomena bistveno presegale nove ''delavsko-proletarsko-tovariške'' modele družbenega organiziranja. A skupno jim je to, da kot ''reakcionarne'' niso bile zaželene takrat in da kot ''neokonservativne'' niso zaželene tudi dandanes,  v modernih časih.

Župnijske skupnosti, vaške skupnosti, zakonske skupnosti, družinske skupnosti, lokalne skupnosti; zdi se, da so številne preživele socializem, medtem ko demokratične in samostojne Slovenije očitno ne bodo. In čeprav smo vsi sokrivi za današnje stanje družbe, se vprašajmo; kdo in kako je uničeval te temeljne gradnike slovenske družbe, da so nas zadnje krize, od finančne pa do kovidne, kot državo povsem izčrpale?

Osnovna celica je seveda družina. A vsi podatki Statističnega urada kažejo upad porok, porast ločitev ter večji delež izven zakonsko rojenih otrok. Iz družinskega odnosa v skupnosti smo prešli na partnerski oz. celo odprti odnos, kjer je dovolj prostora za svobodno in neodgovorno spolnost. Kdorkoli meni, da bomo posledice svobodne spolnosti ter odpravo monogamije, patriarhata in medgeneracijskega sobivanja lahko pokrili z nekakšnim kolhozniškim pristopom do institucionaliziranega javnega vzgojno-izobraževalnega sistema, se zelo moti. Nenazadnje zato, ker v takšnem sistemu vzgoje in vrednot ni!

Moderna Gabrova šola zares ni odgovor. Po dolgoletnem uničevanju zdrave idejne pluralnosti na področju šolstva, nižanju standardov, metanju vzgoje in etike iz izobraževalnega procesa, pa tudi potezam kot so zapiranje podružničnih šol, ki je kolateralna škoda centralizacije, imamo šole, ki so daleč od ljudskega ideala, ki nam ga je zapustila Marija Terezija.

Podeželje je kljub vsem napadom in praznjenju ena izmed zadnjih trdnjav, kjer skupnost in medsebojna povezanosti še živita.

Zapiranje šol je samo eden izmed znakov centralizacije. V moderni slovenski družbi se vse vrti okoli glavnega mesta. Trideset let smo bili priča omalovaževanju oddaljenih delov države, kjer živijo ''zarukani'' kmetje, kjer se širi vonj po gnoju in kjer ne moreš ubežati cerkvenim zvonovom. Podeželje je kljub vsem napadom in praznjenju ena izmed zadnjih trdnjav, kjer skupnost in medsebojna povezanosti še živita. Mnoge vasi so žive, ljudje si pomagajo in sosedje še vedno poznajo drug drugega, tisti preostali župniki pa neutrudno po domovih obiskujejo ostarele in jim dajejo duhovno in čustveno oporo.

Ah, župniki in župnije. Župnije v Sloveniji so za številne 'siva lisa', v statistikah njihovo življenje spremlja edinole Slovenska škofovska konferenca. Kljub vsem trendom številne živijo in trmasto kljubujejo znamenjem časa, ki grozijo, da jih bodo neobhodno odplaknila. A kaj, ko smo verniki ter duhovščina na tem področju popustili sami. Cerkev se pomanjkanja duhovnih poklicev loteva z raznimi ''modeli'', pastoralnimi ''enotami'' in kar je še takšnega novoreka. Verniki pa smo pogosto premalo uvidevni ter sprejemajoči do župljanov, ki so morda izgubili župnijo, se morda preselili ali pa si preprosto želijo najti župnijsko okolje, ki jim bolj ustreza. Glede pristopa velike razlike med ''socialistično samoupravno skupnostjo'' ter ''pastoralno enoto'' tu ni. Oboje je bogato v besedah, a nima življenjske osnove.

Ni potrebno čakati na konec trenutne krize, da začnemo zopet graditi občutek povezanosti na slovenskem. Še posebej pa ni potrebno čakati na nekakšne nove ''revolucionarne'' in prisiljene modele oblikovanja skupnosti s strani tistih, ki so prepričani, da vedo več in bolje od ostalih. Na voljo so nam številni preizkušeni zgledi. Mnogi bi jih označili za ''neokonservativne'', a najpomembneje je, da delujejo.