COVID kriza je pokazala, da smo v zadnjih 30 letih uspeli uničiti velik del slovenskih skupnosti

Rajko Podgoršek
16

V zadnjem času se v javnosti vedno bolj pogosto govori o tem, da je koronavirusna epidemija Slovenijo prizadela tudi v psihološkem smislu bolj kot ostale države. Že leta 2019 je Eurostat navajal, da v Sloveniji 15 % prebivalstva trpi za kronično depresijo; to je približno 312.000 ljudi. Številke so skrb vzbujajoče. Več kot očitno je, da imamo Slovenci že v mirnih časih velike težave z duševnim in psihičnim zdravjem. Slednje se je še toliko bolj pokazalo v času epidemije, ko so se osebne stiske ter težave še dodatno poglobile, kar kaže na dejstvo, da so socialne vezi v Sloveniji očitno že dolgo načete.

Lahko bi rekli, da epidemija ni pokazala samo da je Slovenija kot skupnost razpadla, ampak tudi da so razpadle številne skupnosti znotraj države. Nekateri namreč za zdravstveno in politično krizo ter počasno cepljenje oz. nasprotovanje cepljenju krivijo pomanjkanje skupnostnega čuta. Le-tega pa so baje uničili neoliberalci in neokonservativci.

Sklep, ki ga ob tem ponujajo je, da bi socialistični skupnostni model tu deloval bolje. Prisilna materialna enakost bi lahko pomenila večjo povezanost med ljudmi ter manj nevoščljivosti.

Organizacija družbenega življenja okoli velikih tovarn in kmetijskih obratov je morda ljudi res prisilila, da so se zavedali, da so del skupnosti. Graditev cest in kanalizacije iz obveznih prispevkov je porajala občutek o t.i. ‘našem’, o tem, da imajo ljudje nekega območja, kot bi rekli Američani, ‘skin in the game’. Po slovensko bi temu rekli, da je vsak tudi osebno zavezan temu, da neka stvar uspe. In zdi se, da so se ljudje celo pri osebnih projektih kot je gradnja hiše, veselili za uspeh drug drugega. Ljudje so si pomagali pri gradnji socialističnih tipskih hiš, po ‘šihtu’ so skupaj postavljali opaže in vlivali betonske plošče ter se ob pivu in odojku povezali.

Potem pa je prišla osamosvojitev, gospodarski pretres in vsega je bilo konec. Tovarne so se zaprle, ljudi je pokvaril zahodni materializem, skupnosti na obrobju niso zanimale nikogar več in vezi prijateljstva in tovarištva so se pretrgale. Kot se je v vrtincu krize leta 2015 razpisal nek medij; Trbovlje so postale slovenska Grčija.

Nedvomno vsi pogrešamo, ne samo čas pred kovidom, ampak tudi čas, ko smo bili družbeno manj atomizirani. To velja povsod po svetu; tudi raziskave v ZDA kažejo, da ljudje pogrešajo devetdeseta leta, med drugim tudi zato, ker je tisto desetletje združevalo najboljše iz obeh svetov. Začetek interneta, ki nas je sicer dvajset let kasneje vse tako odtujil, nam je takrat vsem razširil obzorja in olajšal stike. A obenem so devetdeseta še vedno bila čas pristnih osebnih stikov in vezi ter lokalne in medgeneracijske povezanosti.

Tudi v Sloveniji hitro lahko pridemo do podobnih zaključkov o ”zlati dobi”, le da jo ljudje pogosto pomaknejo še za nekaj desetletij nazaj. Vprašanje pa je: smo petdesetletno izročilo skupnosti res uničili ‘neokoni’ in ‘neolibi’, kot trdijo nekateri?

Župnijske skupnosti, vaške skupnosti, zakonske skupnosti, družinske skupnosti, lokalne skupnosti; zdi se, da so številne preživele socializem, medtem ko demokratične in samostojne Slovenije očitno ne bodo.

Kje torej skupnosti še živijo

Morda bi se za začetek ustavili ob pojmu skupnosti. Skupnost na slovenskem je mnogo več kot nekakšna socialistična, samoupravna krajevna in lokalna skupnost, izgrajena po vojni. No, seveda je bilo konec koncev tudi v tistih skupnostih marsikaj dobrega, ljudje so tudi v takratnih časih tovarištvo morda bistveno bolj iskreno živeli kot tisti, ki so ga imeli vedno na ustih in v parolah. Kot tudi drži, da so ljudje takratno skromnost in pomanjkanje vseeno nadomestili z nesebično voljo pomagati drug drugemu.

A pozablja se, da so že takrat vzporedno ob takratnih družbeno ”naprednih” ”samoupravnih” skupnostih, delovale tudi ostale, mnogo starejše. Med drugim številne takšne, ki so iz časovnega vidika in družbenega pomena bistveno presegale nove ”delavsko-proletarsko-tovariške” modele družbenega organiziranja. A skupno jim je to, da kot ”reakcionarne” niso bile zaželene takrat in da kot ”neokonservativne” niso zaželene tudi dandanes,  v modernih časih.

Župnijske skupnosti, vaške skupnosti, zakonske skupnosti, družinske skupnosti, lokalne skupnosti; zdi se, da so številne preživele socializem, medtem ko demokratične in samostojne Slovenije očitno ne bodo. In čeprav smo vsi sokrivi za današnje stanje družbe, se vprašajmo; kdo in kako je uničeval te temeljne gradnike slovenske družbe, da so nas zadnje krize, od finančne pa do kovidne, kot državo povsem izčrpale?

Osnovna celica je seveda družina. A vsi podatki Statističnega urada kažejo upad porok, porast ločitev ter večji delež izven zakonsko rojenih otrok. Iz družinskega odnosa v skupnosti smo prešli na partnerski oz. celo odprti odnos, kjer je dovolj prostora za svobodno in neodgovorno spolnost. Kdorkoli meni, da bomo posledice svobodne spolnosti ter odpravo monogamije, patriarhata in medgeneracijskega sobivanja lahko pokrili z nekakšnim kolhozniškim pristopom do institucionaliziranega javnega vzgojno-izobraževalnega sistema, se zelo moti. Nenazadnje zato, ker v takšnem sistemu vzgoje in vrednot ni!

Moderna Gabrova šola zares ni odgovor. Po dolgoletnem uničevanju zdrave idejne pluralnosti na področju šolstva, nižanju standardov, metanju vzgoje in etike iz izobraževalnega procesa, pa tudi potezam kot so zapiranje podružničnih šol, ki je kolateralna škoda centralizacije, imamo šole, ki so daleč od ljudskega ideala, ki nam ga je zapustila Marija Terezija.

Podeželje je kljub vsem napadom in praznjenju ena izmed zadnjih trdnjav, kjer skupnost in medsebojna povezanosti še živita.

Zapiranje šol je samo eden izmed znakov centralizacije. V moderni slovenski družbi se vse vrti okoli glavnega mesta. Trideset let smo bili priča omalovaževanju oddaljenih delov države, kjer živijo ”zarukani” kmetje, kjer se širi vonj po gnoju in kjer ne moreš ubežati cerkvenim zvonovom. Podeželje je kljub vsem napadom in praznjenju ena izmed zadnjih trdnjav, kjer skupnost in medsebojna povezanosti še živita. Mnoge vasi so žive, ljudje si pomagajo in sosedje še vedno poznajo drug drugega, tisti preostali župniki pa neutrudno po domovih obiskujejo ostarele in jim dajejo duhovno in čustveno oporo.

Ah, župniki in župnije. Župnije v Sloveniji so za številne ‘siva lisa’, v statistikah njihovo življenje spremlja edinole Slovenska škofovska konferenca. Kljub vsem trendom številne živijo in trmasto kljubujejo znamenjem časa, ki grozijo, da jih bodo neobhodno odplaknila. A kaj, ko smo verniki ter duhovščina na tem področju popustili sami. Cerkev se pomanjkanja duhovnih poklicev loteva z raznimi ”modeli”, pastoralnimi ”enotami” in kar je še takšnega novoreka. Verniki pa smo pogosto premalo uvidevni ter sprejemajoči do župljanov, ki so morda izgubili župnijo, se morda preselili ali pa si preprosto želijo najti župnijsko okolje, ki jim bolj ustreza. Glede pristopa velike razlike med ”socialistično samoupravno skupnostjo” ter ”pastoralno enoto” tu ni. Oboje je bogato v besedah, a nima življenjske osnove.

Ni potrebno čakati na konec trenutne krize, da začnemo zopet graditi občutek povezanosti na slovenskem. Še posebej pa ni potrebno čakati na nekakšne nove ”revolucionarne” in prisiljene modele oblikovanja skupnosti s strani tistih, ki so prepričani, da vedo več in bolje od ostalih. Na voljo so nam številni preizkušeni zgledi. Mnogi bi jih označili za ”neokonservativne”, a najpomembneje je, da delujejo.

16 KOMENTARJI

  1. “Občutek skupnosti” je izhajal iz obupa pod pritiskom diktature zastraševanja, kjer so se še partijci bali eden drugega, obenem pa so se objemali, ker ni smel nihče pokazati strahu pred drugim, ker potem ni bil na liniji.
    Enotnost je bila v strahu pred ugovorom in grozljivimi posledicami. V vsaki skupini so čutili ovaduha, ki je kritiziral, da bi koga odkril, ki bi mu pritrdil in je bil za vsako kvanto nagrajen!
    Podjetja so bila stalno pred propadom in je morala država delati navidezne demokratične ukrepe, da je dobila iz zahoda posojila v milijardah dolarjev in še je bila revščina z 9 krat nižjim standardom v primerjavi s sosednjima državama “gnilega kapitalizma”.
    Ob osamosvojitvi je bilo upanje, da bo Slovenija hitro dohitela sosedo, ki ji pije kri tradicionalna mafija, toda rdeča mafija je tukaj ostala trdno v sedlu, vse do danes! in pije kri on trga meso pri živem organizmu po vzporednih mafijskih kanalih iz drž. podjetji, iz davkov, iz bank v državni lasti, saj ima svoje ljudi povsod (zlasti v represiji in medijih) po najbolj pomembnih državnih vzvodih in le zamenjava ministrov in državnih sekretarjev, ne koristi veliko.

  2. Skupnost je razpadla zaradi neobvladljivega deleža priseljencev, ki jih Slovenija ne more asimilirati. Najboljši recept za uničenje družbene kohezije in medsedojnega zaupanja je prepljavljanje z masami ljudi iz nekompatibilnih in agresivnih tujih kultur — eksperimentalno zelo dobro preverjeno na Zahodu.

    Tako da kar veselo naprej, JJ, navozi še milijon Albancev in nas naredi za tujce v lastni očetnjavi.

    • Slovenet, s tem pa se strinjam.
      JJ nima pri tem zaslug, res pa je, da so to priseljevanje vspodbujale leve vlade. Obstaja video posnetek, kako Fajonova prosi za politično podporo v EU, če ukine vizume za kosovarje. SD je trda levica, tako da je kristalno jasno, kdo za tem uvozom Albancev stoji.

      • Štajerka, in to, kar ste zapisali, je resnica. Oni si uvažajo Albance, zdaj pa od nevladnikov slišim pridušanje, da “prekleta vlada JJ” od njih po novem po 6 mesecih prebivanja v Sloveniji zahteva dokazilo o znanju slovenskega jezika. Mimogrede, moja albanska soseda je v Sloveniji povila že tretjega otroka, vmes se je naučila slovensko vsaj pozdraviti. Z zdravo, ne z dober dan, da ne bo pomote. Še vedno pa ne razume niti najosnovnejših vljudnostnih fraz. V našem bloku ta družina živi že vsaj osem let. Vse povedano.

        To je maslo trde udbokomunistične linije. Nagrajujejo jih s socialnimi transferji, ti pa jih vzvratno volijo. Za kar skrbi NVO mašinerija.

  3. Ljudje smo vedno bolj atomizirani, razlog pa je predvsem v tehnološkem razvoju.

    Ko se je pojavila televizija, je postala medij, okrog katerega se je vrtelo družinsko življenje. Nisi mogel k sosedu, če je pa gledal priljubljeno nadaljevanko, poročila, karkoli. Ni imel časa za pogovor. Ko je prišel internet in pametni telefoni, pa je razpadla celo družina, ki se je prej zbirala na kavču pred televizorjem. Vsi se najbrž še spomnimo ameriških nadaljevank, ki so se v glavnem dogajale na domačem kavču pred TV sprejemnikom. Po pojavu pametnih telefonov se vsak poglablja samo še v svoj svet, ki mu ga pričara ekran. Niso redki prizori, da fant in punca sedita na klopci v parku in buljita vsak v svoj pametni telefon. V New Yorku je večina ljudi samskih oziroma brez stalnega partnerja.

    Na podeželju je morda kje še drugače, ampak tudi podeželje se je urbaniziralo in ljudje se ne več obiskujejo kar tako brez razloga. Povratka nazaj ni, razen če sodobna znanstveno-tehnološka civilizacija propade.

  4. ‘Podeželje je kljub vsem napadom in praznjenju ena izmed zadnjih trdnjav, kjer skupnost in medsebojna povezanosti še živita.’

    Točno tako, komunisti tipa Pikalo ki je sedaj pameten, so trdo delali da bi oslabili podeželje, osnovno celico slovenstva. Tudi po osamosvojitvi so komunajzerji 25 let na 70 let podlage rovarili z družbenim inženiringom. Slovenijo so centralizirali v Ljubljano levi tajkuni in bivši partijci, kamor smo se prisiljeni voziti na delo, k njim na TLAKO. Dušo so prodali hudiču za 30 srebrnikov. Uničiti katolištvo Jezusovo Cerkev in navoziti tujo kulturo, to je njihov podli cilj in strast. Barabini, veliko bodo imeli za povedati na Sodni dan.

  5. Gorje komunistom in njihovim simpatizerjem, ki so zlohotno uničevali Jezusovo Cerkev. Sedaj jamrajo kako smo neenotni, nepovezani. Gorje jim če se ne spreobrnejo do Sodnega dne, ko bo prišla Božja roka velike Pravičnosti.

    In ne nasedajmo Pikalu. Kar pove kulturni marksist – levičar je treba obrnit na glavo in dobiš resnico. Kdo je uničeval skupnosti? Komunizem ima za sabo 100 miljonov nedolznih zrtev, ki so predstavljale trdne skupnosti!!

    Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini! Mt 10,28

  6. Po mojem se konkretno pri nas samo kažejo dejanski rušilni učinki totalitarizma. Kaj pa je bila Zveza pionirjev (ali Hitlerjugend ali Balilla) drugega kot orodje za razbitje družine in njenih vrednot ter ideološki nadzor ter pranje možgan otrokom in mladostnikom? To je generacija današnjih staršev, zraslih brez povezave na tradicijo, družino in vrednote. Potem se ni za čuditi..

  7. Bolj kot karkoli drugega nas obremenjuje nerazčiščeno dogajanje med in po drugi svetovni vojni.Kamorkoli prideš in odpreš to temo,se takoj ustvarita dva tabora.Moram reči,da tisti,ki poznajo to zgodovino le iz šolskih učbenikov in partizanskih filmov niso pripravljeni niti prisluhniti,kaj šele vsaj nekoliko spremeniti svoje videnje tistih časov.Od svojih prednikov so izvedeli kak zamegljen delček resnice,med drugim tudi zaradi skrbi za lastno preživetje.Saj veste,otrok bi v šoli kaj rekel, vi bi imeli pa težave,bolje,da nič ne ve.
    Vse to zelo obremenjuje čisto običajna družinska srečanja,včasih bi se jim najraje izognil,saj še vedno naletiš na mišljenje,da je to,kar se je zgodilo tvojim,prav.

      • Hočeš reči, da se udbokomunajzerski vnuki in pravnuki ne ubadate z grehi svojih starih staršev oziroma se trudite, da se vse zataşka. Jaz pa želim, da bi družina osem mojih pobitih po vojni lahko dostojno pokopala. In da se morilci vsaj pokesajo za zločine. Gamad, ki jih opravičuje in mirno živi naprej naj ne misli, da jim bomo potomci žrtev ploskali. Mi ne moremo naprej zaradi zločinov vaših dedov in prikrivanja teh zločinov s strani vaših fotrov in zdaj še naslednjih generacij. Tako da debelobertast, ne nakladaj.

  8. Oziraje se na dejstvo, da so večino časa v samostojni SI vedrile in oblačile leve vlade, je “balzam” za racionalno razmišljujočega, da Pikalo LDS in SD prišteva med neoliberalce…🤣

  9. Vsaka skupnost prinaša poleg zavezanosti tudi največje človeško udobje, tudi institucija nacizma je dovoljevala za večji del prebivalstva sitost, zasebno lastnino in pravni red, celo samoupravljanje s temelji marksizma je omogočalo neko zagotovljeno preživetje, ki ga v nabiralniški in pastirski skupnostii ni bilo. Ne omogoča pa več sodobna družba, da bi človek odrasel, zato vrešči tudi v času spolno zrelosti.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime