Človek – kralj ulice

dr. Andraž Teršek
6
Vir: Storyblocks

Koraki proti parlamentu. Opazim fotografa in nisem prepričan, če me je fotografiral. (Na večer mi je fotografijo prijazno poslal. Zahvalil sem se.) Dan je bil lep, uslužbenci v parlamentu, kot vselej, iskreno prijazni, spoštljivo naklonjeni in nezaigrano dobroželjni.

V prostorih, kjer ni kamer, sem videl prijaznejši obraz politike in poslušal nežnejše, spoštljive glasove. Vljudnost. Opravil sem, kar sem moral in sem lahko. Tak, kot sem. Tako, kot to počnem.

Pred odhodom domov sem spil kavo in kokakolo s tremi novimi znanci, poklepetal in morda stkal tri nova prijateljstva. Neizmerljivi privilegij naključja. Sprehodil sem se. Hodil sem … Posebnega dogodka pa ne bom pozabil.

Hvala za poduk. Za opomnik na tisto, na kar prepogosto pozabimo. Ker nismo dovolj pozorni. Ker smo preveč zagledani vase in v svoje vesoljno središče, v svoje miselne procese.

Hodim proti podhodu in razmišljam. Zamišljen sem. Opazim in pozdravim znanca, ki gleda stran. Morda je bil moj pozdrav neslišani šepet. Pospešim korak po stopnicah, ki vodijo v garažo. Še bolj zamišljen. Pozdravi me brezdomec. Enostavno pozdravi. “Lep dan vam želim” izgovori prijazno. Iskreno. Z nasmeškom. Skoraj ga nisem opazil. Odzdravim. Zadržim korak. Izgovorim enake besede. A ne zvenijo mi enako, kot njegove. Gledam ga. Ničesar ne vpraša. Ničesar ne pričakuje. To razberem z njegovega obraza. Nasmehneva se drug drugemu. Tri sekunde se mi zdijo daljše od treh sekund. Zmeden sem. Pogleda proti soncu. Mirno in še vedno z nasmeškom. Brezdomni človek, Kralj ulice. Še sam pogledam v sonce. Vidim svetlobo. Počutim se majhnega, sam sebi se zdim njegova senca.

Nadaljujem tja, kamor sem po predhodnem dogovoru namenjen. V mislih mi valovi butajo v izbrušene skale … Hvala vam, Gospod. Spoštovani Gospod, ki vam ne vem imena, Človek, Kralj ulice, brezdomec. Hvala Vam za pozdrav. Za štiri izgovorjene besede. Iskreno in prizanesljivo. Za nasmešek. Za pogled proti soncu. Hvala za poduk. Za opomnik na tisto, na kar prepogosto pozabimo. Ker nismo dovolj pozorni. Ker smo preveč zagledani vase in v svoje vesoljno središče, v svoje miselne procese. Polepšali ste mi dan. Tistih nekaj sekund, ko sva si zrla v oči, je nepozabnih. Spominjal se Vas bom. In poduka, za kaj gre in kaj je tisto, kar je pomembnejše od drugih reči – drugih nepomembnosti. Bolj pozoren bom poskušal biti na tiste reči, ki jim prepogosto pripisujemo prevelik pomen. In na tiste, ki ne smejo biti spregledane. Četudi je spregled nehoten. A to ni opravičilo. To je – vljudno povabilo k zaznavanju nepomembnosti in njihovemu odrivanju v zrak, kjer naj lebdijo. Da mi, lažje ali težje, a trdneje stojimo. Na tleh.

Vstopil sem v meni tujo paralelno resničnost, iz nje izstopil, skoraj breztežno, in se hitro vrnil v družbeno realnost. In domov. Pisal sem, odpisoval, bral in tekel. Bojda bom pred jutrom tudi zaspal. A kje bo spal Gospod, Kralj ulice, brezdomec …

6 KOMENTARJI

  1. Take zgoodbe so njega dni pod vplivom hormonov objavljali na literarnem krožku razštelani petošolci, ki niso vedeli, kaj se z njimi dogaja.

    Navijam za Barbaro Zobec.

  2. Lepo, dr.Teršek! Tudi meni se podobne reči dogajajo. Prav hudo mi je, ker nisem v vaši koži, koži uglednega pravnika z velikim srcem. Kaj vse bi lahko postorila, ko bi bila Vi !!?Trudim se po svojih močeh, volim stranke, ki jim je pravna država cilj in ustava vrhovni zakon. Želim prispevati k zdravju naše zblojene družbe. Prispevati z udeležbo, dejanji, ne z besedami.Morda pride čas, ko ne bo več ulica imela svojih kraljev, ampak vsak teh kraljev svojo ulico, kjer bo stanoval na toplem in bo jedel svoj zasluženi kruh. Za to se zavzema stranka, ki jo volim.

  3. Spoštovani dr. Teršek, vse dobro o vas. Vseeno pa se mi ne zdi ravno primerno, da se tik pred izborom (vemo, kam) prav zdaj delate tako finega, čutečega, človeškega.

    • A dejte no, dr. Tersek veš cas pronicljivo piše, človeško in hkrati strokovno, spremljam ga pa že vrsto let. Tako da nima veze to s tem ker kandidira za ustavnega sodnika.
      Tudi v času koronarazmer je pokazal cloveskost za razliko od mnogih politikov in strokovnjakov ki niso znali drugega kot ustrahovati, panicariti. Človeku pa je najhujši sovražnik ravno strah.

  4. Štiri prijazne besede in neizpolnjeno pričakovanje tistega, ki jih, je izrekel, vendar dovolj za s čustvi nabito zgodbo.

    Tudi mene je tam nekje pri Tromostovju prijazno ogovoril “kolporter” Kralja ulice. Sregovoril je več kot štiri besede in prodajal je en sam izvod te nepogrešljive revije. Izročil sem mu denar, edinega izvoda Kralja ulice, ki ga je imel v roki, pa nisem dobil, ker ga mora, kot mi je prijazno pojasnil, prodati še drugim kupcem.

    “Spoštovani Gospod, ki vam ne vem imena, čeprav vas skoraj vsakokrat srečam, ko se mudim v nekoč slovenski Ljubljani, Človek, Kralj ulice, brezdomec. Hvala Vam za pozdrav. Za večkot štiri izgovorjene besede. Iskreno in prizanesljivo. Za nasmešek. Za pogled proti soncu. Hvala za poduk. Za opomnik na tisto, na kar prepogosto pozabimo. Ker nismo dovolj pozorni. Ker smo preveč zagledani vase in v svoje vesoljno središče, v svoje miselne procese. Polepšali ste mi dan. Tistih nekaj sekund, ko sva si zrla v oči, je nepozabnih. Spominjal se Vas bom. In poduka, za kaj gre in kaj je tisto, kar je pomembnejše od drugih reči – drugih nepomembnosti. Bolj pozoren bom poskušal biti na tiste reči, ki jim prepogosto pripisujemo prevelik pomen.”

    Toda do svojega plačanega izvoda Kralja ulice bom pa prihodnjič le skušal priti. Ne bom gledal v sonce, ki bi me zaslepilo, da bi spet ostal brez denarja in brez Kralja ulice.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime