Civilna inicativa Združeni starši: "Obstoj koalicije je bil postavljen pred spoštovanje pravne države." (2. del)

Nadaljujemo s pogovorom z dvema vidnejšima članoma zelo uspešne civilne iniciative Združeni starši: Mojco Košič, mamo dveh otrok v Montessori osnovni šoli v Ljubljani, kjer deluje tudi kot predsednica sveta staršev in pa Markom Balažicem, očetom treh otrok, od katerih se dva šolata v Osnovni šoli Alojzija Šuštarja.

V prvem delu intervjuja smo se pogovarjali o začetkih civilne iniciative, njihovem organiziranju ter dejavnostih glede ZOFVI-L, ki bi poslabšal neustavno situacijo v Sloveniji glede osnovnega šolstva.

Civilna iniciativa Združeni starši si prizadeva za enako obravnavo otrok v vseh šolah ter spoštovanje odločbe ustavnega sodišča, ki zagotavlja enako financiranje vseh javno veljavnih programov v slovenskih osnovnih šolah.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Boste proaktivno pristopili k nastajanju nove zakonodaje na tem področju, čakali na naslednje korake vlade in ministrstva?

Mojca: Želimo si biti proaktivni in bomo pripravili določene svoje predloge.

Marko: Težko je napovedati, kako se bo situacija razvijala naprej. Kot sem že omenil (op. a. v prvem delu intervjuja) imamo nerazrešeno odločbo na Ustavnem sodišču, ki jo čakamo že dlje časa. Drugi element v tem dogajanju pa predstavlja predlog SDS, ki je bil vložen zelo kmalu po padcu originalnega predloga ministra Pikala. Parlament bo o tem odločal predvidoma konec septembra. Dvomim pa, da se bo zadeva razrešila kmalu, vsaj glede na dosedanje izkušnje. Cela stvar se vleče že 15 let in z ozirom na nezmožnost konsenza med političnimi strankami bi verjetno najbolj učinkovito presekali ta gordijski vozel tako, da bi sami vložili zakon. Nameravamo pa se vključiti v proces priprave nove bele knjige na področju izobraževanja, ki ga začenja pristojno ministrstvo.

Žalostno je bilo, da so nekateri kljub strinjanju z našim stališčem postavljali obstoj koalicije pred spoštovanje pravne države.

Omenili ste razgrete glave. Vas je odnos odločevalcev, ministrstva itd. presenetil? Kakšno je bilo sodelovanje, ko so se kamere ugasnile?

Marko: Dialog in sodelovanje je z veliko večino deležnikov potekal zelo dobro, imeli smo korekten odnos. Celo na koalicijski strani so bili zelo razumevajoči do situacije. Žalostno je bilo edino to, da so nekateri kljub strinjanju z našim stališčem postavljali obstoj koalicije pred spoštovanje pravne države. To se mi zdi do določene mere sprevrženo in take izjave so zaskrbljujoče. Civilna iniciativa je v tem primeru varovala integriteto Ustavnega sodišča, kar bi morala samoiniciativno storiti tako izvršna kot zakonodajna oblast. Sprevrženo sploh, ker so vlado in poslance na spornost zakona opozarjale lastne pravne službe in velik del pravne stroke.

Kot rečeno, pa so pogovori potekali na primerni ravni. Edino, kjer bi lahko očitali nekaj arogantnosti, je bilo ministrstvo za šolstvo zaradi svojega načina komuniciranja. Pa ne ciljam le na ministra, ampak državne sekretarje. Ne gre, da na parlamentarnem odboru počasi prebiraš zakon in vehementno podučuješ poslance in zainteresirano javnost. To je podcenjujoče. Poleg tega ni nujno, da bi sodišče odločilo v skladu s komentarjem državne sekretarke, ki je de facto politična funkcija, sploh ker je bila dikcija zakona precej drugačna od tega, kar so predstavljali v javnosti.

Mojca: Celoten zakon je bil napisan tako, da je bilo možnih veliko interpretacij. Pojavljale so se določene bojazni in celo interpretacije zakona, po katerih bi se lahko ukinila zasebna pobuda na področju šolstva. Z ločenimi pismi so se ravno zaradi teh skrbi oglasili vrtci in visoke šole. Po nekaterih interpretacijah bi lahko s sprejetjem zakona s 1. septembrom izgubile javno veljavnost programa celo vse zasebne gimnazije v Sloveniji. Prav tako ni bilo jasno, kaj bi se zgodilo z glasbenimi šolami. To so bila vprašanja, na katera starši nismo znali odgovoriti in smo jih usmerjali na ministrstvo.

Marko: Največja težava predloga zakona ni bilo vprašanje financiranja, ampak definiranje javne veljavnosti programa na novo, kar bi potegnilo za seboj velike posledice. Če bi verjel v zarote, bi dejal, da so želeli, da se celotna bitka vrti izključno okoli vprašanja financiranja. Na denarju in strahu tudi najlažje mobilizirajo javnost. Če bi bil zakon sprejet, bi Ustavno sodišče verjetno naknadno zahtevalo popravo člena o financiranju, ostale škodljive določbe zakona, ki bi uzakonile monopol, pa bi ostale. Zato je bilo pomembno, da je zakon padel.

Kako, kot iniciativa, ki je združila veliko mavrico staršev, gledate na slovenski šolski prostor in na politiko, ki se ukvarja z njim? Velikokrat slišimo o uvrstitvah na številnih lestvicah, pobranih nagradah itd.

Marko: Nedržavne šole prinašajo bogatitev šolskega prostora, saj v sistem vnašajo nekaj notranje konkurenčnosti ter omogočajo poglobljeno ukvarjanje z različnimi vzgojnimi pristopi. Na ravni ravnateljev je sodelovanje med državnimi in nedržavnimi osnovnimi šolami že danes zelo dobro. Učitelji krožijo, se seznanjajo z različnimi pristopi ter pridobljene izkušnje pri svojem delu s pridom uporabljajo. Ta komunikacija deluje v obe smeri. Če bi ta prostor popolnoma zaprli oz. ustvarili monopol, bi sistem začel stagnirati. Težava monopola je namreč v tem, da postaneš čez noč najboljši na vseh lestvicah, saj nimaš konkurence.

Mojca: Zelo radi merimo uspeh učencev z raznoraznimi testi itd., vendar pa ocene na teh testih otroku ne bodo dale tistega, kar potrebuje, da lahko zaživi kot odrasel posameznik v družbi ter da je v življenju srečen in zadovoljen. Uspešna in razvojno naravnana podjetja te na razgovorih ne sprašujejo, kakšne ocene si imel ali kakšne rezultate si dosegel na testih. Danes podjetja iščejo ljudi, ki so sposobni najti kreativne rešitve, so samoiniciativni, proaktivni, imajo odlične sposobnosti delovanja v skupini, razmišljajo izven okvirjev, ipd. Memoriziranje podatkov danes ni več aktualno. Pomembno pa je povezovanje znanja, ki si ga pridobil tekom šolanja na načine, ki prinašajo nove dimenzije razmišljanja in ustvarjanja novih konceptov.

Danes podjetja iščejo ljudi, ki so sposobni najti kreativne rešitve, so samoiniciativni, proaktivni,  imajo odlične sposobnosti delovanja v skupini, razmišljajo izven okvirjev, ipd.

Ocenjujete, da nas še čaka renesansa nedržavnih šol? Mislite, da bi morebitna ureditev neustavne situacije prinesla velik porast nedržavnih šol?

Marko: Dvomim. Te renesanse ni bilo v 30 letih in je tudi sedaj ne bo. S 100 % financiranjem javno veljavnega programa ne bi odprli nobene Pandorine skrinjice.

Mojca: Da, od leta 1991 imamo 6 nedržavnih osnovnih šol. Ustanoviti šolo ni lahko.

Marko: Vsakomur, ki pravi, da bomo dobili poplavo teh šol, pravim, naj jo skušajo ustanoviti. Stvar niti približno ni tako preprosta, kot se sliši. Tega ne moremo primerjati na primer z zasebnimi ambulantami v zdravstvu. Rast šol je organska. Mora biti vpeta v okolje, prepričati mora starše, da jo podprejo in ji zaupajo svoje otroke. Poleg tega gre že po zakonu za nepridobitno dejavnost. Te, ki se danes ukvarjajo s tem, lahko označim za zanesenjake, ki dojemajo vzgojo in izobraževanje za svoje poslanstvo.

Mojca: Takih posameznikov v Sloveniji ni veliko. Ljudje, ki se za tako pot odločijo, dejansko dajo svoje življenje za to, da taka šola zaživi. Na tem področju je veliko regulacije in nadzora, kar je prav, saj gre za občutljivo področje vzgoje in izobraževanja. Ampak na koncu dneva govoriti, da bo takih šol še veliko, ni realistično. Obenem velikokrat slišimo očitek, da nedržavnih šol ni v manjših krajih. In pri vseh regulacijah ter pri finančnem zalogaju vodenja take šole je jasno, da potrebuješ dovolj vpisa, da ostaneš nad vodo.

Ker ste ravno omenili problematiko podeželja. To je eden izmed izzivov slovenskega šolstva – kako zagotoviti osnovno šolo po podeželju in ne zapirati preveč šol.

Marko: Da, to je gotovo eden izmed velikih izzivov in model nedržavnih šol bi lahko uporabili za iskanje rešitev. Pri državnih šolah za stroške infrastrukture in investicije poskrbi občina, medtem ko ministrstvo pokriva plače učiteljev. Pri nedržavnih, ki izvajajo javni program, pa za infrastrukturo skrbi zasebnik. Ob vprašanju, ali v kakem manjšem kraju v Sloveniji zapremo šolo, saj si je občina ne more privoščiti, bi lahko ministrstvo to možnost ponudilo staršem ali civilni družbi in dejalo: »Mi plačamo učitelje in bdimo nad programom, vi pa poskrbite za infrastrukturo«. Sploh, ker so namenske stavbe že zgrajene.

Verjamem, da bi prenekateri starš o tej možnosti dobro razmislil in bil pripravljen kriti tudi dodatne stroške, saj bi se tako otroci lahko šolali bližje domu, to bi olajšalo družinsko logistiko. Vse te možnosti so vredne razmisleka in ministrstvo bi lahko pristopilo k reševanju tega problema preko preučitve dobrih praks, ki že obstajajo. Če se šolamo samo v središčih, povzročimo praznjenje lokalnih okolij.

Šolski sistem se ni bistveno spreminjal zadnjih 100 let. Zgrajen je bil za potrebe industrijske družbe, ne pa za družbo kot je danes, za katero so značilne hitre spremembe in kateri se je potrebno stalno prilagajati.

Glede na to, da ste s civilno iniciativo na nek način postali referenčna točka za nedržavno šolstvo ter vas podpira tudi veliko staršev v državnih šolah. Kaj vidite, da bodo prihodnji največji izzivi?

Mojca: Šola, ne glede na to ali je vladna ali nevladna,  bi morala iti v korak z družbo. Šolski sistem se ni bistveno spreminjal zadnjih 100 let. Zgrajen je bil za potrebe industrijske družbe, ne pa za družbo kot je danes, za katero so značilne hitre spremembe in kateri se je potrebno stalno prilagajati. Pomnjenje podatkov je vedno manj pomembno. Po drugi strani je nevroznanost izjemno napredovala, študije in raziskave o razvoju človeških možganov so dostopne vsem in v njih najdemo mnogo odgovorov, kako se otroci najbolje učijo. Zakaj vsega tega šolski sistem ne posvoji, zakaj se ne upošteva najnovejših raziskav? S šolo pripravljamo otroka za življenje, ne polnimo zgolj njegove glave s podatki, temveč ga naučimo, kako te podatke uporabi. Vzgoja v samostojne, odgovorne posameznike, ki vsak s svojimi talenti in sposobnostmi doprinese k družbi bi tudi moral biti cilj izobraževanja.

Marko: Treba bo zasnovati sistem, ki bo trajnostno vzdržen. Zadnja finančna kriza je močno zarezala v šolstvo, po nekaterih primerljivih podatkih v Sloveniji celo najbolj znotraj EU. Varčevanje se pozna v državnih in nedržavnih šolah, saj so denimo plače učiteljev podvržene kolektivnim pogodbam. Če ministrstvo nameni manj denarja za učitelje v državni, ga manj prejmejo tudi učitelji v nedržavni. Take stvari se ne bi smele dogajati.

Sistem mora biti imun na zunanje vplive, do česar pa po mojem mnenju lahko pridemo le z odprtostjo šolskega sistema in zmožnostjo hitrega prilagajanja najnovejšim trendom. Seveda preudarno in z uporabo zdrave pameti. Pri vzgoji prihodnjih generacij ne bi smeli varčevati.
[do_widget id=podcast-playlist-3]