Čisto nič me ni zmotilo, da je Golob s seboj v Bruselj peljal tudi sina. Zakaj bi me?



Odkar državljani večino prostega časa sedimo na družabnih omrežjih kot kure na jajcih in izražamo mnenja o tem in onem, se včasih zdi, kot da se moramo vtikati v vsako mačjo dlako, drugače nismo zdravi. Kje so časi, ko smo se ob vročih popoldnevih, kakršne imamo to poletje, raje ulegli v senco, zadremali, se z otroki igrali človek ne jezi se ali pa, ne boste verjeli, zagrnili rolete in se imeli radi.

Komentiranje čutimo že kot nekakšno državljansko dolžnost. A politični navijači so hujši kot nogometni. Verjemite!

Te dni smo obilo polemizirali o politikih, rdeči preprogi, plesanju po njej.

Hočeš – nočeš, državljani se pogosto jezimo na medije, saj so postali čez noč jako sramežljivi in aktualno vlado raje hvalijo, kot kritizirajo. Ti šment! Na račun prejšnje so nas zasipavali s pikantnimi podrobnostmi, o ta novih pa vemo praktično manj, kot nič. Največkrat se celo zdi, da so novinarji pozabili ušesa in svojo radovednost doma – na nočni omarici, preden so odhiteli v službo!

Sem in tja pa vseeno kaj pricurlja izza visokega, zacementiranega zidu, s katerim so se ogradili tisti, ki imajo v rokah škarje in platno.

V nedeljo so se zgodile ''kisle kumarice''. Peter Jančič je na Siolu med drugim zapisal, da je premier vzel s seboj v Bruselj, na ''evropski vrh'', tudi najmlajšega sina. Med državljani je završalo! »Nemogoče!«je vzkliknila soseda Mica, in to potem, ko je na twiterju prebrala, da se bodo naši v Bruslju borili kot tigri, da se Bosni in Hercegovini podeli status kandidatke za članstvo v Evropski uniji. Kdo bo pazil na otroka?
Ko tole pišem, mislim na premierja in če po pravici povem, se mi smili. Če bodo novinarji tudi njemu tako skakali po glavi, kot so Pivčevi, mu bo trda predla.

Ko tole pišem, mislim na premierja in če po pravici povem, se mi smili. Če bodo novinarji tudi njemu tako skakali po glavi, kot so Pivčevi, mu bo trda predla. Kar vidim naslove v medijih: Kdo je sina pripeljal na letališče v Sloveniji in kdo ga je prišel iskat na letališču v Bruslju in ga odpeljal do hotela? Kdo je skrbel zanj, medtem ko je oče sedel na številčnih sestankih? Za koliko je bilo varovanje dražje glede na število oseb? Kdo in za koliko je bil z otrokom v času odsotnosti? Gospod premier, kje imate račune? Čisto vse, tudi tistega za žvečilni gumi in za sladoled, lepo prosimo!

Izkušnje so me naučile, da bo lahko zelo hudo, če ne bo pojasnil tako, kot se bo zdelo javnosti prav.

Prosto po Aleksandri Pivec: Komisija za preprečevanje korupcije mu bo očitala kršitve integritete, z njim se bodo ukvarjali kriminalisti, doletela pa ga bo tudi ovadba. Ljudstvo pa bo začelo skandirati, naj nemudoma odstopi.

Premier je včeraj, v ponedeljek, v izjavi za medije dejal, da bo na službenih potovanjih družina še naprej ob njem, da pa mu je popolnoma jasno, da mora stroške zanjo poravnati sam, s čimer nima nobene težave. Lep govor, priznam, le računov za malega ni bilo videti.

Čisto nič me ni zmotilo, da je Golob s seboj v Bruselj peljal tudi sina. Zakaj bi me? Ko se je vrnil z napornih pogajanj, ga je v hotelski sobi čakal nekdo, ki mu je najbližji. Sta se pogovarjala, igrala šah, gledala televizijo, je premier sinu razkazal Bruselj? Njuna stvar! Upam le, da sta se imela lepo.

Pričakovano in – kar se mene tiče – celo zaželeno je, da imajo vodilni politiki družine. Pa ne zgolj zato, da bi imeli v rumenem tisku o čem pisati! Družina nudi vsakemu človeku, tudi politiku, oporo, moč in zavetje v trenutkih, ko ne gre vse tako, kot bi moralo. Razumevanje, toplina in ljubezen pomagajo, da so pri svojih nastopih, komuniciranju z državljani in morda tudi pri težkih (usodnih) odločitvah bolj človeški in manj togi.
Naj se ve, kdo od bližnjih lahko spremlja premierja in druge visoke politične predstavnike na službenih potovanjih, kdo krije stroške, komu je treba predložiti (pokazati) račune in kdo tudi odgovarja za varnost teh spremljevalcev.

Že zaradi politične higiene pa bi bilo prav, da zakonodajnopravna služba Državnega zbora reče kakšno na to tematiko. Nobena vlada ni večna, vsaj v demokraciji ne, in lahko se zgodi, da se pri naslednji ne bodo uporabljali enaki vatli, kot se pri tej, ki jo imamo.

Naj se ve, kdo od bližnjih lahko spremlja premierja in druge visoke politične predstavnike na službenih potovanjih, kdo krije stroške, komu je treba predložiti (pokazati) račune in kdo tudi odgovarja za varnost teh spremljevalcev.

V Hollywoodu so posneli nešteto filmov o ugrabitvah otrok, tudi predsednikovih, pa ne bi bilo ravno prijetno, če bi se zaradi šlamparije kaj podobnega zgodilo tudi pri nas. Zelo boleče pa bi bilo odgovarjati tudi na vprašanja, kdo je kriv, ker ni bilo poskrbljeno za varnost tako, kot bi moralo biti.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki