Čezmejno zdravstvo bi lahko bilo ključni dejavnik pri odprtju pogodb EU

vir: freepik.com

Zdravstvena politika je v središču zahtev za reformo pogodb EU, potem ko so poslanci Evropskega parlamenta pretekli četrtek izglasovali, da voditelji EU ustanovijo ustavno konvencijo za ponovno odprtje pogodb EU.

Poslanci so zahtevali tudi odpravo soglasja na področjih, kot so sankcije in izredne razmere, ter vzpostavitev enotnejše EU na področju zdravja, energije, obrambe, socialne in gospodarske politike.

Sprememba pogodbe je bila eden od glavnih predlogov, ki je produkt medinstitucionalnega boja za moč v senci Konference o prihodnosti Evrope (CoFoE), poskusa posvetovalne demokracije EU, ki je potekal zadnje leto.

Zdravje je lahko glavno gonilo

Predsednica Evropskega parlamenta Roberta Metsola je pred kratkim v intervjuju povedala, da bi tema zdravja lahko pomagala prepričati vse države članice, da se odločijo za spremembo pogodbe.

Po tem, kar so državljani doživeli med pandemijo covida-19, bi se morala Unija na to temo odločno odzvati, je pojasnila Metsola.

“To bodo sprejele vse države članice, tudi tiste, ki so rekle, da ne želijo spremembe pogodb,” je dejala predsednica. Metsola se je sklicevala na skupino 13 držav, ki so v začetku maja v pismu nasprotovale spremembi pogodb, ki je po njihovem mnenju “prezgodnja” in tvegana, ko se EU sooča s številnimi krizami. Kljub Metsolinim pripombam so bile države članice EU doslej zelo previdne pri dodeljevanju večjih pristojnosti EU na področju zdravstvene politike.

Namreč, neformalni dokument Bolgarije, Hrvaške, Češke, Danske, Estonije, Finske, Latvije, Litve, Malte, Poljske, Romunije, Slovenije in Švedske o izidu konference o prihodnosti Evrope in nadaljnjih ukrepih po njej je do določene mere ohladil federalistične tendence bruseljskih vrhov.

Več o Macronovem načrtu in večtirni Evropi smo pisali na tej povezavi.

Pristojnost EU na področju zdravja in solidarnost EU

Ena od ponudb Evropske unije za izboljšanje zdravstvenega varstva je bila direktiva o pravicah pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu iz leta 2013. Ta nazorno prikazuje, kako daleč je Evropa še vedno od resnične usklajenosti na področju zdravstvene politike in inovacij.

V skladu s pravili EU je državljanom z direktivo o čezmejnem zdravstvenem varstvu zagotovljena pravica do dostopa do zdravstvenih storitev v kateri koli državi znotraj bloka. V praksi pa so podvrženi številnim omejitvam in birokratskim oviram. V vseh državah članicah, razen v sedmih, morajo pacienti za dostop do zdravstvenih storitev v tujini pridobiti predhodno odobritev iz svoje matične države.

Nova pravila so bila zasnovana tako, da pojasnjujejo in krepijo pravice državljanov do izbire, kje in v kakšnih okoliščinah bodo iskali zdravstveno oskrbo. Učinkovitost direktive je odvisna od sodelovanja držav članic na ravni EU.

Vendar pa državljani EU le redko izkoristijo svojo pravico do zdravljenja v bolnišnicah v drugih državah znotraj bloka, kaže poročilo o tej temi, ki ga je objavila Evropska komisija maja letos. Obenem pa morajo biti vzpostavljene zadostne varovalke, ki bodo ščitile nacionalne zdravstvene sisteme pred morebitnim izkoriščanjem.

Več podpore za več kompetenc na področju zdravja

Pomanjkljiva pripravljenost EU na začetku pandemije je spodbudila vrsto pobud, ki bodo uvedene v okviru Evropske zdravstvene unije, načrta Evropske komisije, s katerim naj bi evropski zdravstveni sistemi postali trdnejši in bolj pripravljeni na prihodnje krize.

To vključuje ustanovitev Evropskega organa za pripravljenost in odzivanje na izredne razmere v zdravstvu (HERA), vzpostavitev evropskega zdravstvenega podatkovnega prostora, prihodnjo revizijo farmacevtske strategije EU ter okrepitev pooblastil Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) in Evropske agencije za zdravila (EMA).

“Da bi to [priporočila] dosegli, državljani menijo, da bi bilo morda treba zdravje uvrstiti v deljeno pristojnost držav članic in EU, tudi če bi to pomenilo spremembo pogodbe,” je marca dejal Maroš Šefčovič, podpredsednik Evropske komisije in predsednik delovne skupine Odbora regij za zdravje.

Medtem ko je komisar Maroš Šefčovič udeležencem konference CoFoE pojasnjeval zapletenost spremembe pogodbe, je veleposlanik državljanov v delovni skupini za zdravje Nicolas Moravek dejal, da “moramo vsaj poskusiti”, če to želijo državljani.

Sprememba pogodb malo verjetna, vendar EU še vedno lahko naredi veliko

Prvič, začeti pogajanja o pogodbah je kot odpreti Pandorino skrinjico – in po besedah komisarja Šefčoviča Evropska unija še vedno okreva po zadnji spremembi pogodbe.

Drugič, države članice ohranjajo svoje pristojnosti blizu. Na splošno se zdi začetek pogajanj o spremembi pogodb … malo verjeten. Edino obljubo je dal Šefčovič, ki je dejal, da bo Komisija spremljala dogajanje in “storila vse, kar je v njeni moči”, da se želje državljanov vključijo v delovni program za naslednje leto.

Zdravstvena priporočila so bila oblikovana tudi v sklopu Konference o prihodnosti Evrope in zajemajo obširne tematike ter jasne izzive za Evropsko unijo in njene institucije. Prvi predlog o zdravi hrani in zdravem načinu življenja vključuje “dostop do zdravih in cenovno dostopnih živil za vse Evropejce, kako doseči minimalne standarde kakovosti hrane ter manj antibiotikov in drugih zdravil”.

EU je na tem področju že dejavna, vendar nedavna priporočila Evropske agencije za zdravila (EMA) o tem, katere protimikrobne snovi naj se uporabljajo izključno za zdravljenje ljudi v boju proti protimikrobni odpornosti (AMR), niso bila dobro sprejeta na vseh področjih.

Drugi predlogi vključujejo močno zdravstveno varstvo z evropsko zdravstveno podatkovno bazo, programe za naložbe v zdravstvo, preprečevanje prevelikega dobička zasebnih akterjev na področju zdravstvenega varstva ter obravnavanje zdravstvenega varstva v širšem kontekstu z večjim razumevanjem psihološkega področja, več pobudami, kot je teden zdravja, in enakim dostopom do zdravstvenega varstva z obravnavo zdravstvenega varstva kot pravice.

Predloge, kot sta enak dostop do zdravstvenega varstva in več naložb vanj, spodbujajo poslanci Evropskega parlamenta, ki so v začetku marca letos potrdili svoje samoiniciativno poročilo o polni uporabi kohezijske politike za odpravo neenakosti na področju zdravja na celini.

Izzivov je dovolj znotraj veljavnih pogodb
Vsi ti izzivi zahtevajo, da institucije EU te odgovornosti jemljejo resno. Kajti medinstitucionalni boj za prevlado ideoloških idej ne sme stati napoti reševanju težav, ki jih Evropska unija v luči načela subsidiarnosti lahko rešuje. Namreč Evropska unija ima veliko izzivov pred seboj in odgovornosti že znotraj veljavnih pogodb in širitev teh pooblastil je bolj stvar videnja vrednostne in ideološke usmeritve kot pa reševanje ključnih težav.

Evropski parlament je vedno pripravljen sprejeti najbolj ambiciozna priporočila. Saj si nenehno prizadeva za ambiciozne institucionalne spremembe. Prvi korak je že naredil z ustanovitvijo pokonferenčne konvencije. Prizadevanja za nadnacionalne pristojnosti gredo z roko v roki s povečevanjem lastne moči.

Poleg tega je obe instituciji in precej blaženo Evropsko komisijo združila skupna osredotočenost na proces in njuno vlogo v njem. Ne pozabimo, da je konferenca izgubila eno leto zaradi smešnega nesoglasja o tem, kdo bo predsedoval, pri čemer je bila pandemija uporabljena kot priročna dimna zavesa. Tako je zapletena institucionalna ureditev konference predstavljala kompromisno rešitev v slogu EU. Konferenca ni razrešila nobenih sporov, temveč je le odložila odločanje.

Vedno večja moč institucij v centru z vedno manjšo močjo nacionalih držav nas pelje po poti še večje centralizacije in odločanja daleč od ljudi. Obenem pa povečuje moč večjih držav, saj njihovi državljani v nazivno nevtralnih vlogah prevladajo v teh istih institucijah. Zato pa so pri nasprotovanju spremembam evropske pogodbe stopile skupaj male države proti velikim in delitev pri tem ni več vzhod-zahod.

 

5 komentarjev

  1. Zdravstvo naj bi postalo vzvod centralizacije upravljanja EU. Pandemija je bila generalka za to. Dejansko je bila pandemija celo generalka za zaenkrat utopični projekt centralizacije upravljanja na svetovni ravni, kajti Svetovna zdravstvena organizacija je med pandemijo že nastopala kot nekakšno svetovno zdravstveno ministrstvo, ki so se mu pokoravale skoraj vse države sveta. Med pandemijo so se pojavile celo ideje, ki so cilj globalistične elite, da bi zaradi pandemije v okviru OZN oblikovali začasno svetovno vlado, ki bi na globalni ravni koordinirala ne le strageijo spopadanja s pandemijo, temveč tudi druge vidike, ki naj bi zahtevali globalno usklajevanje.

    Isto metodo uporablja tudi Bruselj. Prevzeti skuša čim več prostojnosti, ki jih imajo sedanje države članice z utemeljitvijo, da je potrebna širša koordinacija in centraliziran pristop k reševanju določenih problemov, kar naj bi prispevalo k večji učinkovitosti njihovega reševanja.

    Seveda je veliko vprašanje, ali bi centralizacija upravljanja prispevala k večji učinkovitosti. Zakonodajna in izvršna politična moč bi se koncentrirala v Bruslju, nacionalne države pa bi postale le nekakšne lokalne administrativne enote – kar so že itak v veliki meri.

    Če pogledamo izkušnje iz pandemije: Evropska komisija je je izvedla centralizirano nabavo cepiv po tajnih pogodbah, do katerih ni imel dostopa nihče izven kroga zaupnih uradnikov EK. Ko je skupina poslancev Evropskega parlamenta zahtevala, da jim EK dostavi besedila pogodb, ki bi morala biti dostopna javnosti, jim je EK dostavila liste papirja, kjer je bilo praktično vse besedilo pogodb počrnjeno in nečitljivo – cenzurirano. Je to v skladu s transparentnostjo delovanja oblastnih organov, kar naj bi bila ena od t.i. evropskih vrednost?

    Glede na to, da je vedno več informacij, da so Pfeizer in druga farmacevtska podjetja vedela, da imajo cepiva številne stranske učinke, med drugimi tudi zmanjšanje imunske sposobnosti, je očitno, da so te pogodbe tajne zato, ker so udeleženci vedeli, da sklepajo za prebivalstvo tvegane posle, o tem pa niso hoteli obvestiti javnosti.

    Pfeizer je za desettisoče strani dokumentacije o cepivu dosegel, da bi bilo to gradivo dostopno javnosti šele čez 70 let. Nekaj malega od te dokumentacije pa je pricurljalo v javnost in dejstva so zaprepaščujoča, saj kažejo, da je cepljenje z nepreizkušenim in potencialno nevarnim cepivom dejansko predstavljalo množičen medicinski poskus, ki je v nasprotju z medicinsko etiko in prepovedan z različnimi mednarodnimi konvencijami.

    Pandemija je bila centralistično in s trdo roko vodena iz OZN, natančneje Svetovne zdravstvene organizacije, in s strani Evropske komisije ter pristojnih zdravstvenih institucij EU. Rezultat je ta, da je bil v zvezi s pandemijo zatrta vsaka strokovna in laična razprava o njej. Države so bile postavljene pred izvršena dejstva brez kake strokovne in laične razprave, prav tako njihovo prebivalstvo.

    Pandemija je bila za globalistično zahodno elito dobrodošla vaja, kako je mogoče zmanipulirati in brez ugovora obvladovati ljudi. Metodologijo podrejanja ljudi brez ugovora je seveda mogoče prenesti tudi na druga področja, kar se že dogaja: migracije, podnebna politika, LGTB ideologija, vojna v Ukrajini …

    Skratka: Huxleyev Krasni novi svet ni več tik za vogalom, temveč je že tu.

  2. Vsak EU drzavljan itak gre lahko kjerkoli k zdravniku ali v bolnisnico. V tem ni nobenega problema.
    Problem je edino pri njegovi zdravstveni zavarovalnici, ce bo placala storitev ali ne.
    To je vse kar pise zgoraj med vrsticami.
    Tu ni kaj usklajevat. Gre za ceno storitve, ki je npr. v Nemciji lahko bistveno razlicna od tiste v SLO. Ni prevec verjetno, da bo slovenska zavarovalnica placevala visjo nemsko ceno in bo zato morala povecati prispevne stopnje v SLO. Pa tudi ni pricakovati, da bodo nemski zdravniki delali za manj denarja, ce bodo zdravili Slovenca.
    Kvadratura kroga je torej kdo bo kril razliko cen.

  3. Medsebojno pogodbo lahko popravijo samo članice EU – nacionalne države. Bruslej jih zaenkrat še ne more prisiliti v to, čeprav dela vse v smeri, da bi bruseljska birokracija imela v rokah čim več vzvodov realne politične moči. Prizadeva si za nekakšne Združene države Evrope po zgledu ZDA.

    Evropo bo kmalu udarila kriza, kakršne po 2. svetovnoi vojni ni bilo. Priomanjkovalo bo energentov, ki bodo dražji, prav tako hrana hrana in vse drugo – razen če se ne zgodi čudež in bo Evropa obrnila hrbet ameriški militantni politiki in se spravila z Rusijo.

    Kako se bodo članice EU odzvale na splošno krizo in draginjo, je veliko vprašanje. Toda zelo verjetno je , da se bo prebudil nacionalni egoizem, evropska solidarnost pa se bo razblinila. Ko se bo zaslišal klic: Reši se, kdor se more! bo lahko tudi konec sedanje EU ali vsaj sedanje oblike EU, ko si Bruslej prisvaja vedno več političnih pristojnosti, ki so nekoč bile v domeni nacionalnih držav. Morda bi bilo bolje, da je EU le gospodarska povezava in ne politična s centralnim upravljanjem iz Bruslja.

Komentiraj