Čez zlati most. 100-letnica Prekmurja. Klasično slovensko, neznačilno svetovljansko.

avtor: Martin Nahtigal
POSLUŠAJ ČLANEK

[gallery_media_slugs=img_20190817_164908.jpg,img_20190817_164827.jpg,img_20190817_190906.jpg,fb_img_1566065104476.jpg]



Priprave na praznovanje 100-letnice pridružitve Prekmurja slovenski matici so spremljale številne polemike in razhajanja med političnimi krogi. Največje tendence so bile na levici, ki si je preko lokalnega SD-ja in s pomočjo nekdanjega predsednika Milana Kučana želela prevzeti pobudo nad praznovanjem.

Kot osameli hrast sredi planjav pa je jim je na poti stal dušni pastir Prekmurja, soboški škof dr. Peter Štumpf, ki je želel ob praznovanju stoletnice pridružitve osvetliti tudi pomembnost narodno buditeljskih duhovnikov v Prekmurju in njihovih nespornih zaslug pri pogajanjih na pariški mirovni konferenci po koncu prve svetovne vojne, kjer je bila pridružitev izpogajana v senci velikih sil.

Slovesna sveta maša


Ob 17ih se je pričela slovesna sveta maša, kjer je somaševanje vodil predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. V pridigi dr. Petra Štumpfa smo lahko slišali za velika dela slovenskih buditeljskih duhovnikov in njihovih prizadevanj za priključitev matičnemu narodu.  Dejal je, da takega praznika v Prekmurju že stoletje ni bilo in ga tudi naslednjih sto let ne bo. Pronicljivo je primerjal prizadevanja prekmurskega duhovnika dr. Matija Slaviča in izraelskega Mojzesa.

Oba sta prosila pred velikimi silami milost za svoj narod, oba sta morala s tem narodom opraviti določeno pot, da so bili skupaj zreli za prihod v lastno deželo. Prvim vrstam političnih veljakov verjetno namenjene besede o voditeljstvu pa so odmevale skozi celoten park pred cerkvijo. Besede o tem, da je voditelj voljan umreti za svoj narod; da je voditelj sejalec; voditelj si ne želi razdeljenosti, saj s tako strategijo propade voditelj in narod.

V duhu edinosti med brati in sestrami v veri je poudaril pomembnost prijateljstva med narodi, ki bivajo na tem območju: Hrvati, Slovenci, Avstrijci ter Madžari. Ta škofova drža je bila vidna skozi celotno sveto mašo, saj smo bili priča večjezičnim prošnjam in drugimi bogoslužnimi deli. Tako je v tem duhu zaključil tudi homilijo rekoč: »Bolje da nas ni, kot da smo; pa si nismo dobri sosedi in prijatelji.« Kar je pospremil bučen aplavz tisočglave množice v parku med cerkvijo in gradom v Beltincih.

Sklepni del


Sklepni del svete maše pa se je razvil v malo »proslavo« ob tem prazniku, saj so zbrane nagovorili kardinal Franc Rode, evangeličanski škof Geza Filo in predsednik države Borut Pahor. Prvi je v svojem slogu poudaril obrnjenost v prihodnost, za kar je po njegovih besedah potreben pravi odnos do države, spoštovanje njenih institucij in med politiki pravi državniški čut, ki presega strankarske delitve. Dejal je, da nam manjka narodne zavesti, ki bo vesela in sproščena. Obenem pa je opozoril na razsežnost Evropske zveze, ki nam daje priložnost, da svoje slovenskost živimo drugače: da le-ta širi obzorja našega duha.

Podobno je nadaljeval predsednik g. Pahor, ki je govoril o čustvih ponosa in radosti; o priložnosti za premislek o preteklosti in prihodnosti. Za slovenski narod in njegovo preteklost kot temelj prihodnosti pa je izrekel priznanje katoliškemu duhovniku Jožef Kleklu starejšemu in povedal, da je imel slednji velik pomen za krepitve narodne zavednosti ter da gre zahvala njemu, da se je pridružitev izpeljala kot se je. Sploh, ker je kot katoliški duhovnik postavil nacionalno vprašanje pred strah o prevladi pravoslavja v bodoči domovini SHS.

Ponovil je besede, ki so jih slišali zbrani na taboru ob dvajsetletnici pridružitve Prekmurja, ko je takratni slavnosti govornik dejal, da se veseli videti Prekmurce v tolikšnem številu. Poslanci v Parizu se tako niso zaman trudili za mejo in opravili koristno delo za narod. Kljub temu, da so nas prepričevali, da bo potem meja neprimerno narisana, je bilo jasno, da bomo uspešni. Ljubezen in zvestoba naroda sta najboljši porok za trdne meje.

Cerkveni in ne-cerkveni


Kljub temu narodno zavednemu bogoslužju in svetovljanskemu zaključku pa nismo mogli uiti nekaj klasične slovenskosti. Če primerjamo vabila na slavnostno sveto mašo in na državno proslavo, bi veljalo domnevati, da gre za dve različni lokaciji v Beltincih. Tam pa ugotovimo, da gre praktično za isti park, kjer so tekom svete maše potekale vaje in pripravljalna dela za večerno državno proslavo. Priprave, ki so bile pri koncu že opazno glasnejše, sploh v zadnjih vrstah. Udeleženci bi se tako lahko le obrnili za 180 stopinj in spremljali po maši še proslavo. Če bi živeli v normalnih razmerah, bi pa morda celo šlo na istem odru z vmesno pavzo za spremembo »scenografije«.

Podobno je bilo tudi ob izhodu iz parka. Kjer so pred nekaj urami delili programe maše, so sedaj prihajajočim delili slovenske zastavice. Po eni strani pločnika ljudje od maše, na drugi strani drugi na poti na proslavo. In nekajkrat slišani komentar, sedaj pa »ta cerkveni« odhajajo. Verjetno bo večina »ta cerkvenih« našla svojo pot nazaj tudi na proslavo med vse »ljubljanske srajce«, ki so se prišli nastavljati kameram nacionalne televizije. Očitno bo potrebna še ena stoletnica, da bo Slovenija v polnosti za vse Slovence: za tiste na podeželju in tiste v mestu; za verujoče in neverujoče.

Bog živi Slovenijo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike