Čez zlati most. 100-letnica Prekmurja. Klasično slovensko, neznačilno svetovljansko.
POSLUŠAJ ČLANEK
[gallery_media_slugs=img_20190817_164908.jpg,img_20190817_164827.jpg,img_20190817_190906.jpg,fb_img_1566065104476.jpg]
Priprave na praznovanje 100-letnice pridružitve Prekmurja slovenski matici so spremljale številne polemike in razhajanja med političnimi krogi. Največje tendence so bile na levici, ki si je preko lokalnega SD-ja in s pomočjo nekdanjega predsednika Milana Kučana želela prevzeti pobudo nad praznovanjem.
Kot osameli hrast sredi planjav pa je jim je na poti stal dušni pastir Prekmurja, soboški škof dr. Peter Štumpf, ki je želel ob praznovanju stoletnice pridružitve osvetliti tudi pomembnost narodno buditeljskih duhovnikov v Prekmurju in njihovih nespornih zaslug pri pogajanjih na pariški mirovni konferenci po koncu prve svetovne vojne, kjer je bila pridružitev izpogajana v senci velikih sil.
Slovesna sveta maša
Ob 17ih se je pričela slovesna sveta maša, kjer je somaševanje vodil predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. V pridigi dr. Petra Štumpfa smo lahko slišali za velika dela slovenskih buditeljskih duhovnikov in njihovih prizadevanj za priključitev matičnemu narodu. Dejal je, da takega praznika v Prekmurju že stoletje ni bilo in ga tudi naslednjih sto let ne bo. Pronicljivo je primerjal prizadevanja prekmurskega duhovnika dr. Matija Slaviča in izraelskega Mojzesa.
Oba sta prosila pred velikimi silami milost za svoj narod, oba sta morala s tem narodom opraviti določeno pot, da so bili skupaj zreli za prihod v lastno deželo. Prvim vrstam političnih veljakov verjetno namenjene besede o voditeljstvu pa so odmevale skozi celoten park pred cerkvijo. Besede o tem, da je voditelj voljan umreti za svoj narod; da je voditelj sejalec; voditelj si ne želi razdeljenosti, saj s tako strategijo propade voditelj in narod.
V duhu edinosti med brati in sestrami v veri je poudaril pomembnost prijateljstva med narodi, ki bivajo na tem območju: Hrvati, Slovenci, Avstrijci ter Madžari. Ta škofova drža je bila vidna skozi celotno sveto mašo, saj smo bili priča večjezičnim prošnjam in drugimi bogoslužnimi deli. Tako je v tem duhu zaključil tudi homilijo rekoč: »Bolje da nas ni, kot da smo; pa si nismo dobri sosedi in prijatelji.« Kar je pospremil bučen aplavz tisočglave množice v parku med cerkvijo in gradom v Beltincih.
Sklepni del
Sklepni del svete maše pa se je razvil v malo »proslavo« ob tem prazniku, saj so zbrane nagovorili kardinal Franc Rode, evangeličanski škof Geza Filo in predsednik države Borut Pahor. Prvi je v svojem slogu poudaril obrnjenost v prihodnost, za kar je po njegovih besedah potreben pravi odnos do države, spoštovanje njenih institucij in med politiki pravi državniški čut, ki presega strankarske delitve. Dejal je, da nam manjka narodne zavesti, ki bo vesela in sproščena. Obenem pa je opozoril na razsežnost Evropske zveze, ki nam daje priložnost, da svoje slovenskost živimo drugače: da le-ta širi obzorja našega duha.
Podobno je nadaljeval predsednik g. Pahor, ki je govoril o čustvih ponosa in radosti; o priložnosti za premislek o preteklosti in prihodnosti. Za slovenski narod in njegovo preteklost kot temelj prihodnosti pa je izrekel priznanje katoliškemu duhovniku Jožef Kleklu starejšemu in povedal, da je imel slednji velik pomen za krepitve narodne zavednosti ter da gre zahvala njemu, da se je pridružitev izpeljala kot se je. Sploh, ker je kot katoliški duhovnik postavil nacionalno vprašanje pred strah o prevladi pravoslavja v bodoči domovini SHS.
Ponovil je besede, ki so jih slišali zbrani na taboru ob dvajsetletnici pridružitve Prekmurja, ko je takratni slavnosti govornik dejal, da se veseli videti Prekmurce v tolikšnem številu. Poslanci v Parizu se tako niso zaman trudili za mejo in opravili koristno delo za narod. Kljub temu, da so nas prepričevali, da bo potem meja neprimerno narisana, je bilo jasno, da bomo uspešni. Ljubezen in zvestoba naroda sta najboljši porok za trdne meje.
Cerkveni in ne-cerkveni
Kljub temu narodno zavednemu bogoslužju in svetovljanskemu zaključku pa nismo mogli uiti nekaj klasične slovenskosti. Če primerjamo vabila na slavnostno sveto mašo in na državno proslavo, bi veljalo domnevati, da gre za dve različni lokaciji v Beltincih. Tam pa ugotovimo, da gre praktično za isti park, kjer so tekom svete maše potekale vaje in pripravljalna dela za večerno državno proslavo. Priprave, ki so bile pri koncu že opazno glasnejše, sploh v zadnjih vrstah. Udeleženci bi se tako lahko le obrnili za 180 stopinj in spremljali po maši še proslavo. Če bi živeli v normalnih razmerah, bi pa morda celo šlo na istem odru z vmesno pavzo za spremembo »scenografije«.
Podobno je bilo tudi ob izhodu iz parka. Kjer so pred nekaj urami delili programe maše, so sedaj prihajajočim delili slovenske zastavice. Po eni strani pločnika ljudje od maše, na drugi strani drugi na poti na proslavo. In nekajkrat slišani komentar, sedaj pa »ta cerkveni« odhajajo. Verjetno bo večina »ta cerkvenih« našla svojo pot nazaj tudi na proslavo med vse »ljubljanske srajce«, ki so se prišli nastavljati kameram nacionalne televizije. Očitno bo potrebna še ena stoletnica, da bo Slovenija v polnosti za vse Slovence: za tiste na podeželju in tiste v mestu; za verujoče in neverujoče.
Bog živi Slovenijo.
Povezani članki
Zadnje objave
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Golob zavrnil ponudbo evropskih naprednjakov, da postane njihov spitzenkandidat
18. 3. 2024 ob 6:31
Lažnivi svet »sončnega kralja« Roberta Goloba
17. 3. 2024 ob 16:30
Politični razkol
17. 3. 2024 ob 9:30
Ekskluzivno za naročnike
To je groza, ni pa strah – Justin Earl Grant
18. 3. 2024 ob 23:11
Domovina 139: Laži socialista Goloba
13. 3. 2024 ob 9:00
Franc Bole: »oče urednik«, pionir in velikan katoliške medijske scene
11. 3. 2024 ob 16:11
Prihajajoči dogodki
MAR
19
Predstavitev knjige o Virgilu Ščeku
11:00 - 12:00
MAR
19
Slovesne večernice
18:00 - 19:00
MAR
19
MAR
20
Video objave
Odmev tedna: Mučeniki, cvetje in komunikacija
15. 3. 2024 ob 20:37
Odmev tedna: "svobodni" odhodi in pripravljenost strank na evropske volitve
8. 3. 2024 ob 22:07
Vroča tema: RTVS je prevzela trda levica
6. 3. 2024 ob 20:31
1 komentar
Alojzij Pezdir
Slovenci oz. državljani Slovenije očitno še sto let po mirni pridružitvi Prekmurja Sloveniji nismo sposobni oz. nam s strani vladajočih ni dovoljeno, da bi skupaj - na enem kraju in ob istem času - v vsej svoji osebni različnosti proslavili skupen praznik.
Vladajoči posvetni in cerkveni voditelji nas še vedno delijo ter si obetajo od politikantskega ter sovražnega izključevanja in razločevanja pristran(kar)ske in drobnjakarsko parcialne koristi.
Dva nepopisana betonska monolita, ki sredi Ljubljane nemo simbolizirata trajno razdeljenost, razločenost in trajno nesposobnost komunikacije med Slovenci ter državljani Slovenije, sta očitno najpomenljivejša simbola tudi po demokratizaciji in osamosvojitvi RS nepremostljive trmoglavosti, nerazumne sprtosti ter podedovanega, privzgojenega ter šolsko in medijsko pri-dresiranega sovraštva med Slovenci in državljani Slovenije.
Bo potrebno čakati še naslednjih 100 let, da bomo Slovenci in državljani Slovenije sposobni premostiti in premagati dediščino medsebojnega nezaupanja in sovraštva, ali pa bomo prej ob samouničujočem sovraštvu in samodestrukciji naših posvetnih in verskih voditeljev prej propadli in izginili s sveta?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.