Čez zlati most. 100-letnica Prekmurja. Klasično slovensko, neznačilno svetovljansko.

Martin Nahtigal
4

Priprave na praznovanje 100-letnice pridružitve Prekmurja slovenski matici so spremljale številne polemike in razhajanja med političnimi krogi. Največje tendence so bile na levici, ki si je preko lokalnega SD-ja in s pomočjo nekdanjega predsednika Milana Kučana želela prevzeti pobudo nad praznovanjem.

Kot osameli hrast sredi planjav pa je jim je na poti stal dušni pastir Prekmurja, soboški škof dr. Peter Štumpf, ki je želel ob praznovanju stoletnice pridružitve osvetliti tudi pomembnost narodno buditeljskih duhovnikov v Prekmurju in njihovih nespornih zaslug pri pogajanjih na pariški mirovni konferenci po koncu prve svetovne vojne, kjer je bila pridružitev izpogajana v senci velikih sil.

Slovesna sveta maša

Ob 17ih se je pričela slovesna sveta maša, kjer je somaševanje vodil predsednik Slovenske škofovske konference, ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. V pridigi dr. Petra Štumpfa smo lahko slišali za velika dela slovenskih buditeljskih duhovnikov in njihovih prizadevanj za priključitev matičnemu narodu.  Dejal je, da takega praznika v Prekmurju že stoletje ni bilo in ga tudi naslednjih sto let ne bo. Pronicljivo je primerjal prizadevanja prekmurskega duhovnika dr. Matija Slaviča in izraelskega Mojzesa.

Oba sta prosila pred velikimi silami milost za svoj narod, oba sta morala s tem narodom opraviti določeno pot, da so bili skupaj zreli za prihod v lastno deželo. Prvim vrstam političnih veljakov verjetno namenjene besede o voditeljstvu pa so odmevale skozi celoten park pred cerkvijo. Besede o tem, da je voditelj voljan umreti za svoj narod; da je voditelj sejalec; voditelj si ne želi razdeljenosti, saj s tako strategijo propade voditelj in narod.

V duhu edinosti med brati in sestrami v veri je poudaril pomembnost prijateljstva med narodi, ki bivajo na tem območju: Hrvati, Slovenci, Avstrijci ter Madžari. Ta škofova drža je bila vidna skozi celotno sveto mašo, saj smo bili priča večjezičnim prošnjam in drugimi bogoslužnimi deli. Tako je v tem duhu zaključil tudi homilijo rekoč: »Bolje da nas ni, kot da smo; pa si nismo dobri sosedi in prijatelji.« Kar je pospremil bučen aplavz tisočglave množice v parku med cerkvijo in gradom v Beltincih.

Sklepni del

Sklepni del svete maše pa se je razvil v malo »proslavo« ob tem prazniku, saj so zbrane nagovorili kardinal Franc Rode, evangeličanski škof Geza Filo in predsednik države Borut Pahor. Prvi je v svojem slogu poudaril obrnjenost v prihodnost, za kar je po njegovih besedah potreben pravi odnos do države, spoštovanje njenih institucij in med politiki pravi državniški čut, ki presega strankarske delitve. Dejal je, da nam manjka narodne zavesti, ki bo vesela in sproščena. Obenem pa je opozoril na razsežnost Evropske zveze, ki nam daje priložnost, da svoje slovenskost živimo drugače: da le-ta širi obzorja našega duha.

Podobno je nadaljeval predsednik g. Pahor, ki je govoril o čustvih ponosa in radosti; o priložnosti za premislek o preteklosti in prihodnosti. Za slovenski narod in njegovo preteklost kot temelj prihodnosti pa je izrekel priznanje katoliškemu duhovniku Jožef Kleklu starejšemu in povedal, da je imel slednji velik pomen za krepitve narodne zavednosti ter da gre zahvala njemu, da se je pridružitev izpeljala kot se je. Sploh, ker je kot katoliški duhovnik postavil nacionalno vprašanje pred strah o prevladi pravoslavja v bodoči domovini SHS.

Ponovil je besede, ki so jih slišali zbrani na taboru ob dvajsetletnici pridružitve Prekmurja, ko je takratni slavnosti govornik dejal, da se veseli videti Prekmurce v tolikšnem številu. Poslanci v Parizu se tako niso zaman trudili za mejo in opravili koristno delo za narod. Kljub temu, da so nas prepričevali, da bo potem meja neprimerno narisana, je bilo jasno, da bomo uspešni. Ljubezen in zvestoba naroda sta najboljši porok za trdne meje.

Cerkveni in ne-cerkveni

Kljub temu narodno zavednemu bogoslužju in svetovljanskemu zaključku pa nismo mogli uiti nekaj klasične slovenskosti. Če primerjamo vabila na slavnostno sveto mašo in na državno proslavo, bi veljalo domnevati, da gre za dve različni lokaciji v Beltincih. Tam pa ugotovimo, da gre praktično za isti park, kjer so tekom svete maše potekale vaje in pripravljalna dela za večerno državno proslavo. Priprave, ki so bile pri koncu že opazno glasnejše, sploh v zadnjih vrstah. Udeleženci bi se tako lahko le obrnili za 180 stopinj in spremljali po maši še proslavo. Če bi živeli v normalnih razmerah, bi pa morda celo šlo na istem odru z vmesno pavzo za spremembo »scenografije«.

Podobno je bilo tudi ob izhodu iz parka. Kjer so pred nekaj urami delili programe maše, so sedaj prihajajočim delili slovenske zastavice. Po eni strani pločnika ljudje od maše, na drugi strani drugi na poti na proslavo. In nekajkrat slišani komentar, sedaj pa »ta cerkveni« odhajajo. Verjetno bo večina »ta cerkvenih« našla svojo pot nazaj tudi na proslavo med vse »ljubljanske srajce«, ki so se prišli nastavljati kameram nacionalne televizije. Očitno bo potrebna še ena stoletnica, da bo Slovenija v polnosti za vse Slovence: za tiste na podeželju in tiste v mestu; za verujoče in neverujoče.

Bog živi Slovenijo.

4 KOMENTARJI

  1. Slovenci oz. državljani Slovenije očitno še sto let po mirni pridružitvi Prekmurja Sloveniji nismo sposobni oz. nam s strani vladajočih ni dovoljeno, da bi skupaj – na enem kraju in ob istem času – v vsej svoji osebni različnosti proslavili skupen praznik.
    Vladajoči posvetni in cerkveni voditelji nas še vedno delijo ter si obetajo od politikantskega ter sovražnega izključevanja in razločevanja pristran(kar)ske in drobnjakarsko parcialne koristi.
    Dva nepopisana betonska monolita, ki sredi Ljubljane nemo simbolizirata trajno razdeljenost, razločenost in trajno nesposobnost komunikacije med Slovenci ter državljani Slovenije, sta očitno najpomenljivejša simbola tudi po demokratizaciji in osamosvojitvi RS nepremostljive trmoglavosti, nerazumne sprtosti ter podedovanega, privzgojenega ter šolsko in medijsko pri-dresiranega sovraštva med Slovenci in državljani Slovenije.
    Bo potrebno čakati še naslednjih 100 let, da bomo Slovenci in državljani Slovenije sposobni premostiti in premagati dediščino medsebojnega nezaupanja in sovraštva, ali pa bomo prej ob samouničujočem sovraštvu in samodestrukciji naših posvetnih in verskih voditeljev prej propadli in izginili s sveta?

  2. Martin Nahtigal,zelo dobro in točno. Ne glede na proslavo 100-letnice Združitve,je potrebno stalno poudarjati vlogo SLOVENSKIH KATOLIŠKIH DUHOVNIKOV za Prekmurje zduženo v Sloveniji. In v isti sapi povedati, kako so se levičarji tistega časa posebej trudili,da bi Prekmurje bilo Ogrsko (Madžarsko). Ne gre pozabiti niti Medmurje,ki ga je Slovenija izgubila že v SHS (“beograjska čaršija”) in še posebej,ko so svojo vlogo odigrali komunisti po drugi svetovni vojni.
    Drža Slovenske duhovščine ob tem prazniku je vse pohvale vredna.Vrhunsko ! Posebna pohvala škofu Štumpfu ! Tako nastopa Slovenski katoliški škof!

    P.S. resno kritiko organizatorju proslave je že zapisal Martin Nahtigal,jaz jo samo poudarjam.Levičar ne bi bil levičar,če bi skoz in povsod ne izkazoval svoje “majhnosti” in “mržnje” do Cerkve ! “Ateistična sramota! Enako se je zgodilo 26.6.1991,ko so levičarji-leninistični komunisti izključili mikrofon nadškofu Šuštarju !!

  3. Kakor je videti, tudi portal Domovina, poleg dr. Ivana Štuheca v enem od komentarjev radia Ognjišče, ponavlja tezo, da sta SD oziroma celo kar g. Milan Kučan hotela prevzeti pobudo nad praznovanjem obletnice priključitve Prekmurja. Brez seveda dokazov, da bi se lahko navadni državljani, ki smo odvisni le od novic v medijih, prepiričail, kaj je res in kaj ne. Še več, dr. Štuhec je celo problematiziral spomenik sovjetskim vojakom sredi Murske Sobote, čeprav le-ta nima nobene zveze s praznovanjem. In četudi bi bilo kaj na vsem tem, je to malo mar prekmurskemu kmetu ali podjetniku, ki se dnevno borita za svoj zaslužek. Bodimo Slovenci vsaj ob tako pomembnih dogodkih enotni! Kar pa zadeva cerkveno slovesnost: zaslužila bi si odličnejše prizorišče in ne, skorajda bi rekel, cenen plastičen šotor, na katerem so se škofje dobesedno drenjali. Zanimiv je pa cerkveni protokol, po katerem so na takih slovesnostih vsi škofje enotno oblečeni v posebej za ta namem izdelana oblačila. Žal brez vsake barvitosti, kar pa je, nasprotno, mogoče opazovati na podobnih pravoslavnih liturgijah. In še, teza dr. Štuheca, da se skuša vlogo duhovnikov v dogodkih pred 100 leti nekako potisniti na stranski tir, ne drži – zelo dostojno so bili predstavljeni v vseh oddajah na RTV in v govorih na mašni slovesnosti. Besedico “duhovniki” je morda pozabil vriniti le g. Šarec v svojem govoru, ko je imensko navajal pomembne ljudi pri naporih za priključitev Prekmurja.

  4. Matjaž Babič,le zakaj imam vtis “mehkega” napada na misli dr.Štuheca ? Morda zato,ker je klerik ? In kaj je povedal, kar ne drži ?
    Če ti vidiš kot bistveno zunanjo podobo,potem je dobro povedati nasprotno : bolj bistvena je notranja podoba in enotnost !
    Enotnost ! Slovenci ne moremo biti enotni in še dolgo ne bomo ! Razlog za delitve se ve,vendar se javno o njem ne govori oz. se ga zanika. Najlažje je odgovoriti z besedami : vsak,ki se bo “prebil” skozi “marksistično teorijo” in vprašanje “naroda”,mu bo vse jasno. Zaradi levičarskega oblastnega pohlepa,so levičarji pripravljeni “potrpeti” in se tudi izdajati za prvovrstne domoljube. Celo več pozivajo k enotnosti,pri tem pa držijo “figo v žepu”. Še več,obtožujejo vse druge,da so krivi za neenotnost in še za kaj hujšega.
    Recimo,v našem narodu počasi postaja resnica-prepričanje,kako smo bili leta 1990 enotni (navaja se PLEBISCIT ). Enotni SLOVENCI ! Skoraj bi si upal trditi, na podlagi poznavanja ozadij, da nikoli ni bilo toliko različnih interesov v ozadju kot takrat,vendar se je nazven videlo le smer k osamosvojitvi.Tisti čas,so samo Slovenci in DEMOS riskirali vse,komunisti in njihovi “pripopeki” pač ne ! Oni so takrat imeli “odprtih” več “opcij” . Omenim lahko,kako so izsilili v Skupščini potrebno večino na “Plebiscitu”,ki bo pomenila pozitivni rezultat za pot v osamosvojitev. Premalo nas ve,da so takrat komunisti izsilili “zmago” v vsakem primeru.
    Še danes,delujejo enako !
    Zgodba z “mašo” je podobna tisti,ko so na slavnostni razglasitvi državnosti,26.6.1990 izključili mikrofon nadškofu Šušterju.Naslednji dan pa se je zgodil napad Jugoslavije na Slovenijo (pri nas se še vedno “raje” piše in govori o napadu JLA na Slovenijo (!).Ja, je ozadje!).
    Matjaž Babič,ne da se branit in opravičevat ravnanja dedičev komunistov v primeru 100-letnice ZDRUŽITVE PREKMURJA s SLOVENIJO. Zdi se,takšen občutek imam jaz, da bi mnogi raje “požrli štil metle”,kot izgovorili imena duhovnikov,ki so dejansko veliko naredili za Prekmurje. Stolet molka in še danes “muka” in stiskanje zob ob izgovarjanju njihovih imen !
    Dr.Štuhecu verjamem,ko pravi,da sta SD in Kučan zavestno hotela prevzeti pobudo in proslavo.Po vsem videnem in prebranem to drži. RKC je bila odrinjena na obrobje.
    Je pa res,da so se slovenska duhovščina in verniki odrezali fantastično.Posebna hvala in zahvala škofu dr.Štumpfu !

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime