Čez sedem(deset) let vse prav pride, tudi stari notranji sovražnik

Gabriel Kavčič
14

Človek bi si mislil, da debate o higienskih ukrepih v času COVIDa-19 sodijo v okrilje NIJZ in po sili razmer tudi politike, ampak ne: nekaterim  je uspelo zraven vplesti celo Cerkev in molitev, o čemer smo že pisali. Ob tem se postavlja vprašanje, kaj je v ozadju teh stalnih, bežnih, a vztrajnih vpletanj verujočih v z njimi povsem nepovezane teme.

Govor poslanca Marka Koprivca je še en tak zanimiv primer, ki si ga bomo podrobneje ogledali. Nošenje mask in držanje varnostne razdalje v parlamentu je prejšnji teden označil za »naravnost smešno maškarado«, ki je povrh vsega še nepravična, saj »ljudje lahko v gostilnah skupaj sedijo« in »v cerkvah mol’jo«. To je lep primer mimobežnega vpletanja verske dejavnosti tja, kjer nima kaj iskati.

Posnetek komentarja Gabriela Kavčiča je na voljo na koncu prispevka.

Razmisleki

Ta zanimiva izjava sproži kar nekaj misli: smiselnost napotkov NIJZ; napor poslanca pri nošenju maske (morda je v parlamentu tako slab zrak?); pomanjkanje zavedanja, da bi morale javne osebnosti in predvsem predstavniki ljudstva biti zgled sodržavljanom … Lahko pa bi tudi zamahnili z roko, kot to žal pogosto storimo kristjani, češ, da gre samo še za eno kapljo v morje besed, ki so vsak dan izrečene v parlamentu. To pa bi bilo krivično do demokratično izvoljenega predstavnika slovenskega naroda. Edino prav je, da mu podrobno prisluhnemo.

Iz konteksta poslančeve izjave je očitno, da je po njegovem molitev v cerkvah v preteklih tednih izgledala podobno kot sedenje v gostilnah, torej brez mask.

Maškarada v cerkvenih in poslanskih klopeh

Iz konteksta poslančeve izjave je očitno, da je po njegovem molitev v cerkvah v preteklih tednih izgledala podobno kot sedenje v gostilnah, torej brez mask. Tu se je g. Koprivc žal povsem zmotil. Vse do rahljanja ukrepov 2. junija (govor g. Koprivca je bil 26.5.) so se verniki v župnijah, ki jih poznam, držali obveznega razkuževanja rok, zaščitnih mask medsebojne razdalje. Tudi po novem ostajajo v veljavi primerni ukrepi.

Gospod Koprivc pa meni, da so bili vsi ti ukrepi le maškarada, torej se po njegovem državljani, ki upoštevajo navodila NIJZ, gredo maškarado. Tudi tisti, ki z maskami na obrazu molijo v cerkvi. Maškarada v cerkvenih klopeh ima sicer nekatere odločilne pomanjkljivosti v primerjavi z maškarado v poslanskih klopeh: za svoje molitve z ali brez mask ti državljani niso plačani in tudi nikogar uradno ne predstavljajo. Pa vendar ukrepe NIJZ in slovenskih škofov upoštevajo. In prav je tako.

Poslanec, ki za zgled postavi molitev

Vsebinsko je torej poslančeva izjava povsem zgrešena. Ker morda ni imel časa, da bi se pozanimal o dejstvih in ker morda ni preveč reden obiskovalec cerkva, bi mu nepoučeno natolcevanje lahko kar odpustili.

Pa vendar se pojavi tista prva, zoprna misel: zakaj, kako, od kje nek poslanec državnega zbora izbere ravno ta (zgrešeni) primer: molitev v cerkvah? Lahko bi dal dosti boljši in povsem konkreten zgled: samega sebe. Lahko bi parlamentu za zgled dal proteste, na katerih on sam ravno tako ne nosi maske in ne drži varnostne razdalje. Dodatna prednost dajanja sebe za zgled bi bila tudi resnicoljubnost, tako pa je žal udaril po vernikih in to neupravičeno. Nič ne de, gospodu Koprivcu smo kristjani hvaležni za njegovo držo ponižnosti: ne zgodi se pogosto, da nek poslanec namesto samega sebe za zgled parlamentu postavi molitev v cerkvi.

Neugodna zadnja misel: čez sedem(deset) let vse prav pride?

Kaj pa, če slučajno to ne bi držalo in ima poslančevo ognjevito mahanje z masko negativno konotacijo, kot so to mnogi razumeli? Kaj pa če ima takšno drobno negativno omenjanje Cerkve in vernih v naši državi neko drugo ozadje? V tem primeru pa bi me takšno neupravičeno in krivično uporabljanje verske dejavnosti državljanov za dokazovanje svojega prav precej zaskrbelo.

Že samo dejstvo, da poslanec državnega zbora v spontanem govoru, mimogrede, omalovažujoče, brez razloga in po krivici uporabi vernike za dokazovanje svojega prav, zazveni kot nekakšen bežen, srhljiv sedemdesetletni odmev iz tistih časov, ko je bilo še povsem razumljivo, da je neka politična opcija svojo vizijo uveljavljala tako, da si je izbrala notranjega sovražnika, okrog njega zgradila kult sovraštva in to vizijo potem tudi radikalno in totalitarno uveljavljala. Predvsem na notranjem sovražniku številka ena. Kdo ali kaj je to bil, ni potrebno razlagati.

Glede na zgodovinski razvoj slovenske politične sheme – tudi, na primer, zgodovine stranke, ki jo predstavlja g. Marko Koprivc – me je ob poslušanju njegove izjave za hip prešinila stara modrost, da čez sedem(deset) let vse prav pride: morda tudi obujanje starega tovarišijskega notranjega sovražnika številka ena? Skratka, verni so krivi, samo zato ker so?

In to neugodno misel moram ob vseh nesmiselnih sklicevanjih na Cerkev vedno znova potiskati na stran, misleč, da gotovo pretiravam. Ob bližajoči se trideseti obletnici slovenskega plebiscita in demokratičnih sprememb je vse to razmišljanje povsem odveč. Mar ne?

14 KOMENTARJI

  1. Duhovnik Gabriel Kavčič, moje globoko spoštovanje, ker imate na sebi uniformo (na sliki)! ✌

    Lepo ste predstavili probleme, a največjega pa niste: “Zdravnik Rihard Knafelj bi kristjanom odrekel dostop do ventilatorjev, saj imajo ti Jezusa!”

    Moliva drug drugemu za vero, da bi temu zdravniku pokazala, kako močen in kaj vse zmore najin Bog:
    Tiste pa, ki bodo sprejeli vero, bodo spremljala ta znamenja: v mojem imenu bodo izganjali demone, govorili nove jezike, z rokami dvigali kače, in če bodo kaj strupenega izpili, jim ne bo škodovalo. Na bolnike bodo polagali roke in ti bodo ozdraveli.« (Mr 16, 17-18)

    Ja, tekmovanje bogov bo prepričalo javnost, kot je to storil Božji prerok Elija; opisano je v 1. knjiga kraljev 18. poglavje: Božja sodba na Karmelu. Eden od naju bi moral stopiti k temu bolniku, mu položiti roko in bolnik bi ozdravel, da se povsod razlega Božja slava.

    Ja, najino življenje ne kaže na tako močno vero pa moliva drug za drugega in prosiva vse dobre duše, naj nama in vsem duhovnikom, sestram in bratom v samostanu, škofom Jezus ojača vero tako, da se bodo izpolnile njegove besede. Vsaj vam, gospod Gabriel Kavčič! Vsaj enemu od nas naštetih!

    Amen in mir pa vse dobro, dobri ljudje!

  2. Poslanec opozicijske SD Marko Koprivc je sin zloglasnega “trojnega funkcionarja” Jaka Koprivca, ki ga je kot partijskega vojščaka in pooblaščenega “komisarja” CK ZKS v najožjem vodstvu tedanjega pro-vladnega in pro-partijskega dnevnika Delo demokratično javnosti razkrinkal že v “železnih partijskih časih” svobodomiselni in pogumni pravnik in v osvobojeni RS tudi ugledni ustavni sodnik mag. Matevž Krivic.
    Da družinsko ” jabolko ne pade daleč od drevesa” kažejo besede in dejanja aktualnega državnega poslanca Marka Koprivca, ki se zvest družinskemu in totalitarnemu partijskemu izročilu z veseljem slika z majico s podobo diktatorja Tita na prsih, pa naj si bo to med anarhističnimi in populističnimi polit-kolesarji na ljubljanskih ulicah, ali med samooklicanimi protifašističnimi pohodniki ob žici okupirane Ljubljane, kjer s strankarskimi kolegi (med njimi nikoli ne manjka ekstremistični novo-levičar dr. Jernej Štromajer) demonstrira zavestno in javno kršenje vladnih proti-pandemijskih ukrepov in preventivnih priporočil NIJZ.
    Človek se ne more znebiti občutka, da so sinovi nekdanjih partijskih oblastnikov in trdorokcev strašansko nesrečni v svobodni in demokratični večstrankarski parlamentarni demokraciji ter da skušajo nenehoma in na vse načine dokazovati, kako zvesti in neomajni so kot sinovi svojih očetov in družinsko ter družbeno mitiziranih idolov.

  3. Popolnoma razumem, da poslanec Marko Koprivc osebno prisega na Tita in njegovo izročilo. Ne razumem pa ljudi, ki temu človeku omogočijo, da sploh postane poslanec. SD nima prav nikakršne zveze s socialno demokracijo. Žal zavedeni ljudje tega ne vedo ali nočejo videti.Denar je njihov Tito, štirideset let po diktatorjevi smrti, in še enkrat, samo KAPITAL!! S terena poznam kar nekaj volilcev levice in ne morem se načuditi, da so ti bolj revni kot bogati ljudje toliko za luno. Ne vedo pač, da jim prav ti leporečniki in nadušopihci kradejo njihov denar. Ti ljudje gledajo le fasado in ne vedo v kakšnem neredu je notranjost te zgradbe. Takle mamo!

  4. Spoštovani gospod Kavčič,
    vem, da ste olikan človek, ampak onega retardiranca Koprivca imeti za gospoda pa je le malo prehudo. Gospodje so častitljivi ljudje in si morajo čast in dostojanstvo zaslužiti. Res pa je, da je navsezadnje bolehna država, ki v parlament izvoli take nakladače, delomrzneže, anarhiste, pljuvalce, kot so poslanci Levice.

    • Sicer nikoli ne komentiram člankov, tukaj pa bom naredil izjemo, ker ste me nagovorili osebno. Distanciram se od vašega komentarja, ker je žaljiv, kar ni bil moj namen ob pisanju kolumne. Osnove bontona nam vsem med drugim narekujejo uporabo ustreznih nazivov in oznak, posebej ko gre za neko čisto določeno osebo. Toliko bolj, ko gre za demokratično izbranega predstavnika slovenskega naroda.
      Kot duhovnik dodam še, da to spada k osnovam krščanstva, ne samo bontona.
      Svetujem tudi, da preverite strankarsko pripadnost gospoda Koprivca, če ste z zadnjim stavkom imeli v mislih njega.
      Vse dobro.

  5. Hja, nekateri se pač odločamo da »v cerkvah mol’mo«, da rešimo tudi duše takšnih tovarišev kot je gospod Marko Koprivc, da pridejo vsaj v vice 🙂 Namesto, da bi nam bil spoštovani tovariš hvaležen, gre pa takole 🙂

    Sicer pa, spoštovani duhovnik Gabriel Kavčič – velik poklon!

    P.S. strinjam se z predhodnikom ‘AlojzZ’ – hvala, ker za duhovništvo pričujete tudi z uniformo (talar?), vidno in se ne skrivate z nekimi laiškimi srajcami brez kolarja.

  6. Dokler bo IN biti zagovornik prejšne države, njenih voditeljev, partijskih funkcionarjev, visoko leteče prpagandne ideje enakosti, napram množičnih likvidacji, političnih taborišč, nacionalizcji osebnega premoženja itd., bo Slovenija obsojena na krč nenormalnosti.
    Zakaj je tako, da lahko vsak nekdanji vaški funkcionar, špicel, udbaški ovaduh, še vedno vehementno širi svojo pomembnost na račun pra strahu, si neznam razložiti. Če bi ta državica bila nekje na vshodu Balkana ne pa v samem centru Evrope med Dunajem in Benetkami, bi to še razumel.
    Kako hitro barbarstvo prevlada, nad globalnim dobrem in kako težko ga je izkoreniniti lahko vidimo vsak dan.
    Nekoč strah, danes vpliv, korupcija , uspešnost, bogatstvo in to brez prihrankov, rizika in dela.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime