Cesarju, kar je cesarjevega, Bogu, kar je Božjega

p. Jona Vene
0
Vir: freebibleimages.org

V današnjem razmišljanju o Božji besedi se bomo najprej ustavili ob drugem berilu, iz prvega pisma apostola Pavla Tesaloničanom. Iz tega pisma bomo brali odlomke še naslednje štiri tedne, tako da se splača seznaniti z njim.

Zakaj to poudarjam? Da se lahko malo globlje pripravimo na Božjo besedo, mogoče vzamemo v roke celotno besedilo in ga preberemo. Ne ustrašite se preveč, teh nekaj minut res ne bo stran vržen čas.

Ustavimo se najprej ob avtorju tega pisma. Sveti Pavel je bil neposredno od Boga poklican, da oznani evangelij – dobro novico različnim, predvsem nejudovskim narodom in ljudstvom. Bil je prvi veliki misijonar Cerkve, ki si je zadal razširjati Kristusovo besedo do konca sveta.

Na enem od svojih misijonskih potovanj je prišel v pristaniško mesto Tesaloniki v Grčiji (ali po slovensko Solun) in začel pridigati. V tem je bil zelo uspešen, tako da se je veliko nagovorjenih ljudi odloči za novo vero. V Solunu je tudi ustanovil prvo krščansko Cerkev. S tem je pri nekaterih ostalih meščanih zbudil zavist. Začele so se sovražnosti in preganjanja novih kristjanov, Pavel pa je moral po hitrem postopku zapustiti mesto. Grozili so mu s smrtjo.

Zapustil je mesto, še vedno pa je ostal duhovno močno povezan in celo navezan na skupnost, ki jo je ustanovil tam. Veliko je razmišljal o solunskih kristjanih in jim po nekaj časa poslal v spodbudo svojega prijatelja Timoteja.

Ko se je Timotej vrnil, je Pavlu prinesel zelo spodbudno poročilo. Ljudje niso popustili pod pritiski meščanov in kljubujejo vsem mogočim nevšečnostim! Pavel je navdušen nad tem in prvi del pisma je praktično v celoti namenjen izražanju njegovega navdušenja, da so kljub vsemu ostali zvesti evangeliju, Božji besedi, ki jo je oznanjal Jezus Kristus.

Kaj je oznanjal Jezus Kristus? Poglejmo v današnji evangelij.

Farizeji in herodovci so skupaj prišli do Jezusa, da bi ga preizkušali. Če bi to partnerstvo poskušali prenesti v današnji čas, bi bilo približno tako, kot če bi stranka s skrajnega levega pola politike začela sodelovati s stranko s skrajnega desnega pola politike. Farizeji in herodovci sta skupini, ki nikakor nista mogli sodelovati.

Jezusa začnejo spraševati, ali smejo plačevati davke cesarju ali ne? Jezus vzame kovanec in jih vpraša, čigava je podoba in napis na kovancu. Cesarjeva. Torej dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.

Če je kovanec pripadal cesarju, ker je bila na njem njegova podoba in napis, se nam lahko gotovo postavi vprašanje, kje pa je potem tisto kar pripada Bogu? Kje najdemo njegovo podobo in njegov napis?

Za to moramo iti nazaj v Sveto pismo, na začetek stare zaveze, v prvo Mojzesovo knjigo, na njen začetek. Opis, kako Bog ustvarja nebo in zemljo, vode in kopno, vsa živa bitja in na koncu kot krono stvarstva moškega in žensko po svoji lastni podobi. Moža in ženo po lastni podobi.

Kje torej najdemo podobo Boga? Najdemo jo v vsakem od nas. Če torej dajemo cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je božjega, to pomeni, da moramo Bogu dati sebe samega. Jaz sam pripadam Bogu. Ti pripadaš Bogu. On pripada Bogu. Vse, kar imamo in kar smo, je Božje, od Boga. Zato mu moramo tudi mi kaj dati nazaj.

Poglejmo še enkrat v drugo berilo, v Pavlovo pismo Solunčanom. Kaj hitro nam lahko postane jasno, zakaj je lahko apostol Pavel tako zelo ponosen nanje. Ker vedo, da popolnoma pripadajo Bogu in to zelo očitno kažejo. Pavel vidi, kako seme, ki ga je vsadil v dobro zemljo, daje bogate rezultate. Vse to ga navdaja z veseljem in spodbudo, da se splača s tem nadaljevati.

Naslednjo nedeljo bomo v božji besedi poslušali, kako Pavel hvali Solunčane, da so zgled dobrih kristjanov za celotno okolico. Še danes je zelo navdihujoče videti kristjane, ki si res močno, kljub vsem oviram, prizadevajo za čimbolj pristno sledenje evangeliju.

Poglejmo še enkrat današnji evangelij. Cesar bo davke pobral, pa ne glede na to, ali si to želimo ali ne. Pri Bogu pa je drugače. Pri njem ni davkov. V nič nismo prisiljeni. Sledimo mu, če sami tako želimo. Vedno nas vabi. Ko nekdo želi dati Bogu tisto, kar si On zasluži, je to vedno na prostovoljni osnovi.

To nas osvobaja! Nas dela resnično svobodne in to svobodo je apostol Pavel videl pri Solunčanih in to svobodo vidim pri nekaterih kristjanih današnjega časa. Pri tistih, ki si prizadevajo in del svojega časa dajejo nazaj Bogu. Mladi kot animatorji in voditelji posameznih skupin, malo manj mladi kot člani različnih pevskih zborov, sodelavci Karitas in še in še različnih skupin, ki se redno ali malo manj redno zbirajo po naši širni deželi in pričujejo, kako je Bog dober, kako velike reči je naredil in jih še dela za nas vse. To je navdihujoče, to je tisto pravo bratstvo, ki bi moralo krasiti življenje vsakega kristjana! Da bi podobno, kot je Pavel postavljal za zgled Solunčane, tudi mi bili za zgled ostalim. Ne glede na vero in prepričanje.

Predragi bratje in sestre. Poglejmo v svoja življenja in poiščimo, kje lahko mi prispevamo k poslanstvu Cerkve. Kaj lahko jaz naredim za Cerkev in ne, kaj bo Cerkev naredila zame. Danes, jutri, pojutrišnjem. In ne čakajmo na zadnje trenutke, ko bo prepozno. Pridite in poglejte, čakamo Vas.

Lepo in predvsem zdravo življenje brez korone.                                 

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime