Česa sekularizirani zahodnjaki ne razumejo o islamu in zakaj to privlači evropsko mladino

Nedavna raziskava, opravljena za francoski satirični časnik Charlie Hebdo, je med drugim pokazala, da 74 % francoskih muslimanov, mlajših od 25 let, postavlja islamske vrednote pred »vrednote republike«. Obenem pa 45 % francoskih muslimanov, mlajših od 25 let, meni, da »islam ni združljiv z vrednotami francoske družbe«­. Podrobnejše izsledke raziskave, pa tudi bolj klavrno statistiko katoliške Cerkve, lahko preberete tudi v članku na Domovini.




Med bistvenimi skupnimi vrednotami skoraj vseh podvrst islama najdemo prepričanje, da je idealni politični sistem za muslimana le »islamska država« (govorimo o konceptu, ne toliko o dejanski uresničitvi tega »ideala« v preteklih letih). S tem je povezana shari'a, božji zakon, po katerem naj bi posamezniki in skupnosti uravnavali njihova življenja. V istem kontekstu se govori tudi o jihad-u.

Skratka, znotraj islama je zelo težko ločiti religijo/vero od kulture/države. Bolj skrajni muslimani (=islamisti, islamski fundamentalisti) pa sploh vidijo islam kot zaključen religiozno-politični sistem, ki ga je treba uvesti v vse dar al-harb, torej v tista območja, ki morajo šele priti pod islamsko »religiozno-politično upravo«.

Brezzobe evropske demokracije

Islam je torej zaprt in zaključen religiozno-politični projekt. V sebi nosi večino tega – ali pa vsaj naj bi nosil – kar potrebuje, da samega sebe drži pokonci. Povprečnemu Evropejcu je to težko razumeti, ker imamo za seboj dolgo zgodovino, skozi katero se je religijo umaknilo iz državne uprave.

Zato mislim, da se tukaj skriva pomemben odgovor in pomembna težava evropskih demokracij, ki nekako kar ne vedo, kaj naj počnejo z islamom v svoji sredi: povezava med religijo in državo je bila v Evropi na vse mogoče načine zmanjšana in je s tem postala relativno nepomembna. In sedaj so zahodne vlade in cele zahodne demokracije vedno znova popolnoma izgubljene, ko se je treba ubadati z neko religijo in precejšnjim vplivom, ki ga le-ta ima na življenje v državi.

Evropske demokracije nimajo ne nazorskega sistema, niti primernega skupnega jezika, ki bi jim omogočili pristen dialog z islamom.

Evropske demokracije nimajo ne nazorskega sistema, niti primernega skupnega jezika, ki bi jim omogočili pristen dialog z islamom. Ko se temu doda še vseprisotna politična korektnost in globoka etična vprašanja, pa je zmeda popolna.

Na kratko povedano: Evropa, ki je stare religijske strukture nadomestila z laïcité, marksizmom, ignoranco ali čim drugim, in ob tem mislila, da je težave rešila, se kar naenkrat znajde vis-à-vis z islamom. Le-temu pa je tuje, da se Boga tlači v intimnost zasebnega življenja. Tuje mu je tudi stalno cinično javkanje proti veri in žaljenje verujočih. Tuja mu je tudi pluralna družba, katere diametralno nasprotje je khalifa, kalifatna državna ureditev.

Islamski all-in-one proti evropskemu pomanjkanju identitete

Zato se ne čudim, da islamu dobro uspeva posebej med mladimi. Mladi hočejo biti sprejeti v svoji identiteti. Le-ta je že v islamskih družinah jasno privzgojena. Sama identiteta je v islamu postavljena jasneje kot v povprečni evropski demokraciji. Identifikacija z etnično skupino pa je pogosto ena od najpomembnejših komponent religije. K temu se prištejejo še pogosti občutki diskriminacije, nezaupanje političnim elitam in mnogi drugi dejavniki.

Skratka: povprečni islam, za razliko od povprečne evropske demokracije (in prav tako današnjega krščanstva) svojim pripadnikom ponuja zaključen, jasno identificiran, etnično podprt in družbeno-aktivno nastavljen religiozno-družbeno-politični sistem, ki od družine preko etnije sega vse do države: all-in-one. To je privlačno, in če se združi z občutki diskriminacije, nezaupanja politiki in verskim prozelitizmom, se lahko začne tudi proces radikalizacije, pravijo raziskave (Tillie-Slootman-Fennema 2007, 19).

Proti vsemu temu ostarela Evropa zaenkrat nima pravega odgovora – staro identiteto je odvrgla, nove pa še nima. To praznino islamski all-in-one povozi kot tank.

Morebitna lekcija krščanstvu?

Naj se torej tudi opešano krščanstvo, na čelu s »prvorojenko Cerkve« (tako je Francijo imenoval Janez Pavel II. leta 1980), zgleduje po islamu? Naj se odreče načelu ločenosti verskih skupnosti in države, naj zategne ročno zavoro moralnega kodeksa in začne namesto bogoslovcev vzgajati vojsko pokrščevalcev?