Cerkveno telo je bolno, a ozdravljenje je možno ...
POSLUŠAJ ČLANEK
... v svoji kritiki sodobne Cerkve piše teolog, politolog in filozof Daniel Bogner.
Bogner ni edini, ki meni, da cerkveno sporočilo ostaja aktualno in ima veliko moč, a da reforme potrebuje Cerkev kot inštitucija. Kot verjame, Cerkev potrebuje novo ustavo.
Takole bralcem postavi svoj eksperiment:
“… živimo v državi, v kateri vlada absolutistična vlada. V tej državi ni parlamenta in demokratičnih volitev, ni zavezujočih načinov sodelovanja. Boji za človekove pravice in politično udeležbo so se sicer dogajali, a niso bili uspešni.”
Nadaljuje s pripovedjo o tem, da si ljudje v tej državi prizadevajo, da bi nekako oblikovali skupnost, a se oblast menjuje. Sproženi so “procesi dialoga”, a nazadnje o vsem odloči vlada. Prebivalstvu tu in tam niti ne gre slabo, a tudi taki trenutki ne trajajo dolgo, saj se vse lahko čez noč spremeni. Kar ostane, je upanje na dobro vlado, ki skrbi prebivalstva jemlje resno. A za to ni nobenega jamstva …
Dotlej le miselni eksperiment za avtorja nakazuje resnost položaja, v katerem se nahaja Cerkev. “Kar je v Cerkvi standard, tega za naš politični obstoj nikoli ne bi izbrali,” pojasni in podkrepi s skoraj popolno odvisnostjo cerkvenega občestva od odločitev, ki jih sprejemajo drugi ljudje, s preprečevanjem odločanja tem, ki so napačnega spola, popolnim nenadzorom odločitev in nezmožnostjo ukrepanja proti odgovornim.
Slikovito opiše, da gre za model absolutistične monarhije, uprizorjene po običajih posestniške družbe in okrašene s sestavinami barvnega kozmosa dvornega obredja, kjer Cerkev danes nastopa kot iz neke druge dobe.
Nadalje pojasni paradoksalno stanje, v katerem država človekovo dostojanstvo ohranja in zagotavlja na podlagi krščanskega nauka in vrednot, a se hkrati Cerkev odmika od tega svojega nauka. Ker ima Cerkev pač povsem drugačne zavezujoče standarde (npr. rešitev duš).
Kot piše teolog, se Cerkev s svojimi bizarnimi institucionalnimi oblikami, ki jih imenuje shizofrene, odmika od sporočila, ki ga želi predati ljudem. Torej sporočila svobode, enakopravnosti, življenja v bratstvu ... Rešitev vidi v dobri cerkveni ustavi. Medtem ko je za državo zavezujoča ločitev oblasti, pravica do zaslišanja, suverenost suverena, zaščita neodtujljivih temeljnih pravic znotraj institucije – Cerkev vsega tega ne pozna.
Tako takšna kultura pomeni implicitno povabilu h kršenju etnično in moralno zahtevanih, ne pa pravno zajamčenih norm. Vse to se je jasno pokazalo ob razkrivanju spolnih zlorab, ki so odprle tudi razprave o moči in nadzoru moči. Do njih so namreč privedle strukture, zaradi katerih sedaj škofi sami trdijo, da je potrebno odpraviti sistemske vzroke zlorab.
Bogner sklene, da Bog ljudi ni ustvaril kot lutk, temveč kot bitja, sposobna svobode in odgovornosti, zato vere, usmerjene v človeka, poklicanega v svobodo in ustvarjenega z enakim dostojanstvom, ni mogoče živeti v Cerkvi (statusne) neenakosti in poslušnosti.
Tako duhovniki, ki želijo izpolniti svoje poslanstvo, prihajajo v nasprotje z zahtevami svoje absolutistične monarhije, kršiti morajo cerkveni red in zakon, če želijo ostati zvesti svojemu klicu in ravnati pastoralno. Škofje, ki se želijo soočiti s težavami, stopijo v boj. In vsi trpijo.
Bogner verjame, da bi morala biti Cerkev zakrament odrešenja v tem v svetu. Da bi morala biti Cerkev, ki ni sama v svojih oblikah, vlogah in postopkih in jo moramo zato častiti kot sveto.
Svoj zapis Bogner sklene s pozivom najprej škofom; naj bodo pripravljeni odpirati razprave o cerkveni ustavi, kot cerkvenem redu, ki bo temeljil na svobodi in enakopravnosti. Vernike poziva, naj ne bodo ubogljivi jagenjčki, temveč naj postavljajo vprašanja in zahtevajo odgovore. Naj ne sprejemajo tolažbe in pobožnih podob, ki ne bodo postale konkretne. Naj zahtevajo to, kar zahteva Božja beseda. K sodelovanju poziva tudi teologe, naj se glasno odzovejo na zločine v Cerkvi.
Bogner ni edini, ki meni, da cerkveno sporočilo ostaja aktualno in ima veliko moč, a da reforme potrebuje Cerkev kot inštitucija. Kot verjame, Cerkev potrebuje novo ustavo.
Takole bralcem postavi svoj eksperiment:
“… živimo v državi, v kateri vlada absolutistična vlada. V tej državi ni parlamenta in demokratičnih volitev, ni zavezujočih načinov sodelovanja. Boji za človekove pravice in politično udeležbo so se sicer dogajali, a niso bili uspešni.”
Nadaljuje s pripovedjo o tem, da si ljudje v tej državi prizadevajo, da bi nekako oblikovali skupnost, a se oblast menjuje. Sproženi so “procesi dialoga”, a nazadnje o vsem odloči vlada. Prebivalstvu tu in tam niti ne gre slabo, a tudi taki trenutki ne trajajo dolgo, saj se vse lahko čez noč spremeni. Kar ostane, je upanje na dobro vlado, ki skrbi prebivalstva jemlje resno. A za to ni nobenega jamstva …
Dotlej le miselni eksperiment za avtorja nakazuje resnost položaja, v katerem se nahaja Cerkev. “Kar je v Cerkvi standard, tega za naš politični obstoj nikoli ne bi izbrali,” pojasni in podkrepi s skoraj popolno odvisnostjo cerkvenega občestva od odločitev, ki jih sprejemajo drugi ljudje, s preprečevanjem odločanja tem, ki so napačnega spola, popolnim nenadzorom odločitev in nezmožnostjo ukrepanja proti odgovornim.
Slikovito opiše, da gre za model absolutistične monarhije, uprizorjene po običajih posestniške družbe in okrašene s sestavinami barvnega kozmosa dvornega obredja, kjer Cerkev danes nastopa kot iz neke druge dobe.
Nadalje pojasni paradoksalno stanje, v katerem država človekovo dostojanstvo ohranja in zagotavlja na podlagi krščanskega nauka in vrednot, a se hkrati Cerkev odmika od tega svojega nauka. Ker ima Cerkev pač povsem drugačne zavezujoče standarde (npr. rešitev duš).
Kot piše teolog, se Cerkev s svojimi bizarnimi institucionalnimi oblikami, ki jih imenuje shizofrene, odmika od sporočila, ki ga želi predati ljudem. Torej sporočila svobode, enakopravnosti, življenja v bratstvu ... Rešitev vidi v dobri cerkveni ustavi. Medtem ko je za državo zavezujoča ločitev oblasti, pravica do zaslišanja, suverenost suverena, zaščita neodtujljivih temeljnih pravic znotraj institucije – Cerkev vsega tega ne pozna.
Tako takšna kultura pomeni implicitno povabilu h kršenju etnično in moralno zahtevanih, ne pa pravno zajamčenih norm. Vse to se je jasno pokazalo ob razkrivanju spolnih zlorab, ki so odprle tudi razprave o moči in nadzoru moči. Do njih so namreč privedle strukture, zaradi katerih sedaj škofi sami trdijo, da je potrebno odpraviti sistemske vzroke zlorab.
Bogner sklene, da Bog ljudi ni ustvaril kot lutk, temveč kot bitja, sposobna svobode in odgovornosti, zato vere, usmerjene v človeka, poklicanega v svobodo in ustvarjenega z enakim dostojanstvom, ni mogoče živeti v Cerkvi (statusne) neenakosti in poslušnosti.
Tako duhovniki, ki želijo izpolniti svoje poslanstvo, prihajajo v nasprotje z zahtevami svoje absolutistične monarhije, kršiti morajo cerkveni red in zakon, če želijo ostati zvesti svojemu klicu in ravnati pastoralno. Škofje, ki se želijo soočiti s težavami, stopijo v boj. In vsi trpijo.
Bogner verjame, da bi morala biti Cerkev zakrament odrešenja v tem v svetu. Da bi morala biti Cerkev, ki ni sama v svojih oblikah, vlogah in postopkih in jo moramo zato častiti kot sveto.
Svoj zapis Bogner sklene s pozivom najprej škofom; naj bodo pripravljeni odpirati razprave o cerkveni ustavi, kot cerkvenem redu, ki bo temeljil na svobodi in enakopravnosti. Vernike poziva, naj ne bodo ubogljivi jagenjčki, temveč naj postavljajo vprašanja in zahtevajo odgovore. Naj ne sprejemajo tolažbe in pobožnih podob, ki ne bodo postale konkretne. Naj zahtevajo to, kar zahteva Božja beseda. K sodelovanju poziva tudi teologe, naj se glasno odzovejo na zločine v Cerkvi.
Povezani članki
Zadnje objave
Vlada z novim pravilnikom spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Škandalozno: Vlada namenja visoke nagrade provladnim medijem
18. 4. 2024 ob 12:36
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: »Lopovi! Lopovi!«
18. 4. 2024 ob 6:00
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
2 komentarja
mak
"sporocila svobode, enakopravnosti, zivljenja v bratstvu"
Liberte, egalite, fraternite.
Ha ha ha
To so "sporocila" RKC? Nic vec: Vera, upanje ljubezen? In ne vec: Resnica, dobrota, lepota.
Zdaj Cerkev oznanja "sporocila" francoske revolucije. Oziroma prostozidarstva. Oziroma judaizma.
Pozar na Notre Dame simbolizira nove case...
Janez321
Poslanstvo Cerkve je ravno v tem, to je v rešitvi duš.
Očitno bi avtor tega članka rad, da bi Cerkev postala še ena družbeno politična organizacija, ali pa neka nevladna organizacija, v kateri bi o vsem lahko filozofirali in odločali takšni, ki o stvareh ne vedo ničesar, kot naši politiki.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.