Cerkveno telo je bolno, a ozdravljenje je možno …

Uredništvo
15

… v svoji kritiki sodobne Cerkve piše teolog, politolog in filozof Daniel Bogner.

Bogner ni edini, ki meni, da cerkveno sporočilo ostaja aktualno in ima veliko moč, a da reforme potrebuje Cerkev kot inštitucija. Kot verjame, Cerkev potrebuje novo ustavo.

Takole bralcem postavi svoj eksperiment:

“… živimo v državi, v kateri vlada absolutistična vlada. V tej državi ni parlamenta in demokratičnih volitev, ni zavezujočih načinov sodelovanja. Boji za človekove pravice in politično udeležbo so se sicer dogajali, a  niso bili uspešni.”

Nadaljuje s pripovedjo o tem, da si ljudje v tej državi prizadevajo, da bi nekako oblikovali skupnost, a se oblast menjuje. Sproženi so “procesi dialoga”, a nazadnje o vsem odloči vlada. Prebivalstvu tu in tam niti ne gre slabo, a tudi taki trenutki ne trajajo dolgo, saj se vse lahko čez noč spremeni. Kar ostane, je upanje na dobro vlado, ki skrbi prebivalstva jemlje resno. A za to ni nobenega jamstva …

Dotlej le miselni eksperiment za avtorja nakazuje resnost položaja, v katerem se nahaja Cerkev. “Kar je v Cerkvi standard, tega za naš politični obstoj nikoli ne bi izbrali,” pojasni in podkrepi s skoraj popolno odvisnostjo cerkvenega občestva od odločitev, ki jih sprejemajo drugi ljudje, s preprečevanjem odločanja tem, ki so napačnega spola, popolnim nenadzorom odločitev in nezmožnostjo ukrepanja proti odgovornim.

Slikovito opiše, da gre za model absolutistične monarhije, uprizorjene po običajih posestniške družbe in okrašene s sestavinami barvnega kozmosa dvornega obredja, kjer Cerkev danes nastopa kot iz neke druge dobe.

Nadalje pojasni paradoksalno stanje, v katerem država človekovo dostojanstvo ohranja in zagotavlja na podlagi krščanskega nauka in vrednot, a se hkrati Cerkev odmika od tega svojega nauka. Ker ima Cerkev pač povsem drugačne zavezujoče standarde (npr. rešitev duš).

Kot piše teolog, se Cerkev s svojimi bizarnimi institucionalnimi oblikami, ki jih imenuje shizofrene, odmika od sporočila, ki ga želi predati ljudem. Torej sporočila svobode, enakopravnosti, življenja v bratstvu … Rešitev vidi v dobri cerkveni ustavi. Medtem ko je za državo zavezujoča ločitev oblasti, pravica do zaslišanja, suverenost suverena, zaščita neodtujljivih temeljnih pravic znotraj institucije – Cerkev vsega tega ne pozna.

Tako takšna kultura pomeni implicitno povabilu h kršenju etnično in moralno zahtevanih, ne pa pravno zajamčenih norm. Vse to se je jasno pokazalo ob razkrivanju spolnih zlorab, ki so odprle tudi razprave o moči in nadzoru moči. Do njih so namreč privedle strukture, zaradi katerih sedaj škofi sami trdijo, da je potrebno odpraviti sistemske vzroke zlorab.

Bogner sklene, da Bog ljudi ni ustvaril kot lutk, temveč kot bitja, sposobna svobode in odgovornosti, zato vere, usmerjene v človeka, poklicanega v svobodo in ustvarjenega z enakim dostojanstvom, ni mogoče živeti v Cerkvi (statusne) neenakosti in poslušnosti.

Tako duhovniki, ki želijo izpolniti svoje poslanstvo, prihajajo v nasprotje z zahtevami svoje absolutistične monarhije, kršiti morajo cerkveni red in zakon, če želijo ostati zvesti svojemu klicu in ravnati pastoralno. Škofje, ki se želijo soočiti s težavami, stopijo v boj. In vsi trpijo.

Bogner verjame, da bi morala biti Cerkev zakrament odrešenja v tem v svetu. Da bi morala biti Cerkev, ki ni sama v svojih oblikah, vlogah in postopkih in jo moramo zato častiti kot sveto.

Svoj zapis Bogner sklene s pozivom najprej škofom; naj bodo pripravljeni odpirati razprave o cerkveni ustavi, kot cerkvenem redu, ki bo temeljil na svobodi in enakopravnosti. Vernike poziva, naj ne bodo ubogljivi jagenjčki, temveč naj postavljajo vprašanja in zahtevajo odgovore. Naj ne sprejemajo tolažbe in pobožnih podob, ki ne bodo postale konkretne. Naj zahtevajo to, kar zahteva Božja beseda. K sodelovanju poziva tudi teologe, naj se glasno odzovejo na zločine v Cerkvi.

15 KOMENTARJI

  1. Plačali bomo za Gadafijev umor in kolonializatorske dejavnosti. Indija in Kitajska bosta prehiteli ZDA in takrat bomo imeli vahabitsko Evropo. Dokler je Gadafi vodil Libijo niso imeli prave originalne Starogrške demokracije s prodajo sužnjev, ženskami brez pravic, bača dečki itd. Tako je, ko ima oblast ljudstvo.
    Dva papeža in ubogi begunci od katerih so nekateri celo člani ISIS in Al Kaide. Tisti zadnji so v domovinah (Irak in Sirija) resnično ogroženi in jim po zakonodaji EU pripada politični azil.
    Naši komunisti bodo dobili (kot kmetje iz JAR) azil v Rusiji.

  2. Poslanstvo Cerkve je ravno v tem, to je v rešitvi duš.
    Očitno bi avtor tega članka rad, da bi Cerkev postala še ena družbeno politična organizacija, ali pa neka nevladna organizacija, v kateri bi o vsem lahko filozofirali in odločali takšni, ki o stvareh ne vedo ničesar, kot naši politiki.

  3. Bogner ob vsej svoji bistroumnosti ne opazi, da je ravno njemu tako ljubi papež Frančišek absolutističen monarh, kakršnega ne pomnimo.

    Marsikaj v tej kritiki sicer drži, vendar bi Bogner z novo ustavo Cerkev rad spremenil v nekakšno protestansko gibanje, ki bi se seveda takoj razcepilo v tisoče raznih grupacij. Nič novega torej.

    Draga Domovina, če imate čas za prevajanje nemških teologov, zakaj ne povprašate tistih Slovencev in Slovenk, ki vam iz prve roke lahko povejo, kaj se dogaja v Rimu?

  4. Moram reči, da sem razočaran. Domovina je doslej za slovenske razmere dosegala zavidljivo raven pluralnost, v zadnjih dnevih pa se pojavljajo skorajda izključno progresivni članki. Je mar prišlo do kakšnih pritiskov na uredništvo?

    Glede tega skrpucala, pa skorajda nima smisla izgubljati besed… avtor piše na strani, ki je poimenovana “času-primerno verovanje”. Nato pa primerja Cerkev s konkretno politično stvarnostjo, ki naj bi se ji Cerkev morala prilagoditi. Vera mora torej biti času primerna,… ustavimo se za sekundo in premislimo, kaj to to pomeni. Pomeni ne nič drugega, kot da se mora vera prilagajati času in njegovim trenutnim zahtevam (t. i. “Zeitgeist”); Kristus in njegovo sporočilo torej nista nekaj absolutnega, kar presega čas in družbene partikularizme, temveč naj se prilagajata času. Trditev je blasfemična!

  5. “sporocila svobode, enakopravnosti, zivljenja v bratstvu”
    Liberte, egalite, fraternite.
    Ha ha ha
    To so “sporocila” RKC? Nic vec: Vera, upanje ljubezen? In ne vec: Resnica, dobrota, lepota.
    Zdaj Cerkev oznanja “sporocila” francoske revolucije. Oziroma prostozidarstva. Oziroma judaizma.
    Pozar na Notre Dame simbolizira nove case…

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime