Cerkev se vrača na tematiko tradicionalne družine in spolnosti. Tokrat s pristopom, ki lahko reši narod



V zadnjih tednih se vse več govori o krizi rojstev v evropski družbi. V Sloveniji je k temu prispevala predvsem ukinitev Urada za demografijo, ki je nastal pod prejšnjo vlado; v Italiji so sredi maja na to temo organizirali konferenco, namenjeno reševanju problematike upadanja števila rojstev. Tudi evropske statistike že leta ponavljajo isti trend: v Evropski uniji je povprečje rojstev 1,53 otrok na žensko (2021), od 1,13 na Malti do 1,84 v Franciji. Minimum je sicer nekje med 2,1 in 2,3, če se narod želi obnavljati po poti rojstev.

Prav te dni mi je gospa iz Latvije pojasnjevala hude težave z nataliteto pri njih: v tridesetih letih se je število Latvijcev zaradi emigracij skrčilo za 30 odstotkov, hkrati pa njihova rodnost dosega le še 1,6 otroka na par, kar pomeni prepolovitev naroda do leta 2050 (v primerjavi z letom osamosvojitve 1991). Latvija je z 2,7 milijona v treh desetletjih padla na 1,9 milijona prebivalcev.

Rodnost postaja tudi priljubljena tema Cerkve


Tudi Katoliška cerkev, ki se je v zadnjih desetletjih naučila pretežno molčati ob temah spolnosti, se počasi zbuja. Nenavadno je duhovnikom in škofom o tem govoriti: vsak, ki pride mimo, uporabi argument celibata (Cerkev itak ne razume) ali celo povsem nepovezan problem pedofilskih škandalov (Cerkev naj ob vseh temah, ki zadevajo otroke, raje molči).

Ko rečeno, te stvari so se spremenile in sveti oče redno naglaša tudi temo evropske rodnosti. Samo v teh tednih je to storil že dvakrat: najprej na Madžarskem, ko je hvalil njihove ukrepe, ki pomagajo mladim družinam, nato še na že omenjeni konferenci v Italiji, te dni pa se je oglasil še enkrat.
Tudi Katoliška cerkev, ki se je v zadnjih desetletjih naučila pretežno molčati ob temah spolnosti, se počasi zbuja

Family Global Compact


Papež je namreč izrecno podprl novo iniciativo Dikasterija za laike, družino in življenje ter Papeške akademije za družbene vede z imenom »Familiy Global Compact«. Gre za nekakšen poskus Katoliške cerkve, da bi se v čim širšem smislu oblikoval »globalni dogovor o družini«. Papež je v sporočilu, objavljenem v torek, 30. maja, pohvalil cilje novega projekta.

Ti cilji pa so: prvič, spodbujanje sodelovanja med katoliškimi univerzitetnimi raziskovalnimi središči, ki se ukvarjajo z družinskimi vprašanji; drugič, več povezovanja akademskega raziskovanja s konkretnimi katoliškimi skupnostmi; tretjič, spodbujanje kulture družine in življenja v družbi, z jasnimi predlogi za politike.

Zelo dobra analiza stanja


Sliši se zapleteno, a gre za zelo dober načrt. Ko sem prebiral dokument, ki začrta pot novim ciljem Katoliške cerkve glede pastorale družin, sem branje končal z ugotovitvijo, da bi lahko ta dokument enostavno prevedli v slovenščino in ga predložili političnim strankam, ki bi nas bile pripravljene poslušati.

Dokument precizno ugotavlja probleme današnjih družin: problematizira nenehno zmanjševanje števila zakonskih zvez in naraščanje števila parov, ki živijo skupaj kar tako, ter opozarja na njihovo posledično krhkost. Brez oklevanja opozarja na »narcisizem čustvenega in spolnega življenja«, na naraščanje števila ločitev in razvez, obračuna pa tudi z ideologijo spola. Nadalje govori o nujnosti odkrivanja temeljev zakonske zvestobe v okviru »izključne monogamije«; opozarja tudi, da je mlade treba vzgajati, da ne bi ločevali rodovitnosti od čustev (kar je v bistvu ideja, ki jo je leta 1968 poudarjal Pavel VI. ob vprašanju kontracepcije); zagovarja tudi, da je treba mladim jasno povedati, da morajo imeti otroke, dokler so še mladi, pri čemer jim mora pomagati družba oziroma država.

Bioetična vprašanja


Dokument Dikasterija za družino pa jasno umesti tudi bistvene bioetične teme, povezane z družinskim življenjem: »Kontracepcija, splav in sterilizacija so v zakonskem življenju, pa tudi zunaj njega, zelo razširjene prakse, ki jih dovoljujejo zakoni številnih držav in ki so spremenile pomen rodovitnosti: iz naravne poklicanosti in Božjega daru je le-ta postala rezultat lastne odločitve za prokreativnost, ki si prizadeva obvladovati življenje.«

Nadalje obračuna s t. i. pomočjo pri oploditvi, s selekcijo zarodkov »nezaželenega spola« ali z genetskimi motnjami, pa tudi z nadomestnim materinstvom, darovanjem zarodkov in gamet. Vse to spodbuja selektivno miselnost »Zdrav otrok le ob pravem času«.

Nimamo dovolj prostora, da bi ustrezno povzeli vse, kar novi projekt prinaša in predlaga vsem katoliškim izobraževalnim ustanovam v razmislek, dodajmo pa, da dokument odlikujejo dolgi seznami jasnih rešitev, za katere bi si Cerkev morala prizadevati.

Pri tem neredko stopi na žulj dosedanjemu delu na tem področju, saj je Cerkev imela vedno veliko povedati glede bioetičnih tem, le redko pa sredstva vlaga v konkretne, materialne rešitve življenjskih zagat. Tako novi dokument denimo jasno govori o potrebi, da se ustanavlja varne hiše za matere, ki zaradi težke življenjske situacije ne vidijo druge rešitve kot splav; na področju reševanja težav plodnosti pa spodbuja strokovno preučevanje in spremljanje primerov neplodnosti parov, kjer se predlagajo alternative oploditvi z biomedicinsko pomočjo (npr. NaPro zdravljenje). Tovrstnih, specifičnih predlogov je še veliko.

Svež veter


Objava dokumenta na temo reševanja družinske problematike predstavlja svež veter v jadra Cerkve.

Najprej zato, ker gre za verjetno najbolj direktno in jasno katoliško oceno stanja družin v Zahodnem svetu. Marsikateri cerkveni dokument je to že poskusil, pa kar nekako ni šlo, da bi rekli bobu bob. Sedaj imamo jasno, po alinejah spisane probleme in možne rešitve.

Drugič, novi projekt je zanimiv, ker kot moralni teolog že dolgo poslušam kritike, da se Cerkev absolutno preveč ubada z nekaterimi nebistvenimi vprašanji glede partnerstev, pozablja pa se bistvo, to je tradicionalna družina, osnovna celica družbe. Po dolgem času imamo na to odgovor: nekaj jasnega, katoliškega, osredotočenega zgolj in samo na družine.

Tretjič, po tem, ko se je zdelo, da se bo prej ali slej začel spreminjati cerkveni nauk glede nekaterih vprašanj, povezanih s spolnostjo, je papež javno in jasno podprl projekt, ki trdno stoji na tradicionalnih katoliških izhodiščih: zavračanje umetne oploditve ter nasprotovanje kontracepciji. To je vsekakor zanimivo po tem, ko so iz Rima pogosto prihajali bolj mešani signali.

Četrtič, pred seboj imamo jasno, racionalno in katoliško opredelitev problemov iz prvega odstavka: težave z rodnostjo, tako Dikasterij za družino, so povezane s praksami, na katere Cerkev že dolgo opozarja, in na dolgi rok tako zelo preoblikujejo družbo, da ta postane nerodovitna. To je težka, tragična ugotovitev, ki so jo danes pripravljeni slišati le redki.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike