Cerkev ponosno brani družino in od svojih vernikov pričakuje, da bodo sklepali zakonske zveze in na njih gradili trdne družine

Uredništvo

POSLUŠAJ ČLANEK
Domoljubje, kultura, identiteta, družinsko življenje in (katoliško) šolstvo so teme drugega dela pstirskega pisma, ki ga vsako leto pred postnim časom na vernike naslovijo slovenski škofje. 

Škofje začenjajo z domojubjem. "Odgovornost za skupno dobro je del našega domoljubja. Z izrazom domoljubje označujemo dejavno ljubezen do domovine. To ni samo čustvena navezanost na našo preteklost in njena izročila," pišejo, ter dodajajo, da domoljubje zahteva veliko več.

Pri tem zavračajo očitek nacionalizma, češ, da o njem lahko govorimo le, če kdo ošabno in podcenjevalno prezira pripadnike drugih narodov, česar pa domoljuben človek ne dela.

"Še manj smemo blatiti domoljubje kot fašizem. Pravico imamo, da terjamo spoštovanje zase in za svoj narod, in dolžnost, da to, kar pričakujemo, da drugi storijo nam, storimo tudi mi drugim (prim. Mt 7,12). Domoljubna čustva so častna, in kdor ne spoštuje sebe in svojega naroda, tudi drugih ne bo znal prav spoštovati," pišejo škofje.

Slovenski škofje: "Domoljubje ni nič drugega kakor povsem upravičena in potrebna narodna zavest, ko vemo, kdo smo, od kod prihajamo in kaj moramo tudi v prihodnosti biti in ostati."



Posebno pa se, tako škofje, domoljubje nanaša na lastno kulturo, pri čemer ne gre samo za umetnost, temveč  za "vse duhovne značilnosti, zaradi katerih smo to, kar smo, in so torej bistvene za našo identiteto."

Brez identitete je človek razklana osebnost, zato zrele osebnosti brez nje ne morejo, nadaljujejo: "Gre samo za to, ali bomo ohranili identiteto, ki nam je bila položena v zibelko, ali pa se bomo prelevili v nekaj drugega, pravzaprav v ponaredek nekoga drugega, ki pa bo vedno ostal samo – ponaredek." 

Pod kulturo tako naštevajo materinščino, vse kar so požrtvovalno zgradili, gojili in negovali naši predniki, pa tudi katoliško vero s svojimi praznovanji, bogoslužjem in številnimi cerkvami, ter našo naravo, "na katero smo upravičeno ponosni."

"Pravo domoljubje je nujno potrebno za naš obstoj. Obstali bomo, če bomo še naprej spoštovali in uresničevali vse tiste vrednote, ki so jih spoštovali naši predniki, in s tem najbolj prepričljivo dokazali, da to ohranja narod pri življenju," ta del pisma zaključujejo škofje.

Na zakonski zvezi oblikujemo zdravo in rodovitno družinsko življenje


V nadaljevanju škofje poudarjajo zvestobo obči človeški naravi, ki določa, da smo eni moški in drugi ženske, zato "na različnosti in zakonski zvezi oblikujemo zdravo in rodovitno družinsko življenje, ljubezen do otrok brez razvajanja in budno skrb za njihovo dobro vzgojo."

In po njihovih besedah se starši ne morejo odreči odgovornosti zanjo, tudi ko preko svetov staršev šol spremljajo, kako šola vzgaja njihove otroke. Starši namreč ostajajo prvi vzgojitelji in imajo pravico, da šola spoštuje njihovo vzgojo v veri in morali.

In za prihodnost krščanske kulture med nami so po besedah škofov izjemnega pomena katoliške šole od vrtca do visokih šol. "Zato se krščansko domoljubje kaže tudi v tem, koliko smo jih pripravljeni podpirati in skrbeti za njihov razvoj."

Nadalje je naša prihodnost usodno povezana z zdravim in naravnim družinskim življenjem. "Mnogi danes družino omalovažujejo ali jo celo zavračajo kot obliko oblastnosti in medsebojnega podrejanja. Cerkev jo ponosno brani kot Božjo ustanovo in od svojih vernikov pričakuje, da bodo sklepali zakonske zveze in na njih gradili trdne družine, pišejo.

Ter poudarjajo, da podobno velja tudi za spoštovanje človeškega življenja od naravnega spočetja do naravne smrti.

Škofje ob koncu pisma poudarjajo še pomen zvestobe veri, ki nam bo pomagala, da ohranimo svoje osebno in narodno dostojanstvo.

V prvem delu pisma o aktivnem državljanstvu in odgovornosti


V prvem delu škofovskega pisma, na župnije poslanega konec preteklega tedna, so škofje v ospredje postavili pomen aktivnega državljanstva in prevzemanja odgovornosti.

"Kakor smo se množično udeležili glasovanja na plebiscitu za samostojno Slovenijo, bi se morali enako množično udeleževati vseh poznejših volitev in referendumov ter odločneje izraziti voljo bolj prepričljive večine državljanov," pišejo.

Na vernike apelirajo, da smo vsi skupaj in vsak posamezni državljan odgovorni za to, kar se dogaja v naši samostojni domovini ter pozivajo, da odnos "kaj me briga" v tem smislu ni primeren.

Odgovornost posameznika opisujejo na treh ravneh - najprej v odgovornosti zase, svoje življenje, delo, ki ga opravljamo in za osebno rast v krepostih, vrlinah in ne nazadnje tudi v veri.

Nato odgovornost za svoje bližnje ter tudi za svojo župnijo in za njeno prihodnost, za krajevno skupnost in ne nazadnje za podjetje ali ustanovo, v kateri delamo.

"Toda to še ni vse. Premalo se zavedamo še tretje ravni odgovornosti, odgovornosti za celotno družbo in za razmere v državi, katere državljani smo," še apelirajo škofje ter dodajajo, da smo  predvsem odgovorni za to, kdo nam vlada, saj sta od oblasti v največji meri odvisni sreča in blaginja nas vseh.

KOMENTAR: Uredništvo
Verniki pa od svoje Cerkve pričakujemo, da počisti v lastnih vrstah in si tako povrne legitimnost
Beseda škofov iz pastirskega pisma je na mestu, smela, drži od prve velike začetnice do zadnje pike. A kaj, ko lahko, sicer samo v majhnem, a zelo pomembnem segmentu njihovega delovanja citiramo Jezusa, ko naroča svojim učencem: "Vse torej, kar vam porečejo, storite in ubogajte, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo." (Mt, 23-1-36). Še vedno namreč ni opaziti pretirane vneme, da bi škofje prevzeli odgovornost in počistili z gnilimi jabolki v lastnih vrstah, ne samo, ko gre za navadne duhovnike, temveč tudi za tiste bolj vplivne člane cerkvene hierarhije. Škofje na vernike apelirajo s prevzemanjem odgovornosti na osebni ravni, za bližnje in za družbo kot celoto. A na vseh treh nivojih mnogim vodilnim v Cerkvi spodleti, ko je treba ustrezno ukrepati v zvezi z njihovimi sobrati, resno in iz večih virov osumljenimi spolnega nadlegovanja mladoletnih in mladih odraslih. V primeru vplivnega lazarista Jožeta Planinška, katerega je spolnega nadlegovanja javno in v vseh podrobnostih v okviru prijave iniciativi Dovolj.je obtožilo pet različnih žrtev, za njegov umik iz župnije ter drugo potrebno ukrepanje nihče noče prevzeti odgovornosti. V Slovenski škofovski konferenci so se od tega distancirali, češ da je za to odgovorni v Misijonski družbi lazaristov, lazaristi pa že več kot leto ne ukrepajo. Na vprašanja Domovine, kako utemeljujejo svoje neukrepanje, pa ne odgovarjajo. Planinšek pa medtem ostaja aktiven v župniji, znani po veliki participaciji mladih, vodi tečaje za bralce berila in predava o "petih cerkvenih zapovedi za življenje danes". Tako kot škofje od vernikov upravičeno pričakujejo, da bomo ponosno branili družino, zakonsko zvezo, svojo kulturo, vero ter prevzemali odgovornost na osebni, odnosni in družbeni ravni, verniki od svojih škofov upravičeno pričakujemo, da bodo slednje počeli tudi sami. Začenši z odnosom do največje rak rane v Katoliški Cerkvi modernega časa, ki tej instituciji jemlje (še kako potrebno) širšo družbeno legitimnost. Ker jasna, glasna, odločna, ter predvsem slišana beseda katoliških škofov v širši družbi je še kako pomembna. A njihova družbena kredibilnost stoji in pade na lastnem zgledu.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike