Po včerajšnjih ponovnih pogajanjih med vlado in sindikati javnega sektorja vlada sindikatom ponuja 4% dvig plačnih razredov, sindikati sicer zahtevajo 12%. Vlada, ki je napovedovala povsem drugačen pristop k socialnemu dialogu od prejšnje, po oceni nekdanjega ministra za delo Janeza Ciglerja Kralja počasi pristaja na realna tla, medtem pa se pri sindikatih, kot ugotavljamo v komentarju uredništva, vse jasneje kaže jasna politična opredeljenost.
Po tem, ko je vlada v začetku meseca sindikatom ponudila enkratni draginjski dodatek za zaposlene do 24. plačnega razreda, kar so sindikati ogorčeno zavrnili, je na včerajšnja pogajanja ministrica za javno upravo Sanja Ajanović Hovnik prišla s predlogom za štiriodstoten dvig vrednosti plačnih razredov. Vlada, kot pravi, od predloga ne namerava odstopiti.
Sindikati, ki so na pogajanja prišli z zahtevo za dvig vrednosti plačnih razredov v višini 12 odstotkov so, nekoliko razočarani sporočili, da bodo zahtevo preučili. Gre sicer za polovico sicer pričakovane inflacije za letošnje leto, ki jo UMAR trenutno napoveduje pri 8 odstotkih.
Vlada sicer napoveduje, da bi ob koncu leta, ko bo znano, kakšna bo dejanska inflacija, le to upoštevala v celoti in sicer v 60% z dvigom vrednosti plačnih razredov in v 40% z odpravljanjem plačnih nesorazmerij. Pogajanja bodo sicer nadaljevali 29. avgusta.
Delovanje ESS v zadnjih dveh letih
Prejšnji teden je potekala tudi prva seja Ekonomsko-socialnega sveta po več kot letu dni. Po seji je bilo zaznati kar nekaj optimizma, predvsem na strani sindikatov. Sindikati so bili sicer tisti, ki so ESS maja lani protestno zapustili, zato je toliko bolj zanimiva primerjava dinamike pogajanj med socialnimi partnerji v zadnjih dveh letih.
»Kot minister sem se zelo trudil dati vrednost pogajanjem in sem angažiral obe strani, tako delodajalce, kot sindikate. Dokler se niso začele bližati volitve, se je dalo marsikaj dogovoriti,« nam pove prejšnji minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Janez Cigler Kralj, pri čemer izpostavi standarde, dvig plač, pokojnin in veliko število delovnih skupin.
V enem letu je bilo tako ustanovljenih devet pogajalskih skupin, pred tem v skoraj treh letih sedem, več kot dvakrat več je bilo tudi sej ESS. »Bolj, kot pa so se bližale volitve, manj se je dalo dogovoriti, dinamika pa je postajala vse bolj napeta, dokler niso sindikati vstali in šli, do volitev pa se dialoga ni več dalo vzpostaviti nazaj.« Cigler Kralj sicer pri tem dodaja, da se včasih zaradi izrednih razmer zaradi epidemije ni dalo vedno izpeljati čisto vseh predvidenih postopkov na ESS.
Sindikati so tedaj izpostavljali, da njihovi predlogi niso dovolj upoštevani, da vlada njihovih zahtev ne posluša ter da v pripravo nekaterih zakonskih predlogov sploh niso vključeni, s čimer so opravičevali svoj enostranski odhod iz ESS.
A tudi zdaj situacija ni bistveno drugačna. Na zadnji seji ESS so tako obravnavali tudi zakone, ki so že bili mimo ESS vloženi ali celo sprejeti v Državnem zboru že v tem mandatu, kot denimo Zakon o nujnih ukrepih za zagotovitev stabilnosti zdravstvenega sistema.
Tudi sicer sindikati nekoliko razočarano ugotavljajo, da jim vlada daje bolj ali manj ultimativne predloge po načelu »vzemi ali pusti«, a odzivi še zdaleč niso tako burni, kot so bili v prejšnjem mandatu, čeprav njihovi pogajalski stoli niso tako zelo udobni, kot so morda pričakovali.
Isto dejanje enkrat ogabno, drugič neprimerno
Tudi pri komentiranju identičnih dejanj vlade sindikati izbirajo bistveno drugačne besede. Predsednica sindikata Mladi PLUS, Tea Jarc, je denimo uvrstitev tako ministrov kot državnih sekretarjev Golobove vlade v najvišji plačni razred za Žurnal24 ocenila z besedami: »V času, ko večino ljudi skrbi splošna draginja in kako se bodo preživljali iz meseca v mesec, ni primerno, da imajo ministri in državni sekretarji najvišje plače.« Plače funkcionarjev je komentirala šele na drugi poziv medija, sicer z opravičilom, da je bila ob prvem pozivu na dopustu. Sicer Tea Jarc ni vedno zadovoljna s sedanjo vlado. O tem smo pisali v tem članku.
Spomnimo, ko je premier Janez Janša samo svoje ministre uvrstil v najvišji plačni razred, je Jarčeva to komentirala: »Vlada je očitno presodila, da si tisti, ki imajo že tako ali tako nadpovprečne plače, zaslužijo še več. To ni le sramotno, nespodobno, nesolidarno in popolnoma neprimerno, ampak je preprosto – ogabno!«
Članstvo v sindikatih že leta počasi pada. To sicer ni posebno presenečenje, saj se skozi leta vse bolj jasno kaže, da so slovenski sindikati predvsem dodatno politično orodje v rokah politične levice. Ko namreč desnosredinska vlada sredi epidemije preskoči kakšen korak v socialnem dialogu protestno zapustijo ESS za več kot leto dni in s tem preprečijo tudi obravnavo za zaposlene pomembnih predlogov. Ko enako naredijo Golobovi, lahko poslušamo, da je seja potekala pozitivno, na ultimate vlade sicer s kislimi obrazi odgovarjajo, da jih bodo preučili, brez groženj o stavkah in protestih, ki so jih pod prejšnjo vlado pomagali organizirati kar na zalogo.
Pri tem početju je najbolj radikalen običajno sindikat SVIZ, ki je, kot smo v preteklosti že pisali v imenu nasprotovanja urejanja statusa zasebnih šol preprečeval tudi dvig plač zaposlenim v šolstvu.
Sindikatov, takih, kot jih imamo trenutno, tako pravzaprav sploh ne potrebujemo, saj več kot očitno dobrobit delavcev ni v njihovem prvem planu, ampak bolj kolateralna korist ali pa kolateralna škoda političnega aktivizma, kakšen bolj pikanten jezik pa bi dodal še visoke in povsem netransparentne prihodke mnogih vodilnih sindikalistov.
Da podobno meni veliko delavcev, ki naj bi jih ti sindikati zastopali, pa jasno kaže ocena Luke Mesca, ki je v enem izmed svojih javnih nastopov dejal, da se bo kot minister zavzemal za to, da se sindikalno gibanje okrepi in da se poveča članstvo v sindikatih, ki je sedaj šele na okoli 30 odstotkih. Takšna napoved samo potrjuje, da so predstavniki sindikatov bolj agitatorji za eno izmed političnih opcij, kot pa resnični borci za delavske pravice.
Ljudje iz prejšnjih generacij še vedno razumejo pod sindikat – ugodno ozimnico in ustrezen letni počitek na morju.
V tem vmesnem času je postal predvsem orodje za pritisk na desnosredinske vlade. Zakaj? Ker so plačani po učinku, torej učinkoviti podpori levice. Zakaj niso objavljeni prihodki vodilnih sindikalistov? Ker bi se članom zavrtelo od številk.
To pa res ni nobena novica. To vemo že desetletja.
Repetitio est mater studiorum ali po gorenjsko, ponavljanje je mati učenosti.
No – ta sicer neprijetna, pristranska, malovedna itd. sindikalistka Tea – ima pa POTENCIAL, – kot se reče.
DA BO “RUŠILA” TUDI GOLOB-SVOBODA – VLADO ? Upajmo ! L.r. Janez KK
Sindikati so vedno bili in bodo ostali hlapci režima.
Sicer je pa treba glasno povedati, da se s sindikalizmom skoraj praviloma ukvarjajo najbolj leni in nesposobni delavci.
Pa še Srbi imajo po mojem občutku med njimi večino.
In kaj pametnega lahko pri takem stanju stvari pričakujete od večinoma rdeče žarečih sindikatov?
*Sicer je pa treba glasno povedati, da se s sindikalizmom skoraj praviloma ukvarjajo najbolj leni in nesposobni delavci.*
To pa drži! Kolikor jih osebno poznam, bi mirno izpustila tisti “skoraj”.
Slovenski sindikati = pomočniki tajkunov in oligarhov za izžemanje delavcev
Juhej, večjo plačo mi bodo zrihtali. Fino…?
A si še vedno na zajamčeni penziji?
Ne, pošteno delam in služim pošteno plačo. Ti, imaš borčevsko?