Centralizacija Slovenije: praktično ves TV dnevnik lahko posnamemo v Ljubljani

Blaž Čermelj
5
Vir foto: https://vaaju.com

Slovenija se pospešeno centralizira. Vse bolj samoumevno postaja, da se vse, kar se omembe vrednega pri nas dogaja, zgodi v Ljubljani. Častna izjema so odprtja kakšnega industrijskega obrata in pa seveda črna kronika.

Silovitim podražitvam v prestolnici in prometnim zamaškom na vpadnicah navkljub se zdi, da centralizacija nikogar več pretirano ne moti. Še politične stranke v zadnjem času le sramežljivo lovijo svoje volivce. Pri tem mislim zlasti tisti na desni sredini, SDS in SLS. Preostale se s tem vprašanjem niso pretirano ukvarjale.

Leta 2008 je v Sloveniji potekal referendum o pokrajinah. Vladni predlog je sicer dobil podporo, a se je referenduma udeležilo zgolj 10,98 odstotka volilnih upravičencev.

Takrat je stroka opozarjala, da bi preveliko število pokrajin, predlaganih jih je bilo 14 + 1, vodilo v njihovo neučinkovitost, zaradi česar predloga ni podprla. Sledile so volitve in naredilo se ni ničesar. Posledice čutimo še danes.

Televizija ve, da se vse pomembno zgodi v Ljubljani

Hitro se v spomin prikrade kateri izmed številnih TV dnevnikov, ki so bili praktično od začetka do konca posneti v Ljubljani. Politične, gospodarske in kulturne teme. Ki jih morda kdaj preseka kakšno kaznivo dejanje, kot je bil napad na lokal mariborskega župana Saša Arsenoviča.

TV Dnevniku na RTV sicer sledi oddaja Slovenska kronika, ki ima namen poročati tudi iz preostalih koncev Slovenije. Toda te novice so resnično drugorazredne in ne morejo skriti, da se izven Ljubljane skoraj nič pomembnega ne dogaja.

Ne gre prezreti niti tega, da imata tako RTV Slovenija, kot podjetje Pro Plus več deset tisoč evrov vredna reportažna vozila, ki omogočajo neposreden vklop v program preko satelitske povezave. Toda marsikateri dan ne zapustijo območja znotraj Ljubljanske obvoznice. Težko je prešteti, kolikokrat so se ta vozila zapeljala le do centra mesta in od tam izvedla vklop v živo s terena.

Pri tem je najbolj tragična posledica pravzaprav ta, ki bo šele sledila. Zelo nevarno je, če se v prebivalci v ostalih slovenskih krajih ne bodo čutili sposobni, da v Sloveniji karkoli premaknejo. Tudi zato, ker njihovim idejam in dosežkom nihče ne da pozornosti. Kraji, ki ne verjamejo več vase in v svojo prihodnost, so mrtvi kraji. In dejstvo je tudi, da je takšnih krajev v Sloveniji veliko.

Podjetja selijo svoje sedeže v Ljubljano

Ob tem je dejstvo, da se centralizacije, ki se kaže iz medijev, vse bolj zavedajo tudi gospodarski subjekti. Nekateri so iz Ljubljane odšli in sedaj uspešno poslujejo drugje, toda njihovi sedeži so praviloma ostali v glavnem mestu. Spet druga v Ljubljano selijo svoje sedeže, Intesa Sanpaolo Bank iz Kopra, NOMAGO iz Nove Gorice… DARS iz Celja v Ljubljani gradi novo poslovno stavbo.

Za selitev je težko kriviti samo podjetja, njihovi razlogi so večinoma povezani s številnimi dejavniki. Med katerimi pa sta pogosto tudi ta, da v obrobnih regijah preprosto ni več ustrezno izobraženih ljudi za upravljanje podjetij in ta, da oddaljenost od dogajanja onemogoča kvalitetno opravljanje lobističnih stikov.

Trenutno ima velika večina od stotih največjih slovenskih podjetij sedež v Ljubljani. Tudi to je koncentracija, ki nas mora skrbeti. Še bolj pa nas mora skrbeti njihova struktura, kajti med podjetij, ki jim je primarni trg Slovenija, je zelo malo takšnih, ki bi imela svoj sedež izven Ljubljane.

Resda imajo svoj sedež izven Ljubljane nekatera ogromna slovenska podjetja kot so Revoz, Krka in Adria Mobil iz Novega mesta, Gorenje iz Velenja, Cimos iz Kopra, BSH Hišni aparati iz Nazarij. Toda ta podjetja so globalna in jih dogajanje v Sloveniji bolj malo zanima. Toda z izjemo GEN-I in GEN energije iz Krškega, DARSa in Enegrotuša iz Celja, OMV iz Kopra in Pošte iz Maribora pa jih med tistimi, katerih glavni trg je Slovenija, ne najdemo veliko.

S tem se močno poveča vpliv mest kjer imajo podjetja svoj sedež na državno politiko. Če namreč regija nima močnih gospodarskih podjetij, njen vpliv na državni ravni dramatično pade. Vpliva pa tudi na mesto samo. Celje je tako morda res tretje največje slovensko mesto, toda po višini mestnega proračuna je zaradi slabšega stanja gospodarstva šele na petem mestu, za Kranjem in Koprom.

V tujini za svoje pokrajine skrbijo bolje

Za ponazoritev, kako razpršena je moč posameznih mest v primerjavi z glavnim mestom nam lahko služi indeks velikosti največjih mest v državi. V primerjavo smo vključili tri države, Nemčijo, kjer dajejo izredno velik poudarek regionalnemu razvoju, Francijo ki je centralistično urejena država in Avstrijo, ki razen Dunaja nima velikih metropol in je imela še do pred kratkim praktično identičen način vodenja lokalne samouprave kot slovenija. Lahko bi dodali še kakšno drugo državo, vendar so njihovi rezultati v povprečju nekje med Nemčijo in Francijo.

Iz grafa lahko ugotovimo, da so slovenski rezultati v posameznih segmentih še nekoliko slabši od Avstrijskih. Slovenija po primerjavi razporeditve prebivalstva sodi med najbolj centralizirane države v Evropi. Slovenska mesta so namreč v primerjavi z mesti iz držav, ki skrbijo za uravnotežen razvoj države, najmanj dvakrat do trikrat manjša.

Trenutno ni opaženih kakršnihkoli premikov, ki bi Slovenijo pripeljala na pot večje veljave regionalnih središč. Zato je pričakovati nadaljevanje vseh negativnih trendov, ki iz tega izhajajo. To je praznjenje podeželja, nadaljnji zaton nekaterih slovenskih mest, zlasti Maribora in Celja ter rast mest v ožji in širši okolici Ljubljane, Grosupljega, Borovnice, Medvod, Trzina, pa tudi Škofje Loke, Logatca, Kranja, Trzina, Kamnika … Ob tem pa tudi rast cen nepremičnin v teh središčih in stagniranje njihovih cen v ostalih delih države.

Ter seveda prometni zamaški na prometnih vpadnicah v Ljubljano vsako jutro in vsako popoldne. A namesto razmišljanja o decentralizaciji države, ki bi omilila tudi prometno situacijo, gredo razmišljanja v dodajanje prometnih pasov.

5 KOMENTARJI

  1. Centralizacija oz. “ljubljanizacija” Slovenije je naravna posledica neustavnega in nedemokratičnega sorazmernega volilnega sistema, ki generira in celo pospešuje protiustavno in nedemokratično diskriminacijo med volivci posameznih volilnih okrajev v razmerju 4 : 1 ter posledično tudi med volilnimi enotami.
    Kar pomeni, da je Slovenija skoraj za 400 odstotkov oddaljena od temeljnega demokratičnega načela in standarda: “en volivec – en glas”.
    Pri nas je po sedanji protiustavni volilni zakonodaji povsem odvisno, iz katerega volilnega okraja je volivec, da ima vpliv enega ali celo štirih oddanih glasov. Nič pa ne vpliva, v katerem volilnem okraju ima svoje stalno bivališče kandidat oz. izvoljeni državni poslanec, zaradi česar v najvišjem zakonodajnem telesu RS absolutno prevladujejo posamezniki s stalnim bivališčem iz privilegirane Ljubljane in osrednje slovenske pokrajine. Še višjo in še bolj nedemokratično stopnjo prevlade imajo prebivalci Ljubljane in osrednje Slovenije v Vladi RS in vseh preostalih državnih organih in službah izvršne ter sodne veje oblasti.
    Diskriminatornost “ljubljanocentrizma” je jasno razvidna v delitvi državnega proračuna, denimo, za kulturo, kjer več kot 2/3 državnega denarja, zbranega iz vse države, porabijo in izkoristijo ustvarjalci in občinstvo v Ljubljani. Podobno razmerje, ali še slabše, bi ugotovili, če bi pregledali, od kod so Prešernovi nagrajenci in nagrajenci Prešernovega sklada ter dobitniki brezštevilnih drugih državnih in stanovskih umetniških priznanj.
    Zaradi vseh teh protiustavnih in nedemokratičnih sistemskih neenakopravnosti in neenakosti ter vse hujše sistemske diskriminacije prebivalstva izven Ljubljane in osrednje slovenske pokrajine so tudi mediji zaradi “gospodarnosti” in lenobe zaposlenih vse bolj zazrti zgolj in samo v bližnji vrtiček ali živalski vrt Ljubljane, kjer se tudi po prepričanju vse bolj “ljubljanocentričnih” urednikov in novinarjev dogaja komaj še kaj vrednega, sicer se pa tako ali tako vsi vse rajši “priklapljajo” na svetovni splet in najbolj pogrošna družbena omrežja ter “plonkajo” in dodatno razpihujejo najbolj pogrošne in prazne senzacije iz spletnih kloak svetovne medijske tržnice “fake news” in “fake heroes”.
    Ali ni simptomatično za degenerirano centralistično stanje duha, da na DARS in podobnih državnih pooblaščenih agencijah bolj razmišljajo o novem – drugem – cestnem “ringu” okoli njim ljube prestolnice, kot da bi sploh še kaj načrtovali in otipljivega storili za nujno “tretjo razvojno os” oz. za nujne sodobne prometne povezave med Koroško in osrednjo Slovenijo ali med Belo krajino in Dolenjsko in osrednjo Slovenijo.

  2. Zelo pereča tema, kjer se spopadata dva koncepta. Določen del stroke in vplivnežev , ki je bolj levo usmerjen, teži k logiki, da bi Slovenija dobila večjo veljavo, če Ljubljano spravimo vsaj v rang 500.000 stalnih mestnih prebivalcev; na ta način bi se lahko kosala z ostalimi urbanimi središči (Zagreb, Gradec, Trst) in lažje v državo privabila podjetja, in predvsem tuja predstavništva podjetij. Ta koncept pogosto omalovažuje (pre)majhne slovenske občine. Drug koncept je koncept desnice, ki zagovarja decentralizacijo in večjo vlogo občin – razen občinske politike in občasno prenos sedežev podjetij v kakšna druga mesta (nazadnje je to delal SLS z Mariborom) večjega preboja tu ni bilo, je pa desnica z nekaterimi politikami ublažila izseljevanje iz obrobnih regij (npr. Posočje, Kozjansko, Suha Krajina) čeprav je nekje bila neuspešna (Bela Krajina, Koroška, Haloze, Goričko). Slovenija je po mojem mnenju zaradi zgodovinskih specifik neprimerna za prvi koncept, saj ji mora biti v interesu ohraniti poselitev po celem ozemlju in ohraniti vitalnost tudi srednje velikih slovenskih mest. Če se ljubljanska regija okrepi, kot pravi avtor v smeri krepitve manjših središč na Gorenjskem in na jugu Barja, to ni nič narobe in to da dodatno težo regiji. Ne sme pa se pozabiti na ostale. Zato bi sistematična politika do ostalih delov regije morala biti prioriteta. Ljudje, ki tam živijo in ki se jih te zadeve tičejo, pa morajo sami vedeti koga voliti na volitvah, da v prihodnosti dosežemo bolj uravnotežen regionalni razvoj.

  3. Manjša reportažna vozila televizije (po izgledu večji kombiji) niso samo nekaj desettisoč €, marveč kakšnih 100.000€ ali več. Aparature v vozilih so zelo drage. Samo ena profesionalna kamera gre v več desttisoč €. Velika vozila (šleperji) z vsemi aparaturami pa gredo že v milijone €.

  4. Kaj pa struktura podjetij? V Ljubljani so v glavnem proračunski cuzatorji, npr. politiki, krepko preobsežna javni sektor in (prorežimska) kultura, banke (večji del sanirane iz davkplačevalske malhe), IT (ali dvorni dobavitelji državnih organov ali švicfabrike tujih multinacionalk), trgovina ipd. Kaj pa prodorna visokotehnološka podjetja, kjer se ustvari res velika dodana vrednost na zaposlenega? Hja, v Ljubljani so zaradi državnih dekretov akademiki (univerza in inštituti), kjer se bollj delajo, da raziskujejo (kot marsikje po svetu), bolj jamrajo (Ja Lenarčičiz IJS, že prav najedaš s tem! Resno!) in v svetovnem merilu niso ravno kakšni hudi biseri (univerza se na svetovni lestvici suče tam nekje okoli 500. mesta). Prave firme pa? Krka je v Novem mestu, Dewesoft nekje na obrobju Trbovelj, Akrapovič nekje pri Ivančni Gorici (in se raje širi v Belo Krajino), Pipistrel jo utegne iz Ajdovščine podurhati v italijansko Gorico, v Ajdovščini je še na tem portalu izdatno hypana Bia Separations, kranjski Iskraemeco je oral ledino na področju IoT, ko tega buzzworda ni bilo še niti blizu, jedri Kolektorja in Hidrie bosta verjetno kar ostali v Idriji, superačunalniki se načrtujejo v novogoriškem Arcturju, v bližnjem Solkanu Instrumentation Technolgies razvija opremo za pospeševalnike, napovedani Yaskawin evropski razvojni center za industrijsko robotiko bo v Kočevju itd. itd. Torej, zaenkrat nismo prišli niti še blizu “najlepšega mesta na svetu”. Lek? Sedež je res v Ljubljani, inovira pa se v Mengšu. Ste že slišali za RLS, ki razvija “mercedese med senzorji pomika in tasuka”? Svojo pot je pričel dobesedno v garaži na obrobju Ljubljane, ko jo je prerasel, je poskušal raztresen na več lokacijah po mestu, pa nekako ni šlo. Po neuspešnem moledovanju pri Zokiju, naj pomaga zrihtati prostor, je lastniku dopi**ilo in danes je firma – komendska. Podobno je z GEM Motors, ki razvija motorje za elektro mobilnost, ki jo je iz Ljubljane popihal v Kamnik. Metropoli tako ostane več ali manj samo še v medijih nekoliko precenjeni Cosylab.

    • Imamo še npr. KLS Ljubno, Polycom (Gorenja vas), Domel (Železniki), pa tuje investicije multinacionalk: GKN v Zrečah, Bosch v Nazarjah, Odelo v Preboldu itd. No ja Ljubljana ima Hello in Litostroj PowerPoint pa še manjši del Iskre…

Dodaj odgovor za Samozadostnost in omejenost prebivalcev Ljubljane in osrednje slovenske pokrajine Prekliči

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime