Cena veličine je odgovornost. Bo to uspela pokazati Brexit generacija britanskih politikov?

Politična agonija Brexita je odprla novo poglavje po tem, ko dogovor o izstopu Velike Britanije (VB) iz Evropske unije (EU) ni dobil podpore v britanskem parlamentu. Ministrski predsednik Boris Johnson, kljub zagotavljanju, da je šlo za ugoden, nov dogovor (Theresa May bi verjetno trdila drugače) zanj ni dobil podpore ter je razpisal volitve 12. decembra. Ob tem je moral še ponižno zaprositi EU za dodaten odlog izstopa.

Politična odločitev britanskih volivcev iz leta 2016, pa čeprav je bila sprejeta z minimalno večino in je izrazito medgeneracijsko nepravična, bo gotovo prelomna. Po koncu druge svetovne vojne govorimo o EU kot o največjem mirovnem procesu v celotni človeški zgodovini. Ta je bil pragmatično sprožen s trgovinskim združevanjem najbolj bojevitih držav do te mere, da se vojna enostavno ni več splačala. Zanimivo bo opazovati, kakšne politične spremembe bo prineslo trgovinsko razdruževanje, če bo do tega z 31. januarjem 2020 sploh prišlo.
Zanimivo bo opazovati, kakšne politične spremembe bo prineslo trgovinsko razdruževanje, če bo do tega z 31. januarjem 2020 sploh prišlo.

V svetovni trgovini igramo igro, kdo bo najboljši. Končnega zmagovalca ne more biti, saj so pravila postavljena ohlapno in nismo določili, kako naj bi ta zmaga izgledala. V globaliziranem svetu je tako boljši tisti, ki ponuja konkurenčne prednosti. Verjetno smo v EU med boljšimi tudi zato, ker imamo jasno določena pravila – standardi, varnost trga, izobražena delovna sila, itd … Lahko bi celo trdili, da smo v zgodovini evropskih integracij zaradi pritiska miru tekmovali sami s seboj in delali korake naprej. Formula pravilo – evalvacija – izboljšava nas je delala boljše od drugih. Seveda podvrženo debati, do katere mere je ta proces uspešen in kolikšen del tega procesa je uspela ugrabiti bruseljska birokracija. Z Brexitom izgubljamo igralca, ki je je fundamentalno sodeloval v tem procesu ter postajamo ranljivi. Sploh če sledimo hipotezi, da so gospodarska, varnostna in zunanja politika neločljivo povezane.

Velika Britanija zdaj tekmec EU


Nedolgo nazaj so na Otoku močno odmevale besede Angele Merkel po srečanju z Emmanuelom Macronom v Parizu: »Z izstopom Velike Britanije se bo na našem dvorišču pojavil nov tekmec. Poleg Kitajske in Združenih držav bomo imeli po novem še Veliko Britanijo.«

Zastavlja se vprašanje, na kakšne ugodnosti bosta morala pristati VB in EU, če bosta želeli ostati gospodarsko uspešni ter kakšen vpliv bo imelo to na njuno zunanjo in varnostno politiko. Evropska unija bo verjetno to krizo lažje prešla, saj ostaja mnogo večji igralec na svetovnem trgu, poleg tega pa so institucije dovolj trdne in rigidne, da hitrih sprememb ni pričakovati. Zaupanje vliva tudi enoten nastop evropskih politikov. Nepredvidljiva prihodnost pa čaka Veliko Britanijo. Ta se hkrati sooča tako z zunanjimi kot notranjimi pritiski.
VB je na bistveno drugačnih izhodiščih, kot je bil denimo na začetku 20. stoletja.

VB je na bistveno drugačnih izhodiščih, kot je bil denimo na začetku 20. stoletja. Ni več imperij in ne postavlja meril svetovne politike. Je le igralec na šahovnici. Trgovinska pogajanja EU in Kanade so trajala več kot sedem let; če bodo Britanci želeli skleniti trgovinski sporazum čez noč, se bodo morali marsičemu odpovedati. V Bruslju in Washingtonu že izražajo skrbi, da bi pri ponujanju gospodarskih ugodnosti lahko preveč popustil pri tradicionalnih varnostnih in zunanjepolitičnih vprašanjih.

VB se je tako znašel med tnalom in nakovalom interesov velikih sil na eni strani in EU na drugi. Čeprav je bila Evropska unija pri pogajanjih o izstopu prijazna, mora do VB postopati trdno in enotno, saj bi drugače lahko sledil še kak izhod. ZDA pa se preko zadnjih izjav Donalda Trumpa, ker potiska Johnsona in Nigela Faragea v zavezništvo, že vmešavajo v notranjo britansko politiko. Vprašanje je, koliko časa bodo Britanci na take pritiske še imuni, sploh če bodo Američani ponudili ugoden paket gospodarskega sodelovanja. Kaj šele, če na to polje stopijo Kitajci. Če Britanci odidejo brez dogovora, bodo namreč soočeni s 5-10 % tarifami na vse izdelke.

Obenem se VB sooča s politično krizo. Brexit je uspel zamajati enega najstarejših in najbolj stabilnih parlamentarnih sistemov, kjer se dandanes konservativci in laburisti poslužujejo poceni populističnih ukrepov, da bi obdržali volivce. Poleg tega je Brexit postal katalizator sprememb tudi na Škotskem, Walesu in Severnem Irskem. Nekdanji prvi minister Walesa Carwyn Jones je izjavil, da VB ne deluje več ter bi nepravična obravnava s strani londonskih politikov lahko vodila celo v razpad: »Če bi danes izbiral med VB in EU, bi izbral EU.«

Zgodovina uči, da je izolacija vedno vodila v zaostajanje ter je edini pravi način v povezovanju. Čeprav ima Velika Britanija tradicijo, da je v najtežjih zgodovinskih trenutkih zavoljo pregovornega britanskega pragmatizma in odločnosti izšla kot zmagovalka, me skrbi, da politika, ki bi se zavedal odgovornosti in teže političnih odločitev, ni na vidiku. Boris Johnson ni politik kova Winstona Churchilla, ki je izrekel znameniti stavek v naslovu (Cena veličine je odgovornost, op. a.). Izmotavanje odgovornosti in zapiranje v svoje vrtičke ne obeta nič dobrega. Želim si, da bi raje sledili vzoru Churchilla, ki je glasno zagovarjal povezovanje na evropski celini.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30