Cena veličine je odgovornost. Bo to uspela pokazati Brexit generacija britanskih politikov?

Marko Balažic
5

Politična agonija Brexita je odprla novo poglavje po tem, ko dogovor o izstopu Velike Britanije (VB) iz Evropske unije (EU) ni dobil podpore v britanskem parlamentu. Ministrski predsednik Boris Johnson, kljub zagotavljanju, da je šlo za ugoden, nov dogovor (Theresa May bi verjetno trdila drugače) zanj ni dobil podpore ter je razpisal volitve 12. decembra. Ob tem je moral še ponižno zaprositi EU za dodaten odlog izstopa.

Politična odločitev britanskih volivcev iz leta 2016, pa čeprav je bila sprejeta z minimalno večino in je izrazito medgeneracijsko nepravična, bo gotovo prelomna. Po koncu druge svetovne vojne govorimo o EU kot o največjem mirovnem procesu v celotni človeški zgodovini. Ta je bil pragmatično sprožen s trgovinskim združevanjem najbolj bojevitih držav do te mere, da se vojna enostavno ni več splačala. Zanimivo bo opazovati, kakšne politične spremembe bo prineslo trgovinsko razdruževanje, če bo do tega z 31. januarjem 2020 sploh prišlo.

Zanimivo bo opazovati, kakšne politične spremembe bo prineslo trgovinsko razdruževanje, če bo do tega z 31. januarjem 2020 sploh prišlo.

V svetovni trgovini igramo igro, kdo bo najboljši. Končnega zmagovalca ne more biti, saj so pravila postavljena ohlapno in nismo določili, kako naj bi ta zmaga izgledala. V globaliziranem svetu je tako boljši tisti, ki ponuja konkurenčne prednosti. Verjetno smo v EU med boljšimi tudi zato, ker imamo jasno določena pravila – standardi, varnost trga, izobražena delovna sila, itd … Lahko bi celo trdili, da smo v zgodovini evropskih integracij zaradi pritiska miru tekmovali sami s seboj in delali korake naprej. Formula pravilo – evalvacija – izboljšava nas je delala boljše od drugih. Seveda podvrženo debati, do katere mere je ta proces uspešen in kolikšen del tega procesa je uspela ugrabiti bruseljska birokracija. Z Brexitom izgubljamo igralca, ki je je fundamentalno sodeloval v tem procesu ter postajamo ranljivi. Sploh če sledimo hipotezi, da so gospodarska, varnostna in zunanja politika neločljivo povezane.

Velika Britanija zdaj tekmec EU

Nedolgo nazaj so na Otoku močno odmevale besede Angele Merkel po srečanju z Emmanuelom Macronom v Parizu: »Z izstopom Velike Britanije se bo na našem dvorišču pojavil nov tekmec. Poleg Kitajske in Združenih držav bomo imeli po novem še Veliko Britanijo.«

Zastavlja se vprašanje, na kakšne ugodnosti bosta morala pristati VB in EU, če bosta želeli ostati gospodarsko uspešni ter kakšen vpliv bo imelo to na njuno zunanjo in varnostno politiko. Evropska unija bo verjetno to krizo lažje prešla, saj ostaja mnogo večji igralec na svetovnem trgu, poleg tega pa so institucije dovolj trdne in rigidne, da hitrih sprememb ni pričakovati. Zaupanje vliva tudi enoten nastop evropskih politikov. Nepredvidljiva prihodnost pa čaka Veliko Britanijo. Ta se hkrati sooča tako z zunanjimi kot notranjimi pritiski.

VB je na bistveno drugačnih izhodiščih, kot je bil denimo na začetku 20. stoletja.

VB je na bistveno drugačnih izhodiščih, kot je bil denimo na začetku 20. stoletja. Ni več imperij in ne postavlja meril svetovne politike. Je le igralec na šahovnici. Trgovinska pogajanja EU in Kanade so trajala več kot sedem let; če bodo Britanci želeli skleniti trgovinski sporazum čez noč, se bodo morali marsičemu odpovedati. V Bruslju in Washingtonu že izražajo skrbi, da bi pri ponujanju gospodarskih ugodnosti lahko preveč popustil pri tradicionalnih varnostnih in zunanjepolitičnih vprašanjih.

VB se je tako znašel med tnalom in nakovalom interesov velikih sil na eni strani in EU na drugi. Čeprav je bila Evropska unija pri pogajanjih o izstopu prijazna, mora do VB postopati trdno in enotno, saj bi drugače lahko sledil še kak izhod. ZDA pa se preko zadnjih izjav Donalda Trumpa, ker potiska Johnsona in Nigela Faragea v zavezništvo, že vmešavajo v notranjo britansko politiko. Vprašanje je, koliko časa bodo Britanci na take pritiske še imuni, sploh če bodo Američani ponudili ugoden paket gospodarskega sodelovanja. Kaj šele, če na to polje stopijo Kitajci. Če Britanci odidejo brez dogovora, bodo namreč soočeni s 5-10 % tarifami na vse izdelke.

Obenem se VB sooča s politično krizo. Brexit je uspel zamajati enega najstarejših in najbolj stabilnih parlamentarnih sistemov, kjer se dandanes konservativci in laburisti poslužujejo poceni populističnih ukrepov, da bi obdržali volivce. Poleg tega je Brexit postal katalizator sprememb tudi na Škotskem, Walesu in Severnem Irskem. Nekdanji prvi minister Walesa Carwyn Jones je izjavil, da VB ne deluje več ter bi nepravična obravnava s strani londonskih politikov lahko vodila celo v razpad: »Če bi danes izbiral med VB in EU, bi izbral EU.«

Zgodovina uči, da je izolacija vedno vodila v zaostajanje ter je edini pravi način v povezovanju. Čeprav ima Velika Britanija tradicijo, da je v najtežjih zgodovinskih trenutkih zavoljo pregovornega britanskega pragmatizma in odločnosti izšla kot zmagovalka, me skrbi, da politika, ki bi se zavedal odgovornosti in teže političnih odločitev, ni na vidiku. Boris Johnson ni politik kova Winstona Churchilla, ki je izrekel znameniti stavek v naslovu (Cena veličine je odgovornost, op. a.). Izmotavanje odgovornosti in zapiranje v svoje vrtičke ne obeta nič dobrega. Želim si, da bi raje sledili vzoru Churchilla, ki je glasno zagovarjal povezovanje na evropski celini.

5 KOMENTARJI

  1. Angleški ljudje načrtujejo izgon Poljakov, Afganistancev, Turkov in Pakistancev iz svojega otočja. Kaj bo z nami, ko Nemci zapodijo Turke in Sirce?
    Kdaj se bo to zgodilo? Ko bodo uvedli robote. Kdaj bodo uvedli robote? Malo za tem, ko se bo Idlib sprazni v Evropo. Takrat se bodo Kosovo, Makedonija in Slovenija priključili Veliki Albaniji.

  2. Johnson bolj spominja na “važiča, kot pa na DRŽAVNIKA.

    Pred veliko STOLETJI, se je Kitajska OGRADILA, češ, da je najboljša, in noče tujega vpliva. Za tem so jo vse države prehitevale po levi in desni.

    Mogoče bo to sledilo tudi za V. Britanijo. Prav gotovo se bo Škotska, če izstopijo, borila za svojo NEODVISNOST.

  3. Za Angleže nas nebi smelo skrbeti, kar priča tudi delovanje Churchilla za ohranitev imperija, opisano v “Forgotten Battles Against the Deep State”, Part I: John Diefenbaker’s Northern Vision Sabotaged by Rhodes Scholars, Matthew J.L. Ehret. Citat:

    “Post War Visions Clash
    Alas, another dynamic was pressing against this potential. The reaction of a wounded British Empire would be expressed most vividly in the anti-thesis to Roosevelt’s Vision embodied in Winston Churchill’s nightmarish defense of Empire. After Roosevelt’s untimely death in 1945, Sir Winston Churchill laid out the Empire’s vision for the post-war world beginning with the dropping of atomic bombs on a ready to surrender Japan followed by an Anglo-American alliance organized by a new financial (and often military) re-colonization set into motion through Churchill’s Wall Street lackey President Harry S Truman. This process was amplified by Churchill’s infamous 1946 “Iron Curtain” speech in Fulton Missouri, which would usher in the new bipolar age of the Cold War. As this new era of geopolitics began, allies were induced to become bitter enemies. In this new world disorder, the red terror, McCarthyism, and the perpetual fear of nuclear annihilation organized the culture and geopolitical relationships of all nations, and brought about an absolute schism of nations between the “democratic-capitalist” ideology on the one side and “communist-marxist” ideology on the other. The painful weight of this un-natural schism shaped the unfolding mentalities and policies for the coming decades.

    As it would later be revealed, the controlling hand of both the Communist International, as well as western European and American military doctrines throughout the Cold War were always found in London, evidenced by the likes of MI6’s triple agent Kim Philby, the Socialist Fabians of the London School of Economics, Chatham House’s Royal Institute for International Affairs and Bertrand Russell’s International Institute for Applied Systems Analysis (IASA). The latter organization spread its tentacles throughout MIT, Harvard, the Rand Corporation, and Soviet policy making circles alike. These British Empire networks transcended the iron curtain led the call for “World Government” demanding the replacement of the sovereign nation-state system with a one world bureaucracy of “enlightened dictators” enforcing their will through the supranational military apparatus of NATO (created by a hive of Rhodes Scholars led by Escott Reid in 1947). Their thinking would be founded upon a radical positivist outlook called “systems analysis”, and “information theory” which would attempt to lock all branches of human knowledge into its cage.”

    Podrobnosti lahko najdete na internetu pod “Forgotten Battles Against the Deep State”:
    Part 1: John Diefenbaker’s Northern Vision Sabotaged by Rhodes Scholars
    Part 2: JFK vs. the Empire
    Part 3: W.A.C. Bennett vs. the Malthusians
    Part 4: The de Gaulle-Johnson Intervention to Break the Empire
    Part 6: JFK and the Military Industrial Complex
    Part 7: Hoover’s FBI and Anglo-American Dictatorship

    Za mene so najbolj zanimivi zapisi o delovanju JFK (kar je bil razlog za njegovo likvidacijo), ki pomagajo razumeti tudi sedanjo geopolitiko.

    Bolj me skrbi, kako bodo uspeli slovenski politiki pluti med interesi velikih, saj jih te teme žal ne zanimajo!
    Tudi pisci o tem bolehajo za sindromom “Ljubezen je slepa”, na obeh straneh.

  4. V.Britanija je ena izmed držav,ki je v svoji zgodovini naredila ogromno težav velikemu številu narodov,držav in kultur. V.Britanija je tudi danes samo izsiljena veličina brez odgovornosti.In to počnejo že stoletja. Evropa pa plačuje in pokriva V.Britanijo z veličino,ki je v bistvu virtualna.Odgovornost in posledice pa nosijo evropske države.
    Če hoče Evropa biti resna in realno odgovorna do lastnih narodov in držav,mora postaviti V.Britanijo na realna tla in končno plačati pravo ceno ter tako vzpostaviti realne odnose.
    V.Britanija je v zgodovini mnogokrat varala in za njo so varali veliki bančniki.Recimo,Rothschildi. Samo brati je potrebno in biti pozoren kako so to počeli.
    Ozadja so prav shrljiva in nedvoumna.V tej igri je posebej opazna igra Nemčije,nemških držav,ki so vlekli za Evropo v bistvu izjemno slabe poteze.Britanci pa to izkoriščali. Prvič so to Britanci plačali v začetku druge svetovne vojne.Že na njenem koncu pa so spet napačno reševali ključne zadeve in v bistvu sprožili v Evropi kupe težav,ki jih še danes čutimo.
    Njihov odhod iz EU je bolj za njih same večji problem,kot za EU.Vendar le v primeru,ko bo EU doumela,da je v resnici VB nerealna veličina in bo hote plačala ceno tega razkritja,ki lahko koristi samo ostanku EU. Mučkanje,mencanje in reševanje VB (ki se je kot običajno “zaciklala”) ne koristi EU,ampak samo in vedno VB.
    Spet Evropa rešuje VB-“sranja” ! To počne že stoletja! Ve se tudi zakaj! V ozadju so elite,ki živijo na račun evropske raje.
    Za Slovenijo izstop VB praktično nič ne pomeni. Za Slovenijo je veliko bolj pomembno,da končno spozna,da je slovenski politik tog,nespreten,nesposoben za politični slalom in se mora odločit za tek “pudlja” za “gosposkim””gospodarjem”,ki največ da.To pa ni Rusija,še manj pa Balkan.
    Verjetno so mnogi politiki v Sloveniji prepričani v lastno spretnost in veličino,kar zna biti in je usodna zmota za državo.Prav ti in takšni politiki v bistvu skrbijo samo zase,država pa plačuje.Eden zadnjih primerov je,recimo,arbitraža.
    V situaciji, v kakršni smo,je za državo bolje igrati vlogo,ki jo znamo : biti “bečki konjušar” (meni to ni všeč,je pa realno!). Vse drugo je igrati se z usodo države.
    “Vračanje” na Balkan ni “izmišljotina” !

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime