Cena revolucije predelane hrane: tako je v ZDA. Si tega želimo tudi pri nas?

Sprostitev časa, nekoč porabljenega za gospodinjska opravila, naj bi bil predpogoj za emancipacijo žensk ter za doseganje njihovih kariernih ciljev.

Morda je na to še najbolj vplivala revolucija (pred)priprave hrane, ki svoje ekstreme dosega v vsakdanu gospodinjstev Združenih državah Amerike. 

Pa vendar ta prinaša številne negativne posledice za življenje in zdravje.

Takšna je za Mary iz severovzhoda ZDA tipična majska sreda. Stara je 44 let, ima diplomo, njena družina pa je uspešna – v zgornji četrtini glede na dohodek ameriških gospodinjstev. Kaj je torej počela danes? Delala kot odvetnica ali učiteljica?

Ne, Mary je eno uro pletla in šivala, dve uri je pripravljala mizo in pomivala posodo in dve uri pripravljala in kuhala hrano.

A to ni nič nenavadnega, saj je leto 1965 in v tem času veliko poročenih Američank, tudi tiste z visoko izobrazbo – velik del svojega dneva namenijo skrbi za svoje družine. Zaradi raziskav porabe časa znanstveniki vedo da to ni le Maryjin dan, temveč dan tudi mnogih drugih žena.

A v zadnje pol stoletja pa se je način porabe časa izobraženih žensk bistveno spremenil.

Ženske v Ameriki še zdaj porabijo 45 minut na dan za kuhanje in čiščenje.To je še vedno veliko več kot moški, ki za te naloge porabijo 15 minut na dan. Vse skupaj pa je veliko manj od Maryjinih prvotnih štirih ur.

V ozadju tega radikalnega premika pa je velika sprememba načina priprave hrane, ki se vsakodnevno znajde na našem jedilniku, pišejo pri BBC.

Aluminijasti pladenj s predpripravljenimi sestavinami, ki vse potrebujejo enak čas kuhanja »TV večerje« je l. 1954 razvila bakteriologinja Betty Cronin.

TV večerja pa je bila le del množice sprememb, ki jih je povzročila razpoložljivost zamrzovalnih aparatov, mikrovalovne pečice, konzervansov in proizvodnih linij obdelane hrane. Hrana je bila morda zadnja izmed domačih obrti; nekaj, kar se je večinoma proizvajalo doma.

Priprava hrane je vse bolj industrijska – seli se v restavracije, to-go obrate in tovarne, kjer pripravljajo hrano, pripravljeno za kuhanje ali že za uživanje.

Izum industrijskih obrokov, v vseh svojih oblikah – je privedel do velikih premikov v sodobnem gospodarstvu.

Ameriške družine vse več časa preživijo zunaj doma, jedo hitro hrano, hrano v restavracijah, sendviče in prigrizke. Leta 1960 je bila le četrtina zaužite hrane pojedena zunaj doma.

Več denarja za zunaj pripravljeno hrano kot za špecerijo

Sčasoma se je delež vedno bolj povečeval in leta 2015 so Američani prvič več denarja porabili za hrano zunaj doma kot pa v trgovinah. Britanci so ta mejnik presegli že več kot desetletje prej, navaja BBC.

Tudi doma pripravljena hrana je vedno bolj obdelana. Solato v vrečkah kupite oprano in narezano, sir nariban, omako za testenine pripravljeno v kozarcih, čajne vrečke, mariniranega piščanca v vrečki, s katero gre direktno v pečico …

Vsaka nova inovacija se zdi starejši generaciji nenavadna. Če sami nikoli niste oskubili kokoši, vaši otroci morda nikoli ne bodo narezali solate. Vse to prihrani čas – velike količine časa.

Inovacije, o katerih govorimo, so sodoben pojav. Ko je ekonomistka Valerie Ramey primerjala porabo časa med leti 1920 in 1960 je ugotovila, da se je spremenilo presenetljivo malo.

Premik se je začel šele leta 1960. Ampak novost, odgovorna za emancipacijo žensk gotovo ni bila TV večerja, temveč pralni stroj, si mislite?

Bil je sprememba, a v življenja žensk ni prinesel revolucije. Kot v svoji knjigi  The XX Factor dokaže Alison Wolf, pralni stroj ni prihrani veliko časa, ker je pred njegovim izumom oblačil niso prali prav pogosto. Ker je pranje in sušenje nekaj srajc trajalo ves dan, so ljudje uporabljali zamenljive ovratnike in manšete, ali pa so umazanijo prekrivale temna vrhnja oblačila. Pri hrani pa ni bilo tovrstne alternative.

Manj časa za pripravo hrane, več debelosti

Razpoložljivost pripravljenih jedi pa ima kar nekaj obžalovanja vrednih stranskih učinkov.

Stopnja debelosti v razvitih državah, med l. 1970 in do začetka 21. Stoletja se je močno povečala, kar je čas, v katerem so se uvedle te kulinarične novosti. Zdravstveni ekonomisti pravijo, da ne gre za naključje. Stroški kalorij so dramatično padli, ne samo v finančnem smislu, temveč tudi v smislu porabe časa.

Krompir je bil pred II. Svetovno vojno navadno pečen, pire ali kuhan. Pražen krompir in čips namreč zahtevata precej več priprave. Sčasoma pa se je spremenila proizvodnja krompirja. Pomfri je lahko olupljen, sesekljan, ocvrt in zamrznjen v tovarni, nato pa ponovno spečen v restavraciji s hitro hrano ali domači mikrovalovni pečici.

Med letoma 1977 in 1995, se je ameriška poraba krompirja povečala za tretjino, skoraj v celoti zaradi vzpona ocvrtega krompirja.

Čips, ocvrt, soljen, z okusom in pakiran, pa na polici lahko stoji več tednov. A takšno udobje dobiva svojo ceno.

Med leti 1970 in 1990 se je v ZDA vnos kalorij med odraslimi povečal za približno 10%. Ne zaradi rednih kaloričnih obrokov, temveč zaradi prigrizkov med njimi, navadno predelane pripravljene hrane.

Poskusi znanstvenikov kažejo, da je odločitev o tem kaj jesti močno povezana z časovno oddaljenostjo od obroka. Dolgo vnaprej načrtovan obrog, bo verjetno bolj hranljiv kot obrok ob impulzivni odločitvi, ki bo verjetno prigrizek ali junk food.

Industrializacija prehrane, ki jo simbolizira televizijska večerja – je naše gospodarstvo spremenila na dva načina. Ženske je osvobodila ur domačih opravil, s čimer je padla velika ovira za sprejem resne poklicne kariere.

Toda s tem, ko so prazne kalorije postale priročne za nakup, se tudi naše postave svobodno širijo. Izziv je, kot pri mnogih izumih, uživati ugodnosti, brez da bi trpeli tudi za posledicami.