Čemu vse smo se pripravljeni odreči, da le ne bi umrli?

Blaž Podobnik
13

“A ni to pa vendarle res čudno, Blaž? A tebi se zdi to prav?” se je mami začudeno in prav nejevoljno odzvala na prepoved skupnega obhajanja svetih maš, ki so jo oznanili slovenski škofje. “Ja, mami. Pač, to je zdaj treba,” je bolj ali manj soglasno branila svetost preživetja mlajša generacija družinskih članov. Tako smo vihar moralne zmede kaj hitro pomirili, a bolj ko razmišljam, bolj ugotavljam, da je mami odprla pomembno vprašanje.

Da je svetost preživetja prav mogoče hudičeva dekla, v zapisu “Recimo “ne” gospostvu smrti” razmišlja Russel R. Reno, urednik konservativnega katoliškega portala First Things, ki razmišljanje njujorškega guvernerja, da “če bomo s temi (drastičnimi) ukrepi rešili četudi zgolj eno življenje, bom pomirjen,” označi za neopravičljivi sentimentalizem. Takšno izvajanje namreč predpostavlja, da triaža – nehvaležno odločanje, komu in kolikim prednostno nameniti zdravljenje, “rešiti življenje”, ni že vselej, torej tudi v običajnih razmerah del našega družbenega konsenza. Saj vendar ne dajemo vsega proračunskega denarja za zdravstvo. Nekatere ljudi pač pustimo umreti, čeprav bi s skupnimi močmi lahko njihovo življenje podaljšali še za kak komolec – in s tem ni nič narobe.

“Vse zaradi golega fizičnega življenja? Kaj pa pravica, lepota, čast?” se sprašuje Reno. “Na svetu je mnogo stvari, ki so vrednejše od življenja. In vendar so nas prignali tako daleč, da bo večina družin opustila obiskovanje njihovih bolnih staršev. Duhovniki ne bodo obiskali bolnih ali tolažili žalujočih. Celo evharistijo smo podvrgli lažnemu bogu ‘reševanja življenj’”. Ne mislim oporekati ali spodkopavati upravičenosti strogih ukrepov, s katerimi tudi v Sloveniji skušamo zmanjšati število smrtnih žrtev, mislim pa se, v samoti in varnosti domače “karantene”, na glas spraševati o tem, kaj nam naš odziv govori o nas samih ter o naših temeljnih prepričanjih in vrednotah.

Ob krizi kot je ta se sprašujemo, čemu vse smo se pripravljeni odreči, da le ne bi umrli, oziroma da ne bi povečali možnosti za smrt.

Duhovnost kot metafora?

Ob krizi kot je ta se sprašujemo, čemu vse smo se pripravljeni odreči, da le ne bi umrli, oziroma da ne bi povečali možnosti za smrt. Skozi zgodovino so mnogi verniki tvegali življenja, da bi denimo prišli do svetega obhajila, ki smo se mu danes brez večjih pretresov pustili odpovedati. “Vedeli” so namreč, da je milost božja za zveličanje potrebna in da je evharistija njen nenadomestljiv vir. Naš odziv, naše tiho sprejemanje suspenza javnih, skupnih svetih maš prav mogoče kaže na to, da je tudi Cerkev v nekem smislu sprejela materialistično pripoved o svetu: Duhovnost je samo metafora. Pravljica, četudi zelo dobra, zelo resnična in zelo globoka: “Pustimo duhovnosti, da je “duhovna”, na vprašanja fizičnega življenja/preživetja pa naj odgovarja znanost.”

Vsi smo sprejeli fizično preživetje kot skorajda vrhovno vrednoto. To kaže tudi naša plebiscitarna enotnost ob sprejemanju strogih ukrepov. Našo uspešnost pri odzivanju na to preizkušnjo bomo merili po številu smrtnih žrtev (oziroma po ocenjenem številu preprečenih smrtnih žrtev). Mar ni to svojevrstno ponižanje za človeka? Kaj smo res vso kompleksnost našega bivanja zreducirali na vsenadvladujoče trajanje zavesti?

Življenje kot trajanje

Seveda sem tudi sam potopljen v naše moderno vrednotenje preživetja, zaradi česar so mi aktualni ukrepi povsem razumljivi in jih podpiram – sem pač ideološko potopljen v svoj čas in prostor. Pa vendar je v našem odzivanju veliko milo rečeno zanimivega. Neko utilitaristično hladnost, praznost je zaznati v vsem skupaj. Razbrati je osiromašujočo, redukcionistično vizijo življenja kot trajanja.

Zdi se, da je naša glavna vrednota povečevanje časa za možnost uresničevanja posameznikove avtonomije v svetu, ki ga načeloma razumemo kot moralni vakuum. Ničesar ni (razen kršenja avtonomije drugega posameznika), kar bi tej avtonomiji, tej “svobodi”, stalo na poti. Ali drugače rečeno: Važno je, da lahko čim dlje časa obstaja čim več svobodnih subjektov/zavesti. Ali še drugače: (Fižično živa) zavest nonšalantno triumfira nad (fizično mrtvo) odrešeno dušo.

Morda se še nobena generacija ni bala smrti tako zelo, kot se je bojimo mi.

Teolog Reno naš prestrašeni odziv primerja z odzivom naših prednikov na špansko gripo stoletje nazaj, ko so kljub očitnim nevarnostim nadaljevali s čaščenjem, z obiskovanjem koncertov, borbami na nogometni zelenici in s prijateljskimi pikniki. Ni res, da so bili takrat mnogo bolj nevedni o učinkih takšnega ravnanja, pravi, ter nadaljuje z opisom zgodbe, ki si jo o njihovem odzivu pripovedujemo danes:

“Ti nazadnjaki so bili vraževerni in niso poznali medicinskih zakonitosti. Brez posebnega razloga so šibkejše pustili, da jih pokosi bolezen. Mi smo za razliko od njih znanstevni in proaktivni ter se z grožnjo bolezni soočamo mnogo bolj inteligentno in moralno. Odpovedali smo svete maše in prestavili koncerte. Gotovo bomo prestavili tudi družinska srečanja. Mi namreč vemo, kaj je najpomembnejše – reševanje življenj!”

Morda pa takrat pač zgolj niso pokleknili pred hudičevim strahom pred smrtjo in so vztrajali, da je človek ustvarjen za življenje in ne za smrt, oporeka temu mitu Reno. Prav res: Morda se še nobena generacija ni bala smrti tako zelo, kot se je bojimo mi. Potopljeni v materialistično metapripoved, v kateri se z našim fizičnim propadom konča “vse”, se smrti bojimo kot kak prestrašen cucek in še pomislimo ne, da nam morda pa vendarle ni usojeno živeti življenja poraženca, bodočega mrtveca.

Če se je še do nedavnega zdelo krščansko mahanje z večnim življenjem nekakšen dolgočasni nonsense, se morda ravno v kontekstu tokratne krize kaže vrednost tradicionalnega, religioznega odnosa do smrti. Smrt je namreč v tej perspektivi le še ena stopnica na poti k odrešenju, kot taka pa je tudi mnogo manj potentna za vzbujanje strahu; je dekla, ki se mora na vse pretege boriti, da bi prišla na naslovnice. Kakor ostarelo manekenko jo namreč vsakič znova popolnoma zasenči in z naslovnic prežene večno mladi – Bog.

13 KOMENTARJI

  1. Zelo globoko razmišljanje nam je podal Blaž.

    Vsi se res na vso moč oklepami ŽIVLJENJA. Pa vendar pravijo, da smo družba smrti.

    Premalo razmišljamo, da smo (kot uči Krščanska vera) na tem svetu samo začasno, ter se moramo pripravljati na večnost.

    Moja nona je učila mojo mamo, mama pa mene: “Delaj tako, kot, da boš večno živel, moli pa tudi tako, kot, da boš jutri umrl” !

    Skratka, naši predniki so bili pripravljeni na vse. Predvsem pa so skrbeli za POTOMSTVO. Edino novorejeni otroci so zagotovilo, da Svet ne bo izumrl.

    Pa vendar je bolje, da v teh časih ostajamo doma.

    • Moja nona je učila mojo mamo, mama pa mene: “Delaj tako, kot, da boš večno živel, moli pa tudi tako, kot, da boš jutri umrl” !
      O, kako so mi znane te besede! To mi je moja mama vedno ponavljala!
      Kar se tiče smrti – ne bi rekla, da se je vsi tako strašno bojimo. Mislim, da se ljudje bolj kot smrti bojimo trpljenja, odvisnosti od drugih, ležanja v postelji, bolečin…
      Mislim, da je to, da se moramo odpovedati maši in sveti evharistiji velika preizkušnja tudi naše vere. V tem času je treba še bolj zavzeto moliti. Imamo radio, TV, kjer lahko spremljamo svete maše. Na internetu imamo dnevno božjo besedo, tako da lahko preberemo vsak dan.
      Smo v težkih časih. To je psihološka vojna, saj se je v tem času vse ustavilo: vse družbeno življenje, ne moremo ne v kino, ne v gledališče, ne v opero, ne na zabavne prireditve. Ne moremo v cerkev. Še na obiske ne smemo. Ne smemo se družiti…
      Ne smemo izgubiti upanja. Tudi to bo minilo. Ne še tako kmalu, toda upajmo, da bo.

  2. Mja …
    Po eni strani je res, da vidimo, kako oblasti sprejemajo tudi najbolj nerazumne ukrepe, samo da bi dajale občutek, “da so storile vse, kar je v naših močeh”. Da ljudje ne vidijo preko robov tega življenja in se ga zato oklepajo bolj prestrašeno kot je trezno. Zgodba o španskih negovalcih, ki so pobegnili iz domov upokoncev že daje tako sliko. A več je drugačnih zgodb, veliko je ljudi, ki vztrajno naprej delajo svoje delo in se kar naenkrat zavedamo, da so branik naših življenj.
    In tako sam razumem tole pisanje (in še par podobnih prebliskov, ki so se zadnje čase zgodili, sploh citirani članek) predvsem kot zelo prozoren klišejski humanizem (ali pa recimo tudi kapitalizem). V smislu “idealnega subjekta” humanizma, ki je situiran moški srednjih let pri najboljšem zdravju: in ki je v sedanjem stanju pač do konca penast, ker njegov ubogi individuumček ne more več peljati vsakdana po ustaljenem ritmu, in to zaradi tistih, ki so bili za njegov fokus vedno v margini in so jih bolj podjetne veje humanistične ideologije tako ali tako hotele pospraviti (starejše evtanaziramo, otroke splavimo, Jude v taborišča, črnce v zapore …)
    Ker je sedanja epidemija razkrinkala neko zelo neprijetno resnico: “napredek” nam ni prinesel popolne varnosti, država in znanost nista vsemogočni. In to je marsikomu precej hudo videti – ker se mora v tem srečati s svojo lastno nemočjo.
    Po drugi strani smo se zavedeli nečesa, kar je za kapitalistično mašinerijo nenehnih novih in novih potreb precej usodno: važno, da smo živi in zdravi.
    In vsemu ciničnemu posmehu v krščanstvo preoblečenega humanističnega individualizma navkljub je to za nas zdravilno. Da se zavemo dragocenosti življenja. Da radi živimo. Tudi če ni nič drugega – in da je to za nas glavni dar Boga, ne pa razne take ali drugačne ideološke in ekonomske projekcije.

  3. Dol sem padu ob globini Blaževega članka. Ko pa sem se še pobiral sem mimogrede prebral še komentar JernejaQ in sem se še enkrat sesedel od čudenja. V naši državi so še Ljudje. To mi daje upanje, da ni vse izgubljeno.
    Upam, da je kakšen cerkveni dostojanstvenik prebral tole zgoraj. Predvsem pa upam da se je koga tam v tisti sferi tudi kaj dotaknilo ali so že čisto odtujeni navadnemu občestvu – plebsu.

  4. Karantena je začasna prisilna osamitev živega bitja ali predmeta, zaradi suma okuženosti, z namenom preprečitve širjenja nekega nevarnega pojava. Najpogosteje se ukrep nanaša na osamitev ljudi zaradi preprečitev širjenja nalezljive bolezni, uporablja pa se tudi v drugih tovrstnih situacijah.
    Traja 40 dni – quaranta, iz obdobja kuge cca leta 1500, so ga uvedle Benetke, za ladje, na kateri je bila kuga. Osamili so jih v zalivu in imeli pod kontrolo 40 dni. Če je kdo hotel iz okužene ladje na kopno, so ga ustrelili.

  5. Seveda so ob epidemiji kuge ljudje hodili v procesijah prosit za zdravje. Tudi zato je pobrala polovico prebivalcev Evrope – ker so jo prenašali med seboj. Če bi pa že takrat poznali televizijo in internet, sem prepričana, da bi ravnali enako kot mi, če bi imeli možnost. Tudi zdravstvena oskrba je bila takrat na nizki ravni.

    Ljudje, bodite realni. Naše cerkveno vodstvo je ravnalo modro in pravilno. Nobene potrebe ni, da izzivamo Božjo dobroto in ne uporabimo možnosti, ki jih imamo, da poskusimo preprečiti bolezen tako pri sebi kot pri tistih, s katerimi pridemo v stik. To smo dolžni narediti v imenu ljubezni do sočloveka. Dovolj je možnosti za poglobljeno molitev, tako v skupnosti preko sodobnih komunikacijskih sredstev kot tudi osebno v tihoti svoje sobe. Vesela sem, da TV odslej prenaša nedeljsko mašo, so pa možnosti za vsakodnevno spremljanje maše tudi na Ognjišču.

    Smrt pride po nas, ko pride naš čas, če nam je prav ali ne. Prav je, da se na njen prihod pripravljamo. Ko človek dozori za večnost, odide, nič ga ne reši! Do takrat pa se veselimo vsakega dne in ne izzivajmo!

    • Dobro ste povedali. Dolžni smo spoštovati navodila, z Bogom pa ostanimo povezani, tako doma, kot s pomočjo Radija Ognjišče in TV mašo.

      Ta nedeljska maša, mi veliko pomeni. Mogoče bi bilo dobro, da bi ob poslušanju ORGEL, tudi pesem pel kak solist.

      To slišimo po RADIJU TRST – iz Rojana, ko mašuje župnik, se sliši orgle, ki jih spremlja SOLO petje. Tako bolj približa Nedeljsko mašo, ker se v besedilu pesmi, začuti kateri praznih CERKVENEGA leta praznujemo.

    • Helena, ampak bog je bil bolj slaba pomoč v teh 2000 letih, kolikor ga častite. Če bi bil tako mogočen bi tudi ustavil vse vojne, epidemije in ostale slabe stvari, ki jih očitno kar dopušča. Tako da samo molitve ne pomagajo, tako kot niso pomagale pri kugi in ostalih epidemijah in prav tako ne pri vojnah.
      Res ne vem, h komu je modro moliti – če seveda sploh, ker učinkov tako ali tako ni. Za sedaj je najbolj učinkovito OSTANI DOMA.
      Da pa ga širijo ljudje z neupoštevanjem omejitev, je pa dejstvo!

  6. Jah, ne gre samo za mojo smrt, ampak za smrt tistega, ki ga lahko okužim.
    Ta družba je res zmešana, evtanazija JA, karantena NE. Ali pa orožje NE, splavi JA.

    • irena 4. aprila 2020 ob 21:13 At 21:13
      Kaj pa Božja zapoved NE UBIJAJ?

      Kristjani se tega skozi zgodovino nikoli niso držali! Najraje so ubijali v imenu boga!!! Sedaj pa imajo, kar imajo!

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime