Škof Maksimilijan Matjaž: Cerkev bi morala biti vitalna, majhna, živa, integralna, povezujoča (2. del)

Pogledi

Tadeja Zabret

Komentarjev: 33
Foto: Vid Ponikvar

S celjskim škofom Maksimilijanom Matjažem smo se v včeraj objavljenem prvem delu intervjuja pogovarjali o izzivih v njegovi škofiji in načrtih za njeno reorganizacijo, novih načinih oznanjevanja pa tudi o verouku, osipu vernikov v času epidemije, pogoju PCT v cerkvah in cepljenju proti covidu-19.

Današnji drugi del pogovora pa se dotika transparentnosti Cerkve, njenega ukrepanja v primerih spolnih zlorab v Cerkvi, tradicionalizma v Cerkvi, pa tudi njegove vizije za celjsko škofijo in Cerkev na Slovenskem.

V enem nedavnih intervjujev ste dejali, da so moralna in ekonomska vprašanja v Cerkvi delikatna in da morajo biti transparentno vodena. Kaj to za vas pomeni v praksi?

Zavedati se moramo, da so stvari včasih delikatne, da gre tudi za osebna vprašanja, torej je treba varovati integriteto vsake osebnosti. Zame konkretno to pomeni, da se z vsakim duhovnikom osebno pogovarjam, da se pogovarjam tudi z ekipo najbližjih sodelavcev, preden pridemo do odločitev, kot so premestitve.

Duhovnike spodbujam, da so tudi finančne zadeve čim bolj transparentne. So župnije, kjer finance vodijo (gospodarski op. a.) sveti, tako da so te zadeve transparentne – ve se, koliko sredstev se je zbralo, koliko se jih je porabilo itd.

Na naši škofiji imamo precej omejen obseg dela na finančnem področju, ker nimamo kaj dosti premoženja. V delo se uvaja nov ekonom, vendar nismo še postavili novih struktur, ker so določene strukture vezane na volitve. Trenutno smo v procesu volitev duhovniškega sveta. Iz izvoljenega duhovniškega sveta pa bo nastal t.i. gospodarski svet, ki pa je nadzorni za upravljanje financ tako na škofiji kot za župnije. Transparentnost na tem področju pomeni, da so stvari odprte, jasne in spoštljive, da se lahko o njih pogovarjamo.

Se po vaši oceni slovenska Cerkev težav spolnih zlorab loteva dovolj temeljito?

Želel pa bi si, da bi bilo v cerkvenih krogih dovolj neodvisnih strokovnjakov, necerkvenih ljudi, ki bi se ukvarjali z razčiščevanjem spolnih zlorab, da bi to bila zadeva stroke.

Mislim, da se veliko dela na tem področju, da imamo narejenih veliko podlag za ukrepanje. Žal pa se mehanizmi, strukture, pa tudi ljudje šele počasi premikajo. Prepričan sem, da bi se lahko naredilo več in hitreje, predvsem, da bi se bolj zavarovalo najprej žrtve, potem pa tudi osumljence, dokler se jim ne dokaže krivda. Smo v času, ko so te stvari hitro javne in trpijo zaradi tega tako žrtve kot tudi drugi ljudje.

Vsekakor si bom prizadeval, da se žrtve mora absolutno zaščititi, v smislu, da se jim omogoči diskretnost in neboleč pristop do soočenj. Osebno si prizadevam, da imam odprta vrata za vsakogar, ki bi imel kakšno koli dilemo glede tega. Nimam pa do sedaj še veliko izkušenj na tem področju.

Želel pa bi si, da bi v cerkvenih krogih, v raznih skupinah in komisijah, bilo dovolj neodvisnih strokovnjakov, necerkvenih ljudi, ki bi se ukvarjali z razčiščevanjem spolnih zlorab, torej da bi to bila zadeva stroke. Dodal bi še to, da je vsaka zloraba v Cerkvi absolutno preveč. Škofje moramo biti pri soočanju s spolnimi zlorabami odločni, prav tako ob soočenju z duhovniki, pri katerih se pokažejo tendence ali dokazi.

Še bolj pa je zame v ospredju formacija in vzgoja mladih duhovnikov. S tem sem se do sedaj več ukvarjal in vidim veliko nalogo, da moramo biti zelo pozorni, tudi za ceno restriktivnosti – koga sprejemamo. Tudi zato se proces formacije duhovnikov podaljšuje. Pred dvema letoma se je podaljšal za eno leto. Prav tako se s formacijo ukvarja čedalje bolj usposobljen kader.

Dejali ste, da bi morala Cerkev na tem področju narediti več in hitreje – kaj konkretno ste imeli pri tem v mislih?

Procesi na sodiščih bi se morali hitreje končati, da ne bi bilo večletnega čakanja, kar je predolga doba. Jaz podrobnosti teh postopkov ne poznam, si pa bom prizadeval, da se stvari pospešijo.

Ravno v vaši škofiji je Vatikan nedavno umaknil duhovnika, ki je po tem, ko je pet žrtev domnevnih spolnih zlorab obtožilo, ostal na pomembnem mestu v župniji in še naprej delal z mladino in otroki. Kako je kaj takega mogoče?

Kristjani smo pričevalci vrednot in pristnosti, s tem tudi transparentnosti in dobrih zgledov.

Moram vas popraviti – kolikor poznam zadeve, je bil razrešen vseh aktivnosti, vsega pastoralnega dela. Glede tega sem preveril dokumente. Nobenega dekreta nima o opravljanju pastoralnega dela od trenutka, ko se je začel proces.

Kar zadeva umik, pa dokumentov nisem prejel, ker nisem ordinarij te osebe. Ordinarij oz. predstojnik te osebe je prejel dokumente, zaradi katerih so ga suspendirali dejavnosti znotraj reda, v katerem je. Sam sem kot lokalni ordinarij izrazil željo, da predstojniki izvršijo dekret tako, kakor je zapisano. Upam, da bom ta dekret videl, zaenkrat ga še nisem.

Foto: Jure Viltužnik

Kako gledate na razmah tradicionalizma v Cerkvi oz. delu Cerkve in razprave okoli zadnjega papeževega apostolskega pisma Varuhi tradicije? 

Je reakcija na dogajanje v zadnjih 50, 60 letih, tako v družbi kot v Cerkvi, kjer je bil trend razvodenelosti, zanikanja pomena obredov. Morda je k temu pripomogla interpretacija koncila in pokoncilskega dogajanja. O tem so strokovnjaki že govorili. Je pa koncil dal močan poudarek, da se je treba vrniti nazaj k izvirom, torej k Svetemu pismu in na podlagi tega prenavljati ideologijo. Vendar pa je ponekod bilo to preslišano in je bila interpretacija taka, da ne sme biti nobenih pravil in da gre za pomanjkanje občutka za sveto. Iz tega trenda v družbi in Cerkvi so se pojavile te tendence.

Vedno je težava v t.i. integralnemu gledanju. Pozorni moramo biti na temeljni namen liturgije. To ni magično obredje, ampak je delovanje, življenje občestva, je udeleževanje v evharističnem dogajanju, ki se je že zgodilo in po katerem smo deležni Kristusove daritve. Način, kako tradicionalni pogledi k temu pristopajo, velikokrat kaže na veliko zoženje – vse se skoncentrira v neka pravila, predpise, in občestveni vidik se nekoliko izključuje. Konkretno pa je tako, da je papež Frančišek s tem odlokom nadaljeval proces, ki ga je sprožil papež Benedikt, ki je dovolil stari način obreda maševanja za skupnosti, ki so s tem načinom povezane. Danes temu rečemo, da je to na ravni neke nostalgije, navade, ki je nekomu blizu.

Kakorkoli, ko govorimo o pristopu, ne govorimo o nauku. Že s papežem Benediktom je bilo nakazano, da se bo čez določeno število let ponovno preverjalo, ali je ta oblika pripomogla k večji povezanosti, edinosti Cerkve ali ne. Očitno je po večini lokalnih cerkva bil rezultat tak, da so skupine izolirani otoki, da ne prispevajo veliko k integraciji in da so tukaj odstopanja od optimalnega načina življenja – da ne prispevajo k večji moči evangelijskega življenja. Zato je papež določil, da morajo škofje biti veliko bolj pozorni na delovanje skupin, da ne bo izoliranih otokov. Samo preverjeno izobraženim se bo dovolilo opravljanje obredov. Te stvari se lahko hitro zlorabijo, na koncu ostane samo še obred. Če je obred individualističen, če ni občestven, potem ni evangeljski, kar kaže tudi reakcija gibanja, ki je ostro nastrojeno do pastirjev, do drugače mislečih, nazadnje tudi do papeža.

Kako je s tradicionalnimi mašami v vaši škofiji?

Jih ni, pri nas nimamo duhovnika, ki bi bil usposobljen za opravljanje teh maš. Tudi kakšnih organiziranih tradicionalnih skupin vernikov pri nas ne poznam.

Opažate, da je Cerkev v naši družbi na obrobju, da je napaden skoraj vsak glasnejši odziv Cerkve, hkrati pa, da je epidemija pokazala, da ljudje cerkev nujno potrebujejo. Kaj je po vašem mnenju tisto, kar lahko slovenska Cerkev naredi za boljšo integracijo v družbeno življenje?

Korona je pokazala, da je potreba po duhovnosti, da je za življenje potrebno več kot trgovina.

Odgovor je čisto preprost – pristno evangeljsko življenje in pričevanje, to je naša naloga. Ko sem rekel, da smo na obrobju, glede tega Cerkev nima neke množičnosti in moči. Kot vemo, je javno medijsko mnenje zelo kritično do t.i. uradne Cerkve, zato bi bilo zelo neprimerno, če bi si domišljali, da smo ljudska cerkev. Koliko smo ljudska cerkev, se mi zdi najbolje, da se izmeri pri obisku običajnih nedeljskih maš in se vidi odstotek obiska cerkva v določenem kraju glede na število prebivalcev. Uradna statistika nedeljnikov je 12, 13, 14 % – torej smo nekje na obrobju.

A na to obrobje nas je postavil že evangelij, že osnovno poslanstvo. Mi smo bili poslani preko evangeljskega oznanila »Bodite sol zemlje in luč sveta«. Smo pričevalci vrednot in pristnosti, s tem tudi transparentnosti in dobrih zgledov. To je tisto, s čimer lahko pričujemo, kar lahko Cerkev naredi s formacijo, vzgojo mladih, samozavestnih in versko izkušenih ljudi. Na tem delamo.

Kakšne odnose ste vzpostavili v času, odkar ste škof, z lokalno in državno politiko?

Normalne, kot normalen kristjan, zdaj kot voditelj, predstavnik lokalne Cerkve. V prvem tednu sva se uradno srečala z županom, šel sem se mu predstavit in ga sprejel na posvečenju v Gornjem Gradu. Z lokalno skupnostjo imam kot škof zelo lepe odnose. Tudi konkretno sodelovanje občine z župnijami in konkretnimi skupnostmi tukaj je zgledno. Ko so težave glede cerkvene infrastrukture, se občina zavzame za urejanje spomenikov; smo v dobrih odnosih. Kar se tiče odnosov na državni ravni pa mislim, da ta dialog poteka lepo. Imeli smo že srečanje s predsednikom vlade in s predsednikom republike, tako da lahko rečem, da so odnosi lepi.

Kakšna je vaša vizija za celjsko škofijo?

Moja vizija je, da bi postali sinodalna Cerkev, torej čim bolj občestvena. Da bi se zmogli povezovati. Moja naloga je, da bi se lahko duhovniki čim bolj koncentrirali na delo oznanjevanja evangelija, podeljevanja zakramentov in tudi formacije za prejemanje zakramentov. Kar se tiče animacije občestev kot družbeno-kulturnih skupnosti pa, da bi lahko čim bolj hodili skupaj z lokalno skupnostjo in z verniki. Vizija naše škofije je, da bi Cerkev morala biti vitalna, majhna, živa, integralna, povezujoča.

Pa za slovensko Cerkev?

Korona je pokazala, da je potreba po duhovnosti, da je za življenje potrebno več kot trgovina. Potrebni so tudi odnosi in Cerkev hrani zakrament občestva. To človek potrebuje tako kot kruh in vodo. Duhovne vrednote so osnovne, zato jim rečemo, da so človekova temeljna osnovna pravica. Ko to vidimo, vidimo, da imamo na tem področju veliko dela in moramo biti veliko bolj aktivni, bolj pričevalski, se pa lahko osvobajamo raznih vpetosti v take in drugačne strukture.

Cerkvi trenutno še vedno pripada največ kulturnih objektov v državi in če bi šli v to smer, da so kulturni sakralni objekti splošno dobro, bi vedeli, da je za vzdrževanje tega odgovorna nacija, ne pa Cerkev ali peščica, 10 % vernikov. Če bomo tukaj lahko prišli v dialog, širši družbeni konsenz, potem bo tudi manj potrebno gledati, da Cerkev zbira sredstva, zato ker ne bo samo Cerkvi potrebno skrbeti za te kulturne objekte. V prihodnosti bomo morali najti alternativne rešitve, kako vzdrževati sakralno kulturno dediščino, da ne bo to breme padlo samo na majhen odstotek aktivnih župljanov.

Povezani članki

33 komentarjev

    • Pravilno ste rekli ‘dzi nu’, pozabili ste še dodati da bo s tako prepovedjo nastopil tudi čas Antikrista in z njim poslednji časi. To bo čas odločitve za Večno Pogubljenje ali Večno Življenje. Prikazanja Marije in čudeži nakazujejo da si ti časi zelo blizu. To je čas Odločitve.

      Ne pozabimo tudi da je tudi Devica Marija v templju darovala in Bogu zaupala še čisto majhno Dete. Ki si ga Devica v templju darovala.

    • @dzinu

      Je to pravljica ali resnica? To lahko ugotovimo samo tako, da poizkusimo kdo bo imel prav ob koncu časov. Za tistega ki ne bo imel prav, bo mogoče lahko prepozno…

      Sicer pa, od kod vsi čudeži ki nas svarijo? Stigmatiki današnjega časa, čudeži na krajih Marijinih prikazanj, čudežna ozdravljenja in spreobrnjenja.. Še nekaj:

      Jezus jim je rekel: V njih se izpolnjuje Izaijeva prerokba, ki pravi:
      Poslušali boste, poslušali – a ne boste doumeli,
      gledali boste, gledali – a ne boste videli.
      Otopelo je namreč srce temu ljudstvu;
      z ušesi so težko slišali
      in zatisnili so si oči,
      da ne bi z očmi videli,
      da ne bi z ušesi slišali,
      da ne bi v srcu doumeli in se spreobrnili
      in da bi jih jaz ne ozdravil.

      Mt 13, 14

      • Učinek ?
        RKC si nekoga prisvoji,kateri se pa niti ne zaveda kaj z njim počnejo.In seveda tudi strašenje z “buhcem”,za tistega,ki ne bo molil.
        Boš rekel,da to ni res ?
        Jaz nimam nič proti,da se neka oseba za to odloči,ko postane polnoletna,ali pa se takrat včlani v določeno politično stranko.

      • Ne hinavi Dzi, v vrtec in šolo pa pošlješ svojega otroka. Pa verjemi, da ne gredo tja po svoji volji. In prav je tako, izobrazba je pomembna, čeprav skupaj z njo pride tudi nekaj indoktrinacije v socializem vero.
        Starši vemo kaj je za otroke dobro in pravico jih imamo vzgajati po lastnih prepričanjih, vključno z krstom in veroukom. Ko pa odrastejo imajo vso svobodo oditi po svoji poti.
        RKC pa nima besede ali otroka starši prinesejo k krstu ali ne.

      • jamrate, kak se dogaja indoktrinacija v šolah, zraven pa gladko pozabite, da je šolska indoktrinacija zelo šibka… ker pride od neznanih ljudi..

        največja indoktrinacija in najmočnejša se naredi doma. Ko starši svojega otroka z vso ljubeznijo indoktrinirajo v veri. Ta indoktrinacija pa poteka po kanalu, ki je najbolj zaupanja vreden in zato je tudi zelo uspešna.

        in tako se ta parazitska religiozna ideja vleče kot smrku iz generacije v generacijo. In samo zato, ker dobite to vero po tem starš-otrok kanalu, verjamete, da je jezus vstal od mrtvih… ker ste to bedarijo dobili od najbolj zaupanja vrednih ljudi..

        če bi bli pa rojeni v muslimanski družini, bi pa z enakim zarom v očeh verjeli muslimanske čudeže..

        žal verniki nekako tega dejstva ne zmorete dojet… Vse religije izkoriščajo in parazitirajo odnos zaupanja med starši in otroki… Religije svojo “resnico” šlepajo na zaupanju otroka do staršev.. in ni večje manipulacije, kot je to..

      • Nevidni, ti bi otroke kar vzel staršem, zato, ker ti ni všeč kako jih vzgajajo. Čestam, nov prispevek k totalirarizmu in razlaga zakaj levičarji sovražijo družino.

  2. Škofu Maksimiljanu bi svetoval da za vitalnejso Cerkev spodbuja več Preprostosti v župnijah. Za začetek bi bilo lahko več ljudskega petja namesto šopanja z orglami in operetami pevcev z organistom vred. Sploh nam ne pustijo sodelovati. Cela maša je zapeta, mi pa moramo biti tiho kot pobeljeni grobovi.

    Včasih se zdi kot da mašuje sam organist s pevci. Nad obredom maše se dela nasilje s hrupom in zasičenostjo.

    Totalno preveč hrupa je pri maši. Kaj bi na ta ceremonjal rekel preprosti pater Pij in Arški župnik? Bog nam preko njih govori.

    Vitalni, povezovalni in integralni bomo če se bomo otresli tudi duhovnega balasta in storilne naravnanosti. Morali bi to, morali bi ono… Duša mora zadišati po Jezusovi preprostosti in krotkosti.

  5. Spomnim se cerkve v času svojega študija v Ljubjani. Vodil jo je nadškof Šuštar. Študentje smo imeli študentske maše pri frančiškanih. Preprosta in odprta cerkev. Potem ji je “demokracija” omogočila bogatenje in širši družbeni vpliv. Vrnitev nacionaliziranega premoženja (čemu sicer ne nasprotujem), banke, skladi, padle naložbe, gozdovi. sramotno promoviranje pornografije ter vse večja politična moč je cerkvene veljake pokvarila. Tako kot je vsak od nas “slab” na denar in moč, tako so očitno vodini cerkveni možje. Postali so skrivači nečednih dejanj v svojih vrstah, od pedofilije do vprašljivega ravnanja s premoženjem. Od nekdaj pomirjujočih besed polnih ljubezni so novi škofje začeli “grmeti” v svojih pismih in nas strašiti s komunizmom, medtem pa so se veselo igrali monopili z denarjem vernikov. Spomnim se besed nekega patra, ki nam je nekoč povedal, da je cerkev najmočnejša takrat, ko nima veliko premoženja in politične moči. Ko vernikom skuša posredovati le ljubezen in biti ponižni posrednik med nami in Bogom. Ko sem videl sike iz letošnje Stične mladih, me je zmrazilo – tam otrokom in mladini razkazujejo orožje. Mar jih ni sram? Mar jim ni rekel Jezus ob razdejanju templja: “Moja hiša naj bo hiša molitve, vi pa iz nje delate jamo razbojnikov.”

  6. Že iz tega komentarja se vidi, da je ta ”škof” popoln modernist, kar pomeni heretik. Svojo škofijo več kot očitno vodi v propad. Seveda je z vsemi odprt in dialoški razen s katoliki t.i. tradicionalisti. Še en ”škof”, ki ima za misijo uničenje Katoliške Cerkve, kar pa tudi njemu, kot je Jezus obljubil, ne bo uspelo.

      • Ah dajte no! Tudi one škofe je izbral papež pa niso bili dobri in jih je po kakem letu že menjal. Upam pa, da je ta škof izmoljen, kakor tudi novomeški.

      • Prišli bodo krivi preroki v jagnjetovih oblačilih in po njih delih jih boste spoznali. Sadovi modernistov, ki danes vladajo Cerkvi so očitno sami dobri: polne cerkve, tako da v njih skoraj ni prostora, mladi sploh drvijo v cerkve, ateizma v Sloveniji in drugje v krščanskem svetu skoraj ne poznamo, družba je res krščanska, splava ne poznamo…
        ”Papež Frančišek” je oktobra 2019 skupaj s svojimi v Vatikanu častil malika Pachamamo in potem se je začela pandemija COVID19.

  7. Prebral sem oba dela intervjuja. Verjamem da je škof dobronameren a ne pozna časa v katerem deluje. Anti-cerkvenih ateistov kot smo videli iz komentarjev nikoli ne bo pomiril pa če bo še tako ”koncilski” in spravljiv in “kul”. Kako tega ne vidi, mar upa na fototermin pri Levici 🙂 Takisto verniki govoričenja o “pristopih” “prenovi” in podobnem nočejo slišati ker to poslušajo že 50 let.
    Komentatorji pred mano so omenjali Šuštarja in osemdeseta – mladi danes hočejo resnost, poleg tega pa se pozablja da so povojno Cerkev še v času Šuštarja (ki ga seveda cenim) pokonci držale stare “mamke” in NE študentski pristopi.
    Na žalost sem nad odgovori škofa razočaran, sploh ker želi nadaljevati z razvodenelim pristopom, kjer je vse staro ‘bav bav’. In naj omenim da je komentiranje starejših duhovnikov kot da se ne znajdejo zelo grdo in do njih žaljivo.

  8. Odličen intervju in škofovi odgovori so na mestu.
    NSi naj se naprej in zopet tesno moralno/življenjsko poveže s Cerkvijo, ne kot kaka nemško/protestantska stranka, ki se povezuje z liberal/levaki in v ta lonec neslane vode kuhanja žabe je stopila še l***** poslanka.
    To pa ni zgled in še manj krščanska politika, le biznispoliotikantstvo podraknjenega zelišča, ki sodi v drugo vrsto jedi.

  9. Večina ljudi ni nagnjena k filozofiranju,gremo pač tja, kjer nam je prijetno,kjer se lahko družimo.Med mašo pred mašo in po maši ni prav nobenega druženja.Če kdo misli,da so nekdaj hodili vsako nedeljo k maši zaradi globoke vere se krepko moti,pomembneje se je bilo srečati,si izmenjati novice,pa tudi kak zaupen pogovor med prijatelji se je zgodil.

Komentiraj