Škof Maksimilijan Matjaž: Cerkev bi morala biti vitalna, majhna, živa, integralna, povezujoča (2. del)

Foto: Vid Ponikvar
POSLUŠAJ ČLANEK
S celjskim škofom Maksimilijanom Matjažem smo se v včeraj objavljenem prvem delu intervjuja pogovarjali o izzivih v njegovi škofiji in načrtih za njeno reorganizacijo, novih načinih oznanjevanja pa tudi o verouku, osipu vernikov v času epidemije, pogoju PCT v cerkvah in cepljenju proti covidu-19.

Današnji drugi del pogovora pa se dotika transparentnosti Cerkve, njenega ukrepanja v primerih spolnih zlorab v Cerkvi, tradicionalizma v Cerkvi, pa tudi njegove vizije za celjsko škofijo in Cerkev na Slovenskem.

V enem nedavnih intervjujev ste dejali, da so moralna in ekonomska vprašanja v Cerkvi delikatna in da morajo biti transparentno vodena. Kaj to za vas pomeni v praksi?

Zavedati se moramo, da so stvari včasih delikatne, da gre tudi za osebna vprašanja, torej je treba varovati integriteto vsake osebnosti. Zame konkretno to pomeni, da se z vsakim duhovnikom osebno pogovarjam, da se pogovarjam tudi z ekipo najbližjih sodelavcev, preden pridemo do odločitev, kot so premestitve.

Duhovnike spodbujam, da so tudi finančne zadeve čim bolj transparentne. So župnije, kjer finance vodijo (gospodarski op. a.) sveti, tako da so te zadeve transparentne – ve se, koliko sredstev se je zbralo, koliko se jih je porabilo itd.

Na naši škofiji imamo precej omejen obseg dela na finančnem področju, ker nimamo kaj dosti premoženja. V delo se uvaja nov ekonom, vendar nismo še postavili novih struktur, ker so določene strukture vezane na volitve. Trenutno smo v procesu volitev duhovniškega sveta. Iz izvoljenega duhovniškega sveta pa bo nastal t.i. gospodarski svet, ki pa je nadzorni za upravljanje financ tako na škofiji kot za župnije. Transparentnost na tem področju pomeni, da so stvari odprte, jasne in spoštljive, da se lahko o njih pogovarjamo.

Se po vaši oceni slovenska Cerkev težav spolnih zlorab loteva dovolj temeljito?
Želel pa bi si, da bi bilo v cerkvenih krogih dovolj neodvisnih strokovnjakov, necerkvenih ljudi, ki bi se ukvarjali z razčiščevanjem spolnih zlorab, da bi to bila zadeva stroke.

Mislim, da se veliko dela na tem področju, da imamo narejenih veliko podlag za ukrepanje. Žal pa se mehanizmi, strukture, pa tudi ljudje šele počasi premikajo. Prepričan sem, da bi se lahko naredilo več in hitreje, predvsem, da bi se bolj zavarovalo najprej žrtve, potem pa tudi osumljence, dokler se jim ne dokaže krivda. Smo v času, ko so te stvari hitro javne in trpijo zaradi tega tako žrtve kot tudi drugi ljudje.

Vsekakor si bom prizadeval, da se žrtve mora absolutno zaščititi, v smislu, da se jim omogoči diskretnost in neboleč pristop do soočenj. Osebno si prizadevam, da imam odprta vrata za vsakogar, ki bi imel kakšno koli dilemo glede tega. Nimam pa do sedaj še veliko izkušenj na tem področju.

Želel pa bi si, da bi v cerkvenih krogih, v raznih skupinah in komisijah, bilo dovolj neodvisnih strokovnjakov, necerkvenih ljudi, ki bi se ukvarjali z razčiščevanjem spolnih zlorab, torej da bi to bila zadeva stroke. Dodal bi še to, da je vsaka zloraba v Cerkvi absolutno preveč. Škofje moramo biti pri soočanju s spolnimi zlorabami odločni, prav tako ob soočenju z duhovniki, pri katerih se pokažejo tendence ali dokazi.

Še bolj pa je zame v ospredju formacija in vzgoja mladih duhovnikov. S tem sem se do sedaj več ukvarjal in vidim veliko nalogo, da moramo biti zelo pozorni, tudi za ceno restriktivnosti – koga sprejemamo. Tudi zato se proces formacije duhovnikov podaljšuje. Pred dvema letoma se je podaljšal za eno leto. Prav tako se s formacijo ukvarja čedalje bolj usposobljen kader.

Dejali ste, da bi morala Cerkev na tem področju narediti več in hitreje - kaj konkretno ste imeli pri tem v mislih?

Procesi na sodiščih bi se morali hitreje končati, da ne bi bilo večletnega čakanja, kar je predolga doba. Jaz podrobnosti teh postopkov ne poznam, si pa bom prizadeval, da se stvari pospešijo.

Ravno v vaši škofiji je Vatikan nedavno umaknil duhovnika, ki je po tem, ko je pet žrtev domnevnih spolnih zlorab obtožilo, ostal na pomembnem mestu v župniji in še naprej delal z mladino in otroki. Kako je kaj takega mogoče?
Kristjani smo pričevalci vrednot in pristnosti, s tem tudi transparentnosti in dobrih zgledov.

Moram vas popraviti – kolikor poznam zadeve, je bil razrešen vseh aktivnosti, vsega pastoralnega dela. Glede tega sem preveril dokumente. Nobenega dekreta nima o opravljanju pastoralnega dela od trenutka, ko se je začel proces.

Kar zadeva umik, pa dokumentov nisem prejel, ker nisem ordinarij te osebe. Ordinarij oz. predstojnik te osebe je prejel dokumente, zaradi katerih so ga suspendirali dejavnosti znotraj reda, v katerem je. Sam sem kot lokalni ordinarij izrazil željo, da predstojniki izvršijo dekret tako, kakor je zapisano. Upam, da bom ta dekret videl, zaenkrat ga še nisem.

Foto: Jure Viltužnik


Kako gledate na razmah tradicionalizma v Cerkvi oz. delu Cerkve in razprave okoli zadnjega papeževega apostolskega pisma Varuhi tradicije? 

Je reakcija na dogajanje v zadnjih 50, 60 letih, tako v družbi kot v Cerkvi, kjer je bil trend razvodenelosti, zanikanja pomena obredov. Morda je k temu pripomogla interpretacija koncila in pokoncilskega dogajanja. O tem so strokovnjaki že govorili. Je pa koncil dal močan poudarek, da se je treba vrniti nazaj k izvirom, torej k Svetemu pismu in na podlagi tega prenavljati ideologijo. Vendar pa je ponekod bilo to preslišano in je bila interpretacija taka, da ne sme biti nobenih pravil in da gre za pomanjkanje občutka za sveto. Iz tega trenda v družbi in Cerkvi so se pojavile te tendence.

Vedno je težava v t.i. integralnemu gledanju. Pozorni moramo biti na temeljni namen liturgije. To ni magično obredje, ampak je delovanje, življenje občestva, je udeleževanje v evharističnem dogajanju, ki se je že zgodilo in po katerem smo deležni Kristusove daritve. Način, kako tradicionalni pogledi k temu pristopajo, velikokrat kaže na veliko zoženje – vse se skoncentrira v neka pravila, predpise, in občestveni vidik se nekoliko izključuje. Konkretno pa je tako, da je papež Frančišek s tem odlokom nadaljeval proces, ki ga je sprožil papež Benedikt, ki je dovolil stari način obreda maševanja za skupnosti, ki so s tem načinom povezane. Danes temu rečemo, da je to na ravni neke nostalgije, navade, ki je nekomu blizu.

Kakorkoli, ko govorimo o pristopu, ne govorimo o nauku. Že s papežem Benediktom je bilo nakazano, da se bo čez določeno število let ponovno preverjalo, ali je ta oblika pripomogla k večji povezanosti, edinosti Cerkve ali ne. Očitno je po večini lokalnih cerkva bil rezultat tak, da so skupine izolirani otoki, da ne prispevajo veliko k integraciji in da so tukaj odstopanja od optimalnega načina življenja - da ne prispevajo k večji moči evangelijskega življenja. Zato je papež določil, da morajo škofje biti veliko bolj pozorni na delovanje skupin, da ne bo izoliranih otokov. Samo preverjeno izobraženim se bo dovolilo opravljanje obredov. Te stvari se lahko hitro zlorabijo, na koncu ostane samo še obred. Če je obred individualističen, če ni občestven, potem ni evangeljski, kar kaže tudi reakcija gibanja, ki je ostro nastrojeno do pastirjev, do drugače mislečih, nazadnje tudi do papeža.

Kako je s tradicionalnimi mašami v vaši škofiji?

Jih ni, pri nas nimamo duhovnika, ki bi bil usposobljen za opravljanje teh maš. Tudi kakšnih organiziranih tradicionalnih skupin vernikov pri nas ne poznam.

Opažate, da je Cerkev v naši družbi na obrobju, da je napaden skoraj vsak glasnejši odziv Cerkve, hkrati pa, da je epidemija pokazala, da ljudje cerkev nujno potrebujejo. Kaj je po vašem mnenju tisto, kar lahko slovenska Cerkev naredi za boljšo integracijo v družbeno življenje?
Korona je pokazala, da je potreba po duhovnosti, da je za življenje potrebno več kot trgovina.

Odgovor je čisto preprost – pristno evangeljsko življenje in pričevanje, to je naša naloga. Ko sem rekel, da smo na obrobju, glede tega Cerkev nima neke množičnosti in moči. Kot vemo, je javno medijsko mnenje zelo kritično do t.i. uradne Cerkve, zato bi bilo zelo neprimerno, če bi si domišljali, da smo ljudska cerkev. Koliko smo ljudska cerkev, se mi zdi najbolje, da se izmeri pri obisku običajnih nedeljskih maš in se vidi odstotek obiska cerkva v določenem kraju glede na število prebivalcev. Uradna statistika nedeljnikov je 12, 13, 14 % - torej smo nekje na obrobju.

A na to obrobje nas je postavil že evangelij, že osnovno poslanstvo. Mi smo bili poslani preko evangeljskega oznanila »Bodite sol zemlje in luč sveta«. Smo pričevalci vrednot in pristnosti, s tem tudi transparentnosti in dobrih zgledov. To je tisto, s čimer lahko pričujemo, kar lahko Cerkev naredi s formacijo, vzgojo mladih, samozavestnih in versko izkušenih ljudi. Na tem delamo.

Kakšne odnose ste vzpostavili v času, odkar ste škof, z lokalno in državno politiko?

Normalne, kot normalen kristjan, zdaj kot voditelj, predstavnik lokalne Cerkve. V prvem tednu sva se uradno srečala z županom, šel sem se mu predstavit in ga sprejel na posvečenju v Gornjem Gradu. Z lokalno skupnostjo imam kot škof zelo lepe odnose. Tudi konkretno sodelovanje občine z župnijami in konkretnimi skupnostmi tukaj je zgledno. Ko so težave glede cerkvene infrastrukture, se občina zavzame za urejanje spomenikov; smo v dobrih odnosih. Kar se tiče odnosov na državni ravni pa mislim, da ta dialog poteka lepo. Imeli smo že srečanje s predsednikom vlade in s predsednikom republike, tako da lahko rečem, da so odnosi lepi.

Kakšna je vaša vizija za celjsko škofijo?

Moja vizija je, da bi postali sinodalna Cerkev, torej čim bolj občestvena. Da bi se zmogli povezovati. Moja naloga je, da bi se lahko duhovniki čim bolj koncentrirali na delo oznanjevanja evangelija, podeljevanja zakramentov in tudi formacije za prejemanje zakramentov. Kar se tiče animacije občestev kot družbeno-kulturnih skupnosti pa, da bi lahko čim bolj hodili skupaj z lokalno skupnostjo in z verniki. Vizija naše škofije je, da bi Cerkev morala biti vitalna, majhna, živa, integralna, povezujoča.

Pa za slovensko Cerkev?

Korona je pokazala, da je potreba po duhovnosti, da je za življenje potrebno več kot trgovina. Potrebni so tudi odnosi in Cerkev hrani zakrament občestva. To človek potrebuje tako kot kruh in vodo. Duhovne vrednote so osnovne, zato jim rečemo, da so človekova temeljna osnovna pravica. Ko to vidimo, vidimo, da imamo na tem področju veliko dela in moramo biti veliko bolj aktivni, bolj pričevalski, se pa lahko osvobajamo raznih vpetosti v take in drugačne strukture.

Cerkvi trenutno še vedno pripada največ kulturnih objektov v državi in če bi šli v to smer, da so kulturni sakralni objekti splošno dobro, bi vedeli, da je za vzdrževanje tega odgovorna nacija, ne pa Cerkev ali peščica, 10 % vernikov. Če bomo tukaj lahko prišli v dialog, širši družbeni konsenz, potem bo tudi manj potrebno gledati, da Cerkev zbira sredstva, zato ker ne bo samo Cerkvi potrebno skrbeti za te kulturne objekte. V prihodnosti bomo morali najti alternativne rešitve, kako vzdrževati sakralno kulturno dediščino, da ne bo to breme padlo samo na majhen odstotek aktivnih župljanov.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30