Poljanska dolina, kjer že vse življenje živim, sodi po rodnosti v sam slovenski vrh. Občina Gorenja vas – Poljane vodi tudi po deležu žensk, ki so rodile štiri otroke ali več, takšnih je kar 15,1 odstotka. Če bi se vsi zgledovali po nas, ne bi bilo nobenega jamranja o tem, da Slovenci izumiramo.
Po drugi strani je delež žensk v rodni dobi, ki sploh niso rodile, največji v Ljubljani. Po statistiki jih je 32,2 odstotka.
Zakaj smo si tako različni?!
Ima pripadnost družinskim, tradicionalnim vrednotam, kakšen poseben vpliv na to, koliko otrok se bo v zakonu rodilo? Težko rečem. Razlogov za ”pridnost” nas, Poljancev je veliko. Na podeželju mlade družine živijo v bližini svojih staršev, nekatere celo v isti hiši, kar prinaša večji občutek varnosti, ne nazadnje pa se mladi lažje odločajo za več otrok tudi zato, ker vedo, da bo v času njihove odsotnosti poskrbljeno za varstvo.
Tudi jaz imam štiri otroke. Priznam, da sva se za večjo družino odločila tudi zato, ker je bila tašča ves čas pri roki. Imela sem jo zelo rada, ogromno mi je pomagala, vnuke pa je varovala, ne da bi jo bilo zato treba posebej prositi. Upam si trditi, da je prav varnost tista, ki mladim pomaga, da ne kolebajo preveč, ko ”naročajo” otroke.
Je še kaj lepšega kot slišati, da je otrok sreča in veselje in ne nepotreben strošek, ki nas ovira, da ne moremo uživati, kot bi si želeli?
Je še kaj lepšega kot slišati, da je otrok sreča in veselje in ne nepotreben strošek, ki nas ovira, da ne moremo uživati, kot bi si želeli?
Večje, ko je mesto, bolj so ljudje osamljeni, odvisni zgolj od sebe, v najboljšem primeru od prijateljev in sodelavcev. Mesto prav tako ponuja veliko več izzivov za uspešno kariero, žal tudi priložnosti za različne ”pregrehe”, ki marsikoga odvračajo od misli na družino.
Starši z veliko otroki veljajo za “malo čudne”
Čas pa teče in pogosto je tako, da se mladi začnejo zavedati, da so zamudili zadnji vlak za otroke, ko je že prepozno. Pred leti, ko sem na radiu predstavljala velike družine, sem se spoznala z Aleksandro, njenim možem in njunimi devetimi otroki.
Ne bom pozabila njenih besed, ko mi je pripovedovala o tem, kako čudaško se do nje obnašajo že v šoli, na roditeljskih sestankih, o pogledih, ki so jih bili deležni, ko so se v nedeljo popoldne odločili za obisk slaščičarne, raje ni govorila. Aleksandrin mož pa je slišal marsikatero krepko tudi na račun svoje ”neukročene” moškosti.
Nemalo sogovornic je z bolečino v glasu pripovedovalo, kako jim je ginekolog nemudoma, ne da bi ga zato prosile, napisal napotnico za splav, ko so mu omenile, da so v tretje ali v četrto noseče. Smešno, če že ne zabavno pa je, da si je ljudski glas marsikje izoblikoval mnenje, da imajo več otrok le ”cerkveni” in pa tisti, ki hočejo preko otroških dodatkov ”molsti” državo.
Kot da ne bi vedeli, da so prav otroci tisti, ki skrbijo zato, da narod ne izumre!
Sodobni čas je misel na imeti otroke, milo rečeno, povozil! Drži, da se permisivno vzgojeni odrasli marsikdaj raje predajajo uživanju, karieri, študiju, potovanjem, neobveznim partnerstvom, kot da bi razmišljali o obveznostih, ki jih prinašajo družina in otroci. Žal je mladim praktično nemogoče razmišljati o starosti, tudi o pokojnini.
Medtem pa se prebivalstvo stara …
Tudi zato je danes v Sloveniji ”Poljanskih dolin” vedno manj, skrbi zaradi staranja prebivalstva pa vedno več. Evropa- vključno s Slovenijo-se stara. Po statistikah je bilo v Sloveniji v letu 1989 10 % starejših od 65 let, leta 2015 15 %, leta 2030 naj bi bilo starejših od 65 let že več kot 25 % ljudi. Posledice so katastrofalne, razmerje med delovno aktivnimi in upokojeni, je v Sloveniji najslabše v EU.
Danes je vlada ob obilo jamranja predstavila belo knjigo. Njeno osrednje sporočilo je bilo zelo kruto, a realno: povedali so, da bodo naši otroci odhajali v pokoj ”stari kot zemlja”. Mislim, da si nihče ne more niti v najbolj drznih sanjah predstavljati, kako ožeti in izmučeni bodo, ko se bo to zgodilo.
V Sloveniji smo leta in desetletja teptali po družinskih vrednotah, jih maličili in se iz njih norčevali. Nič nam ni bilo sveto. Je potemtakem čudno, da smo vzgojili generacije mladih, ki jim je družina in s tem tudi prihodnost – deveta briga?
Za rešitev demografske podobe poskrbite za več “Poljanskih dolin”
Vsakokrat, ko se je zadnje čase govorilo o tem, da bodo emigranti ”rešili” demografsko podobo Slovenije, me ni le razjezilo – tudi pošteno me je stisnilo pri srcu.
Če bi zdajšnja vlada in še kakšna druga pred in za njo, poskrbela za več ”Poljanskih dolin” v Sloveniji, trgovci z ”svežo krvjo” za naš obstoj sploh ne bi bili potrebni!
V Sloveniji smo leta in desetletja teptali po družinskih vrednotah, jih maličili in se iz njih norčevali. Nič nam ni bilo sveto. Je potemtakem čudno, da smo vzgojili generacije mladih, ki jim je družina in s tem tudi prihodnost – deveta briga?
Morda bo kdo rekel, da je primerjava med rodnostjo in slovensko kmetijsko politiko smešna in nespametna. Morda res, a vseeno poskusimo: samo pomislite, koliko najbolj rodovitne in žlahtne zemlje smo nespametno uničili! A ne bodi vrag! Danes smo primorani uvažati hrano, ker je doma nismo več sposobni pridelati niti toliko, da bi z njo nahranili uboga dva milijona državljanov.
Rešitev za boljši jutri in bolj spodbudno demografsko sliko Slovenije je na dlani: skrajni čas bi že bil, da se začnemo do družine in vrednot, ki ji dajejo smisel, obnašati bolj spoštljivo! Če bomo še naprej imeli besede, da so ”otroci naše največje bogastvo” zgolj na jeziku, nam ne bo koristila niti bela knjiga niti ”uvoz” novih državljanov iz tujih krajev.
Nekaj je narobe z našimi pokojninami!!! Slišimo, da ZPIZ (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) nima dovolj denarja za izplačevanje pokojnin, da mora vsako leto nekaj prispevati tudi država iz proračuna.
Ali smo zavarovani? Ali govorimo o zavarovanju v smislu zavarovalnice? Ali to, kar vplačujemo, dejansko dobimo tudi nazaj? Ali so sredstva, ki jih vplačujemo, kje naložena?
Žal je resnica drugačna: slovenski pokojninski sistem sloni na generacijskem sodelovanju: pokojninska vreča je le toliko velika, kolikor se priteka vanjo!
Torej:
– jaz osebno za svojo pokojnino ne prispevam NIČ!
– Moja vložena sredstva v ZPIZ so namenjena izplačevanju pokojnin za obstoječe upokojence!
– Ko se bom jaz upokojil, bodo drugi plačevali zame!
Medgeneracijska solidarnost pa lahko postane zanimiva stvar:
– Če imam jaz tri ali štiri otroke, bodo moji otroci delati tudi za mojo pokojnino, vendar tudi za pokojnine drugih ljudi!
– Če nimam nobenega otroka, bodo zame delali otroci drugih ljudi!
In vprašanje, zakaj se Slovenci ne odločamo za večje število otrok? Eden izmed naštetih vzrokov je tudi v tem, da se »strošek«, ki ga vložimo v otroke, nam ne obrne: na stara leta bomo imeli pokojnino, ne glede na to ali smo vzgojili kakšnega davkoplačevalca, ki bo za našo pokojnino plačeval!
Zakaj torej ne bi denarja, ki bi ga porabil za otroke, porabil raje zase in za večji standard svojega osebnega življenja?
– Če imaš otroke, si toliko in toliko let omejen s tem,kam in kdaj lahko greš na dopust, vsak dopust stane več, ker je pač treba plačati za vsakega družinskega člana
– Če imaš otroke, to stane, saj jih je potrebno preživljati do polnoletnosti (danes še čez, dokler se ne zaposlijo, če imajo srečo), povrnjenega »vložka« pa nikoli ne dobiš nazaj
Morda bo kdo rekel, da otroci niso le »strošek«!?
To drži: danes je v Sloveniji toliko in toliko družin, ki imajo tri, štiri ali celo več otrok! Ti prav gotovo tako ne mislijo! Za njih so otroci prav gotovo največje bogastvo!
Kaj pa tisti, ki otrok nimajo zaradi lastne odločitve (seveda so izjema tisti, ki zaradi kakršnihkoli zdravstvenih omejitev ne morejo imeti lastnih otrok)?
Ti pa gotovo gledajo na otroke v smislu »stroška«, ne pa naložbe: za njih so največje bogastvo tuji otroci! Zakaj bi se sam ukvarjal z mulci, če bodo na koncu sosedovi poskrbeli zame?
In tukaj pogrešam bistveno vsebino pokojninske reforme:
– Moja pokojnina bi MORALA biti odvisna tudi od tega, koliko bodočih davkoplačevalcev sem vzgojil jaz sam!
TO, ja!
Saj ni treba veliko, a ne?
Samo resnica, ki izhaja iz dejstev.
Živim v občini Cerklje na Gorenjskem. Pri nas se baje najbolje živi-a se tudi gara!! Včasih je delo plačano, kdaj pa tudi ne-ampak zato se ne neha delat. To je dolgoročen projekt, ki edini lahko ohrani vrednote.
Jaz lahko delam do onemoglosti (in po vsej verjetnosti tudi bom, če me ne doleti kaka nesreča), ampak obstoječi sistem tega dela ne vrednoti-preživlja me mož!!
Sem namreč gospodinja-mama-7-ih otrok, z malo njivico za preživetje in deklica za vse.
Jasno mi je, da pokojnine ne bo, moževa pa bo premajhna za vzdrževanje obeh. Nikoli nisem koristila države za varstvo otrok, za porodniško, bolniške….Garala sem preko svojih zmožnosti, da sva poleg otrok sama poskrbela za rešitev stanovanjskega problema (zgradila hišo),-s kreditom- za katerega sva in še bova, državi plačala dvojno ceno…
Tako se živi na polno-ha-ha-ha….NE-tako se živi v deželi, kjer nekateri verjamemo v Resnico, ki jo izpričujemo in veljamo za “nore”; drugim pa pač moramo dopustiti njihovo kratkovidnost, ki pa bo usodna za vse…
Bi bilo smešno, če ne bi bilo res!!!
Verjamem vsemu napisanemu! Če hočeš imeti več otrok, jih moraš imeti zelo, zelo rad, moraš pa biti tudi zelo, zelo priden. Verjamem, da kot mama sedmih otrok pošteno garate! Predvsem vam želim veliko zdravja in moči!
dokler bomo imeli politike, kot je trenutna ministrica za družino, toliko časa se bo družino kot takšno uničevalo in razgrajevalo.
zastonj blebetamo, da zmanjkuje denarja za upokojence, če kot narod dopuščamo, da ni naslednikov, ki bi preko svojega dela polnili pokojninsko blagajno.
Spoštovana gospa Miklavčičeva,
dovolite mi, prosim, da vaše odlično razmišljanje dopolnim še z enim vidikom, ki ste ga Vi prezrli. Niste primerjali povprečnega števila psov na prebivalca v Poljanski dolini s številom psov v ljubljanskih blokih. Dan za dnem namreč v Ljubljani srečujem vse več in mladih parov, ki se namesto otrok odločijo za enega ali več psov. Srečni psi, ki se jim godi bolje od številnih ljudi v naši državi in gorje narodu in državi!
Morda še par zanimivosti o občini Gorenja vas-Poljane.
Pred kratkim je bila objavljena raziskava v Mojih financah:
Top 10. občin z najbolj zdravimi občani:
1. Občina GVP (Navkljub temu, da je bil prav v tej občini rudnik Urana)
2. Horjul
3. Brezovica
Občine z najnižjo stopnjo registrirane brezposelnosti:
1. Žiri,
2. Gorenja vas Poljane
3. Železniki
Top 10 občin po življenjski moči:
1. Gorenja vas – Poljane
2. Dobrova – Pohov Gradec
3. Železniki
In še skupna ocena, kje v SLoveniji se najbolj živi (ocena na podlagi 6 kazalcev):
1. Cerklje na Gorenjskem
2. Žiri
3. Dol pri Lj
4. Gorenja vas – Poljane
Toda vprašanje, kaj ej vzrok in kaj posledica. Verjamem, da bo večina ljudi na prvo žogo rekla, da se lažje odločijo za več otrok, ker imajo “boljše” pogoje. Toda sama mislim obratno (no ja, eno z drugim) – je lahko zdravje ljudi povezano s tem, da imajo večje število otrok? Zdravje žensk prav gotovo. Je lahko večja stopnja zaposlenosti povezana s tem, da s(m)o bolj preprosti in manj zahtevni? Je nemara PREPROSTOST teh ljudi ključna za zadovoljstvo? Bi en mestni človek užival v gričih Poljanske doline, zmogel potrpeti s taščo pod isto streho?
Velikih družin ni za idealizirat, stvari niso preproste in marsikje je gora težav… tako kot tudi v majhnih. A še najmanj kar rabijo je šikaniranje in zlobne jezike. Če nimate drugega, se raje ponudite, da pridete en vikend poskrbeti za živino, da bosta lahko starša nekam šla …