Če se sindikati borijo proti zvišanju delavskih neto plač, čemu jih delavci sploh še potrebujejo?

Pred nekaj dnevi je slovensko politiko pretresla napoved umika sindikatov iz ekonomsko-socialnega sveta (ESS). Besede so bile ostre, sindikati so bili po lastnem mnenju jasni: 'V tej farsi ne bomo več sodelovali!' Zanimivo, da so sindikati označili kot farso sodelovanje z ministrom Janezem Ciglerjem Kraljem, ki je eden izmed najbolj praktično in k dobrobiti delavca usmerjenih ministrov v zadnjem času; in to minister, ki prihaja iz stranke NSi, ki je bila še pred malo več kot letom, s svojim socialno-tržnim sredinskim modelom s strani levega establishmenta deležna vztrajnega dvorjenja kot ''žlahtna'' konservativna stranka. Kako hitro se zadeve obrnejo.

V klasični situaciji bi površen opazovalec relacij v okviru ESS pričakoval, da bo vlada ''potegnila'' s predstavniki gospodarstva in kapitala ter se zavzemala za politični pritisk na delavske organizacije, medtem ko sindikati kot predstavniki delavcev ščitijo delavski položaj. A če pravilno razčlenimo izjave vpletenih strani, je situacija v Sloveniji obrnjena na glavo.

Primerjajmo samo izjave glavnih sindikalnih akterjev z njihovim vladnim sogovornikom. Prisluhnimo najprej Janezu Ciglerju Kralju, ki kot predstavnik desnosredinske, torej tržno usmerjene stranke v vladi na soočenju na Radioteleviziji, zanimivo ubere zelo socialne strune: "Sam bi vendarle pozval k temu, da v tem trenutku ne zapuščamo dialoga, ki je ključen, mi smo še vedno v epidemiji, imamo več kot 20 tisoč ljudi na ukrepu čakanja na delo od doma, okoli 20 tisoč na ukrepu skrajšanega delovnega časa in več kot 20 tisoč espejev, ki prejemajo univerzalni temeljni dohodek.''



Ministrove besede so v popolnem nasprotju z grožnjami, izrečenimi na že poprejšnji sindikalni javni konferenci, ki so obstale na nivoju politikantstva, nevrednega demokratičnega sindikalnega delovanja Franceta Tomšiča in Slavka Kmetiča.

Lidija Jerkič, predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) je tako dala zelo politično izjavo: ''Če bi socialni dialog tekel boljše, bi morda bila lahko tudi epidemija končana prej." Izjava se bere skorajda v smislu: 'Ker nam vlada ni všeč, nam je v interesu, da se epidemija zavleče.'

Evelin Vesenjak, predsednica Konfederacije novih sindikatov Slovenije Neodvisnost, pa je dala dve izjavi, ki sta od problematike urejanja pogojev dela in delavskih plač oddaljeni bolj kot planet Pluton od sonca. Že v prvi izjavi se niti ne trudi, da bi bila vsaj politično nepristranska, ko oznani: ''Ta vlada mora oditi v zgodovino in se nikoli več vrniti.''

No, druga izjava Vesenjakove pa je na nek način še bolj škandalozna, saj pravi: ''V času ko smo zadolženi čez glavo pa še več, samo bedak znižuje davke, kdo ti bo pa filal proračun.'' Na prvi pogled izjava všečna skorajda proračunskim puristom, ki iščejo optimiziranje državnega trošenja, v sebi skriva ozadje, ki pa je zelo sporno. Kot je izjavo komentiral dr. Matej Lahovnik: ''Sindikati napovedujejo proteste, ker vlada brez njihovega soglasja viša davčne olajšave zaradi katerih bo delavcem in upokojencem v žepu ostalo več denarja.'' Redni opazovalec slovenske politike prof. dr. Miro Haček je bil prav tako neposreden: ''Vzdržnost javne blagajne jih ni motila ob Zakonu o minimalni plači.''

Ozadje izjave ga. Vesenjak bolje razumemo, če celotni sliki dodamo izjavo Branimirja Štruklja, političnega kandidata stranke Levica, slovenski javnosti bolj znanega kot dolgoletnega predsednika Konfederacije sindikatov javnega sektorja. Zanimivo, da je g. Štrukelj med napakami ministra Cigler Kralja izpostavil: ''sprejemanje zakona o nacionalnem demografskem skladu'' ter ''vložitev paketa davčne zakonodaje v Državni zbor.'' Tipične delovno-pravne tematike torej.

Nastopanje g. Štruklja kot predstavnika sindikatov javnega sektorja (še posebej SVIZA – sindikata vzgoje in izobraževanja) kot tudi predstavnikov industrijskega delavstva v isti pobudi, je čisti absurd. Javni sektor in še posebej državna uprava sta namreč servis, ki se financira iz davkov, v velikem delu iz obdavčitve bruto plač, ki jih država pobere delavcem.

Nasprotovanje spremembam v tem kontekstu nehote sporoča, da je sindikalistom v interesu, če se izrazimo lepo po marksistično, da bo slovensko delavstvo redilo družbeno nadstavbo. Kot se je sarkastično izrazila uporabnica na Twitterju, so sindikati vsej širni Sloveniji sporočili: ''Samo preko naših trupel bodo delavci dobili več plače.''

Vsem je jasno, da je sindikalno gibanje v tem trenutku zadnje orodje politične opozicije, da paralizira ali pa vsaj mednarodno očrni prihajajoče predsedovanje Janeza Janše Evropski uniji.

Tudi po Semoliču sindikati ostajajo politikantski

Vsem je seveda jasno, da je sindikalno gibanje v tem trenutku zadnje orodje politične opozicije, da paralizira ali pa vsaj mednarodno očrni prihajajoče predsedovanje Janeza Janše Evropski uniji. A ravno v tem je srž problema dodobra diskreditiranega slovenskega sindikalizma, ki mu noben pošten Slovenec ne verjame več.

Pred leti smo morda še upali, da se je slovenski sindikalizem otresel politikantstva večnega sindikalista Dušana Semoliča, ki je med vrste ZSSS presedlal iz Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije.

Do vlade izjemno agresivno nastrojena Evelin Vesenjak je tako denimo še leta 2009 v intervjuju zatrjevala, da so ''Obdavčitve srednjega sloja absurdne'' ter ''Moje osebno mnenje je, da ima država preveč zaposlenih birokratov. Premalo pa je ljudi, ki proizvajajo in prinašajo denar.'' Kakšen kopernikanski obrat gospe in kakšno nasprotje takrat povedanemu so tokratne kritike vladi, ki želi doseči ravno to, da bi delavcem ostalo več denarja ter da bi se delo res izplačalo.

Podobno je razočarala ga. Jerkičeva, za katero smo številni upali, da bo sprevidela, da je Semoličevo politikantstvo uničilo slovenski sindikalizem. V desetih letih od velike krize leta 2009 se je v Sloveniji delež sindikalnega članstva skrčil za 21,8 odstotne točke; z 41,4 odstotka na 19,6 odstotka, torej iz 185.000 članov na 130.000. V Skandinaviji kljub družbenim spremembam ta delež ostaja nad 60 odstotki, sindikati pa s svojim delovanjem sebe predstavljajo kot združenje, ki ni namenjeno samo zagovarjanju interesov striktno industrijskih proizvodnih, t.j. kvalificiranih delavcev, ampak na socialni dialog in strukturo gospodarstva gleda širše, holistično in vanj vključuje vse sloje zaposlenih.

Navsezadnje, zakaj bi se ustavili pri teh groteski tragedije, ki se je odvila na sedežu ZSSS, kjer so sindikalisti v vlogi nekakšnih javno-sektorskih in gospodarskih družbenopolitičnih delavcev napovedali pohod na ulice. Koga sindikati še predstavljajo oz. ali je ESS dovolj reprezentativen, sploh glede na politično moč, ki si jo sindikati uzurpirajo? Kje so kmetje? Kje predstavniki malih samostojnih podjetnikov? Kje predstavniki svobodnih poklicev, med katerimi je v Sloveniji vedno več pogodbenih strokovnjakov iz področja informacijskih tehnologij? Vsaka plačna in davčna sprememba ali ne-prememba zadeva tudi njih, pa nimajo nobene besede.

velik del populacije sindikate dojema kot orodje levih političnih strank, ki sledi levi politični agendi in ne agendi pravnega in zakonodajnega ščitenja pravic vseh zaposlenih v državi.

S politikantskim ravnanjem dajejo napačno sporočilo svojemu potencialnemu članstvu

Takšno politično nastopanje sindikatov v stilu nekih drugih časov legitimnosti sindikalnega boja strahotno škodi, saj velik del populacije sindikate dojema kot orodje levih političnih strank, ki sledi levi politični agendi in ne agendi pravnega in zakonodajnega ščitenja pravic vseh zaposlenih v državi. Že v devetdesetih smo imeli v Sloveniji osip članstva v industrijskih sindikatih med ljudmi, ki so bili bolj pomladno čuteči in so cilj videli v prenovi sindikalizma, kot jo je želel France Tomšič. V šolstvu je tako npr. nemajhen del učiteljev politično desno opredeljen oz. so verni in ne želijo biti del Štrukljeve gorjače, ki deli politične udarce. Številni so celo kot nečlani prisiljeni v podpisovanje agende in izjav SVIZA in nimajo pravice do ugovora vesti.

Da bo slovensko sindikalno gibanje sploh lahko preživelo naslednje desetletje, se mora resno reformirati. In če smo v tem članku bogato citirali cvetober trenutnega slovenskega sindikalizma, prisluhnimo še Francetu Tomšiču, ki je že leta 2009 v intervjuju preroško ocenil: ''Zveza svobodnih sindikatov kot naslednica bivših režimskih sindikatov je v devetdesetih letih veliko naših predlogov, s katerimi smo hoteli omejili moč menedžerjev in tajkunizacijo Slovenije, zavračala, ker so lastniki kapitala prihajali iz iste politične opcije kot oni sami. To je bilo zelo slabo za delavce in to se čuti še danes. ''

Današnji sindikalisti bi bili modri, da bi slovenskemu Lechu Wałęsi tudi sami končno prisluhnili. V nasprotnem primeru bo morebitna letošnja masovna ulica njihov labodji spev.