Če se kdo napihuje, njegova duša ne bo trdna sama v sebi.

Uredništvo
4

Vsa besedila današnje nedelje govorijo o veri, ki je temelj krščanskega življenja. Jezus je tako vzgajal svoje učence, da so rasli v veri, da so vedno bolj verovali in se Mu vedno bolj zaupali ter tako gradili na skali svoje življenje. Zato ga prosijo: »Pomnôži nam vero!« (Lk 17,6). To je prava in hkrati temeljna prošnja, s katero se učenci obračajo na Gospoda, saj ne prosijo za materialne darove, niti za privilegije, ampak prosijo za milost vere, ki usmerja ter razsvetljuje celotno življenje. Prosijo za milost, da bi spoznali Boga in bi lahko bili v intimnem odnosu z Njim ter prejeli od njega darove poguma, ljubezni in upanja.

Ne da bi naravnost odgovoril na njihovo molitev, je Jezus uporabil paradoksalno podobo, s katero je izrazil neverjetno življenjsko moč vere. Kakor vzvod premakne veliko več od lastne teže, tako je vera, čeprav še tako slabotna, sposobna delati nepojmljive, nenavadne stvari, kot je izruvati veliko drevo in ga presaditi v morje (prim. Lk 17,6). Vera, torej zaupati Kristusu, ga sprejeti, pustiti mu, da nas preoblikuje, hoditi za njim do konca, nareja mogoče tudi takšne stvari, ki človeško niso mogoče.

O tem pričuje prerok Habakuk v prvem berilu. Med strahotnim nasiljem, krivičnostjo in zatiranjem se z rotitvijo obrača na Gospoda in s tem v to težko ter negotovo stanje vnese pogled na načrt, ki ga zarisuje in uresničuje Bog skozi zgodovino: »Glej, prevzetna je, ni čista v njem njegova duša, pravični pa bo živel zaradi svoje vere« (Hab 2,4). Brezbožni, torej tisti, ki ne deluje po Božje, zaupa v lastno moč, s tem pa se opira na krhko in neobstojno resničnost, zato bo klonil, padel bo. Pravični pa nasprotno zaupa v skrito toda trdno resničnost, zaupa namreč Bogu in bo zato imel življenje.

Drugi del današnjega evangelija pa predstavi še en nauk, nauk o ponižnosti, ki pa je tudi tesno povezan z vero. Jezus nas s primerom služabnika, ki je delal na polju, vabi k ponižnosti. Ko se namreč služabnik vrne s polja, gospodar od njega zahteva še naslednje delo. Po miselnosti, ki je bila v Jezusovem času, je imel gospodar glede tega vso pravico. Služabnik je moral biti gospodarju popolnoma na razpolago, zato gospodar ni imel do njega nobenih drugih obveznosti, saj je služabnik izpolnjeval le ukaze, ki jih je prejel. Jezus s tem želi, da se zavemo, kako smo pred Bogom v podobni situaciji.

Smo služabniki Bogu in ne njegovi upniki, smo večni dolžniki, saj smo od njega vse prejeli kot dar. Zato je vsakodnevna drža, v vsakem trenutku našega življenja ta, da sprejmemo in izpolnimo Njegovo voljo. Pred Boga ne moremo nikoli priti kot tisti, ki smo mu naredili kakšno uslugo in s tem zaslužili veliko nagrado. Ta utvara se lahko pojavi pri vsakemu, tudi pri osebah, ki so popolnoma v službi Gospodu in Cerkvi. Pri tem si moramo priznati, da v resnici nikoli ne bomo naredili dovolj za Boga. Reči moramo, kakor pravi Jezus: »Preprosti služabniki smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti« (Lk 17,1). S to držo ponižnosti se postavimo na mesto, ki nam pripada ter omogočimo Gospodu, da je lahko do nas velikodušen. Dragi prijatelji, če bomo vsak dan z ponižnostjo izpolnjevali Božjo voljo, ne da bi od Njega karkoli zahtevali, bo Jezus sam, ki nam bo stregel, nam pomagal, nas opogumljal, nam podaril moč in vedrino.«

Homilija papeža Benedikta XVI. – 27. nedelja med letom (leto C), rožnovenska nedelja

4 KOMENTARJI

  1. Ljubiti Boga, pomeni ljubiti vse njegovo STVARSTVO – LJUDI, ŽIVALI in RASTLINE.

    Čde bi bili SPOŠTLJIVI do Stvarstva, se ljudje ne bi medsebojno bojevali, ampak spoštovali. Tudi narave ne bi onesnaževali, ampak bili do nje spoštljivi in ona bi nam ohranjala zdravo okolje.
    Enako ni prav, da bi mučili živali. Je pa danes problem v tem, ker nekateri hočejo dajati živalim več pravic kot ČLOVEKU. Žival si pravico vzame sama in ko je lačna, ne izbira koga bo pojedla. Človeku pa naravovarstveniki oporekajo, da bi se branil pred zvermi.

    Bog vsakomur priznava SAMOOBRAMBO, pa naj ga napade žival ali človek. Mislim, da je tudi v SREDNJEM veku Bog dal pravico, da so se SLUŽABNIKI uprli hudobnemu gospodarju. Svetnica NOTBURGA, ki praznuje svoj god sredi septembra, se je gospodarju uprla, ko je zahteval, da bi delala na polju tudi na dan NEDELJE. To je bilo tam okrog leta 1300, pa vendar ob prazniku dela – za 1. maj, tega naši SOCIALISTI ne omenjajo. Pa vendar so se za pravično družbo borili že svetniki mnogo pred socialisti-komunisti.

    Je pa vsekakor dobro, da v ljubezni do Boga, zaupamo BOŽJI previdnosti. Verjeti moramo, da nam Bog želi samo dobro. Prepovedi nam je postavil le zato, da poznamo meje, katere ni dobro da prestopimo, zaradi nas samih.

    Sicer se mi Kristjani največ obračamo do Boga, ko ga prosi, za zdravje in za rešitev določenih problemov. Pravijo, da Judje (s katerimi si delimo STARO ZAVEZO) ne prosijo Boga, ampak se mu za vse DOBRO vedno zahvaljujejo. Nam Kristjanom, pa mislim da ZAHVALA ne gre tako “dobro od rok”.

    Pravijo, da tam, kjer je Bog na PRVEM mestu, je vse drugo na pravem mestu. Sama verjamem, da nam je Bog v veliko oporo, le “roko mu moramo dati”.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime