Če NLB kmalu ne prodamo, pripravite denarnice!

Privzeta profilna slika
Aleš Meden

POSLUŠAJ ČLANEK
Vsa galama okrog NLB-ja je povsem pričakovana in odvečna. Kot so na Rtvju pokazali v oddaji Ekstravisor, je banka produkt nekdanje Udbe. Tedaj zgrajeno omrežje vplivnežev, ki se napaja z denarjem te banke, pa še zdaleč ni razbito. Po koncu krize je zopet zadihalo s polnimi pljuči. V njihovem vitalnem interesu je, da NLB ostane v državni lasti in to je edini razlog za cirkus, ki ga spremljamo zadnje dni.

Vsa država se trese od strahu, če bo treba krvoločnim Hrvatom morda kdaj plačati za prenesene vloge. Še hujša pa je Evropska komisija, ki bi banko celo prodala.

Pa vendar je ravno prodaja, sicer z vsaj desetletno zamudo, edina rešitev iz te godlje. NLB je sijajen pokazatelj, katere stranke predstavljajo omrežje globoke države. Tiste, ki nasprotujejo prodaji.

Ne obstaja namreč niti en samcat argument v prid temu, da banka ostane v državni lasti. Ker pa se veseli čas bajnih poslanskih plačic počasi izteka, so se nekateri spet postavili na branik molzenja državnega bankomata, pardon, nacionalnega interesa.

Sanirana NLB lahko še nekaj let mirno razsipava kredite. Omrežje ne bo pozabilo, kdo jim je to omogočil in drobtinice iz milijardne mize znajo biti še kako slastne.
NLB je sijajen pokazatelj, katere stranke predstavljajo omrežje globoke države. Tiste, ki nasprotujejo prodaji.


Kaj nas čaka, če banke ne prodamo? Začetek s penali Evropske komisije, v nadaljevanju kakšna izgubljena tožba proti Hrvaški in za konec nova sanacija, ki nas bo stala nekaj TEŠ-ov, drugih tirov, avtocestnih križev, spodobnih pokojnin ali plač medicinskih sester. Ampak ni vse tako črno. Člani omrežja globoke države bodo še bolj obogateli. Uresničila se bo tista socialistična viža – vsi enaki v revščini, naši pa bogataši.

Morda pa posreduje Božja sila ter nas razsvetli, da molznico končno prodamo. Kupnina se lahko mirno zniža za tveganje tožb Hrvatov. Pravzaprav bi jo morali prodati za simbolični evro, ki nam bi prihranil bodoče milijardne sanacije. V tem primeru nas Hrvati ne brigajo, z njimi se pogaja novi lastnik. Penali odpadejo, rentniki tudi. Žal so čudeži znani po tem, da so muhaste sorte.

Da pri nas najbolj uspevajo bedaki in konji, najlepše dokazuje komedijant Erjavec. V borbi za ohranitev prašička, bi kot mediatorja vpletel celo Bruselj. Ravno tistega, ki ga želijo vladne stranke in njihova tovarišica Levica, okrog NLB-ja prelisičiti. Nabritega Karla nič ne moti, da ga gledajo kot nosoroga, ki pilotira bolid formule 1.

Mnenje Bruslja pa zelo dobro pozna ministrica Ermanova, ta samotni otok znotraj vlade. Doma ji perejo možgane, naj za boga prepriča Bruselj, da se NLB-ja ne sme prodati. Toda medtem ko ji Evropska komisija našteva milijone razlogov, zakaj je to nuja, če že naša obljuba nič ne šteje, pa revica nima nobenega protiargumenta.

Sijajnega dosedanjega upravljanja pač ne sme preveč izpostavljati. Da ljudje iz omrežja, ki obvladuje naše banke, potrebujejo denar, pa seveda še manj. V Ljubljani tako, v Bruslju čisto drugače. Saj bo Ermanova še ob pamet in se navsezadnje predala kakšni sekti.

Vsa histerija in slepomišenje sta torej popolnoma nepotrebna. Kakšni ustavni zakoni, kakšna pogajanja z Brusljem. Vse kar potrebujemo, je rešitev ugrabljenega NLB-ja iz krempljev zajedalcev – torej prodaja.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30